Court partially allows appeal awarding 300k SIT for pain and fear damages from assault.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje s p r e m e n i tako, da izrek odslej glasi:

"Toženec je dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 300.000,00 (z

besedo: tristo tisoč 100/00) SIT skupaj s 13,5% letnimi zamudnimi

obrestmi od 1.1.2002 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje, od takrat dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožnica je dolžna tožencu

povrniti 73.039,00 (z besedo: triinsedemdesettisočdevetintrideset

00/100) SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod

izvršbo.

V presežku 800.000,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne."

V presežku se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v

znesku 14.354,00 SIT (z besedo: štirinajsttisočtristoštiriinpetdeset

00/100 SIT), v 15 dneh pod izvršbo.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se v izpodbijanem delu - točka

I. izreka, p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Oškodovancu gre pravno priznana odškodnina za nepremoženjsko

škodo, izvirajočo iz kaznivega dejanja grdega ravnanja v obsegu

telesnih bolečin v višini 150.000,00 SIT in strahu v višini

150.000,00 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem bi toženec moral tožnici plačati 1,100.000,00

SIT skupaj z 13,5% letnimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od takrat dalje pa z

zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, ter stroške pravdnega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

sodišča prve stopnje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo

toženčevih pravdnih stroškov v znesku 207.070,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila. S sklepom

je razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. z dne

14.9.1999 ter sklenilo, da se tožnico ne oprosti plačila sodnih taks

(I. točka sklepa), enako je odločilo tudi v zvezi s tožencem, ki ga

prav tako ni oprostilo plačila sodnih taks (II. točka sklepa).

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep, s katerim je sodišče

razveljavilo predhodni sklep o sodnih taksah ter sklenilo, da se

tožnico ne oprosti plačila sodnih taks (I. točka sklepa), se

pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

napačne uporabe materialnega prava. V delu, ki se nanaša na sodbo,

tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo

200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ko je zaključilo,

da majhen obseg in kratko trajanje telesnih bolečin in strahu ne

opravičujejo prisoje odškodnine. Iz izpovedbe tožnice, medicinske

dokumentacije, predvsem pa iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da

je tožnica ob napadu utrpela udarnino glave, poškodbo levega ramena

in nateg vratnih mišic, zaradi česar se je morala 12 dni zdraviti in

je tudi poiskala pomoč v urgentni ambulanti SB Maribor. Poleg tega

sta napad nanjo izvedli dve osebi in je trajal približno eno uro,

zato je na podlagi vsega navedenega ter upoštevaje tudi kazensko

sodbo, s katero je bil toženec za obravnavani dogodek obsojen za

kaznivo dejanje grdega ravnanja, upravičena do ustreznega zadoščenja.

Zgrešeno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na okoliščino,

da je težko ugotoviti, katere poškodbe in kolikšne deleže bolečin je

povzročilo toženčevo ravnanje in kolikšen je bil prispevek njegove

pokojne žene. V skladu z določbo prvega odstavka 206. člena ZOR

namreč za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi

udeleženci solidarno. V zvezi z izpodbijanim sklepom navaja, da je

prvostopenjsko sodišče v njem zmotno ugotovilo, da zmore plačati

sodno takso. Sodišče bi namreč moralo upoštevati, da od najemnine, ki

jo prejema, mora plačati davek v višini 25%, s preostankom pa

vzdrževati sebe (ker je brezposelna), mladoletnega sina, ki še hodi v

šolo in starejšega sina, ki je hudo zbolel in nima dovolj sredstev za

stroške zdravljenja. Po navedenem predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v

celoti ugodi, toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov

pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve

stopnje razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo

sojenje - pred spremenjen senat oziroma drugemu sodniku. V zvezi s

sklepom predlaga, da ga sodišče razveljavi.

Toženec ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, zoper sklep je

neutemeljena.

K sodbi:

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti, ki v skladu z določbo

drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP obsega

preizkus pravilne uporabe materialnega prava in ugotavljanje

morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po drugem

odstavku 350. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 339. člena ZPP.

Opravljen preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zašlo v

uradoma upoštevne kršitve določb postopka ter, da je pravilno in

popolno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, a je nanje

zmotno uporabilo materialno pravo, kar je zahtevalo delno spremembo

izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil toženec v zvezi s spornim

škodnim dogodkom v kazenskem postopku obsojen zaradi storitve

kaznivega dejanja grdega ravnanja, ki ga je storil s tem, da je

prizadel telesno celovitost tožnice na ta način, da jo je sunil s

telesom v betonsko steno, jo oklofutal, zaradi takšnega ravnanja pa

je utrpela udarnine in bolečine. Zaključuje, da je sodišče v pravdnem

postopku vezano na tako ugotovljen obstoj kaznivega dejanja in na

kazensko odgovornost (14. člen ZPP). Tekom pravde je tako ugotavljalo

zgolj ali je prišlo v posledici toženčevega ravnanja pri tožnici do

pravno priznane škode.

V zvezi s slednjim je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnica

v posledici zadobljene udarnine glave, natega vratnih mišic in

udarnine levega ramena po objektivnih ugotovitvah izvedenca Jožeta

Ferka, dr. med., spec. ortopeda in splošnega kirurga ter po lastni

izpovedbi, trpela telesne bolečine in strah, a je zaključilo, da

stopnja bolečin in strahu ter njuno trajanje po določbi prvega

odstavka 200. člena ZOR ne opravičujeta prisoje odškodnine iz teh

postavk. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je, upoštevaje

pravilo, ki izhaja iz prvega odstavka 200. člena ZOR, zmotno.

Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je izvedenec v izvidu

in mnenju, ki sta ga sprejeli obe pravdni stranki, navedel, da je

tožnica trpela lahke telesne bolečine 12 dni, ki niso zahtevale

uporabe protibolečinskih tablet, da je bila pregledana v bolnici na

urgentnem oddelku, kjer so ji namestili Schanzovo ovratnico, ki jo je

nosila 14 dni ter da je bila toliko časa tudi v bolniškem staležu.

Kljub temu, da tožnica ni trpela telesnih bolečin takšne intenzitete,

da bi bilo treba poseči po analgetikih in kljub temu da poškodbe niso

zahtevale posebnega zdravljenja in so se pozdravile same, tožnici pa

tudi ni bilo treba nositi Schanzove ovratnice celih 14 dni (Schanzovo

ovratnico je nosila dlje kot ji je svetoval zdravnik), navedene

telesne bolečine po trajanju (12 dni stalne bolečine), kljub nizki

intenziteti opravičujejo prisojo odškodnine po tej postavki in sicer

v znesku 150.000,00 SIT. V presežku do vtoževanih 650.000,00 SIT se

tožbeni zahtevek zavrne.

Enako velja za odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s strahom.

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je izvedenec medicinske

stroke v negrajanem izvidu in mnenju navedel, da je tožnica tekom

škodnega dogodka, ob napadu toženca in svoje sestre trpela intenziven

primarni strah v trajanju ene ure in pol, kasneje, tekom zdravljenja

pa še sekundarni strah v zvezi z izzidom zdravljenja. Tudi tožnica

sama je izpovedala, da jo je bilo strah. Navedeno vsekakor vodi do

zaključka, da je tako po objektivnih merilih, kakor tudi po

subjektivnem doživljanju, tožnica trpela intenziven primarni strah,

kasneje pa tudi strah za izzid zdravljenja, ki glede na trajanje in

intenziteto kaže na to, da je imel vpliv na duševno ravnovesje v

daljšem trajanju, zato tožnici tudi iz tega naslova v skladu z

določbo prvega odstavka 200. člena ZOR gre odškodnina za

nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče meni, da ji je treba kot

pravično denarno zadoščenje prisoditi 150.000,00 SIT, v presežku do

vtoževanih 450.000,00 pa se tožbeni zahtevek iz te postavke zavrne.

Skupaj tako tožnici gre odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini

300.000,00 SIT.

Zgoraj prisojena odškodnina po prepričanju pritožbenega sodišča ni v

nasprotju z namenom odškodnine. Tožnica je, zaslišana kot stranka

resda izpovedala, da ji gre bolj za to, da bo toženec končno kaznovan

za to, kar je storil in za moralno zadoščenje, vendar je to

izpovedala po posebnem vprašanju - sodišče v zapisniku z dne

17.2.2004 piše "Ko me vprašate kaj želim s to tožbo doseči ali želim

odškodnino za telesne bolečine, ki sta mi jih prizadejala toženec in

pokojna sestra ali mi gre bolj za moralno zadoščenje..", pri čemer ne

navede, kdo je postavil vprašanje in je torej bila v nekem smislu od

nje pridobljena s sugestivnim vprašanjem, poleg tega pa je sodišče

tudi spregledalo preostali del njene izpovedbe; del, v katerem

navaja, da ji gre tudi za to, da dobi povračilo za bolečine in strah,

ki ji jih je prizadejal toženec. K temu pritožbeno sodišče še dodaja,

da ima pritožba prav tudi v delu, ko opozarja na določbo 206. člena

ZOR. Ker sta tožnico napadli dve osebi, ki sta torej poškodbe in s

tem povezano škodo povzročili skupaj, zanjo odgovarjata solidarno in

tožnica (oškodovanka) lahko zahteva od vsakega udeleženca, da ji

povrne celotno škodo.

Toženčev ugovor glede zastaranja odškodninskega zahtevka, podan v

pripravljalni vlogi z dne 5.2.2001 je neutemeljen. Že glede na

ugotovitve izvedenskega mnenja v zvezi s prvim odstavkom 376. člena

ZOR je bila tožba vložena v triletnem zastaralnem roku, sicer pa je

bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in je bilo zastaranje v

času kazenskega pregona pretrgano - predmetna tožba pa je bila

vložena že pred pravnomočnostjo kazenskega postopka in tako po

določbi 377. člena ZOR še ni nastopilo zastaranje. Enako velja glede

ugovora zstaranja glede obresti (podanega na zadnji glavni

obravnavi). Po 369. členu ZOR namreč zastarajo stranske terjatve

(obresti), ko zastara glavna terjatev.

Zamudne obresti je pritožbeno sodišče tožnici prisodilo na podlagi

načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, po

katerem gredo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko

škodo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika - OZ dalje

(1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti

Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri

zamudnih obresti in temelji obrestni meri - ZPOMZO - A pa do

27.6.2003 po 13,5% letni obrestni meri, dalje pa po obrestni meri

zakonskih zamudnih obresti (od 28.6.2003 do 1.1.2004 po 17% letni

obrestni meri, od 1.1.2004 dalje pa po 15,5% letni obrestni meri).

Glede na to, da je do zamude prišlo že pred 1.1.2002 (toženec teka

zamudnih obresti ni grajal, do škodnega dogodka pa je prišlo dne

4.8.1996) tožnici gredo zamudne že od vložitve tožbe dalje, ker pa po

modificiranem tožbenem zahtevku uveljavlja zamudne obresti tako, kot

izhaja iz izreka in ne v celotni višini, ki bi tožnici šla po zgoraj

navedenem načelnem pravnem mnenju, pa jih je sodišče prisodilo zgolj

v vtoževanem obsegu; do dneva izdaje sodbe po 13,5% letni obrestni

meri (2. člen ZPP), šele od tega dne dalje pa po obrestni meri

zakonskih zamudnih obresti.

Navedeno je torej narekovalo delno ugoditev pritožbi zoper sodbo in

spremembo prvostopenjske sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe (4.

točka 358. člena ZPP) oziroma v nespremenjem delu njeno zavrnitev

(353. člen ZPP).

Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z določbo drugega

odstavka 165. člena ZPP narekovala novo odločitev o pravdnih

stroških, ki so nastali na prvi stopnji odločanja.

V skladu s določbo prvega odstavka 155. člena ZPP se tožnici kot

potrebni za pravdo, priznajo naslednji stroški:

- odškodninski zahtevek (400 točk)

- tožba z dne 9.8.1999 (400 točk)

- 1. pripravljalna vloga z dne 11.8.1999 (400 točk)

- prvi narok za glavno obravnavo (400 točk)

- urnina (50 točk)

- materialni stroški 26,5 točk

- 20% DDV

kar je skupaj, glede na vrednost odvetniške točke, ki znaša 110 SIT,

znaša 221.298,00 SIT, k čemur se prišteje še 77.000,00 SIT stroškov

za izvedenca, kar je skupaj 298.298,00 SIT in se tožnici glede na

uspeh v tem delu postopka, ki je 19,87% odmeri na 59.272,00 SIT.

V drugem delu postopka; po znižanju tožbenega zahtevka, so tožnici

nastali naslednji pravno priznani stroški:

- 2. pripravljalna vloga (225 točk)

- narok za glavno obravnavo (150 točk)

- urnina (150 točk)

- materialni stroški 5,25 točk

- 20 % DDV

kar znese skupaj 69.993,00 SIT, oziroma glede na uspeh v pravdi, ki

je v tem delu 27,27%, 19.087,00 SIT.

Skupaj so tako tožnici priznani na prvi stopnji odločanja pravdni

stroški v znesku 78.359,00 SIT.

Tožnici niso priznani naslednji stroški: za dopis sodišču z dne

1.9.1999, saj bi z njim predložene listine tožnica lahko priložila že

ob predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, za dopisa z dne

16.5.2000 in z dne 4.7.2001 pa, ker nista v ničemer prispevala k

rešitvi zadeve (pravdne zadeve se namreč obravnavajo v skladu s

sodnim redom). Stroške izdelave izvedenskega mnenja je sodišče

priznalo zgolj v obsegu dejanske cene izvida in mnenja, dopis z dne

13.11.2003 pa prav tako ni bil potreben za pravdo, saj v njem tožnica

navaja zgolj, da v prilogi pošilja dokazilo o plačilu predujma,

medtem ko za urnino z dne 17.2.2004 v presežku ni pravne podlage v

Odvetniški tarifi, kar velja tudi za končno poročilo stranki glede na

to, da so ti stroški že zajeti v stroških sestave pritožbe.

Stroški toženca, nastali na prvi stopnji odločanja, ki so bili

potrebni za pravdo v času pred znižanjem tožbenega zahtevka so:

- sestava 1. pripravljalnega spisa z dne 27.10.2003 (400

točk)

- zastopanje na 1. naroku glavne obravnave dne 5.11.2003

(400 točk)

- urnina (50 točk)

- pripravljalni spis z dne 5.2.2004 (300 točk)

- 20% DDV

kar znaša skupaj 151.800,00 SIT, oziroma glede na uspeh v tem delu

postopka, ki je 80,13%, 121.637,00 SIT. Pri tem sodišče tožencu ni

priznalo stroškov takse za odgovor na tožbo, ker toženec ni izkazal

njenega plačila, obveznost plačila takse pa je tudi absolutno

zastarala (drugi odstavek 9. člena Zakona o sodnih taksah - ZST).

Po tožničinem znižanju tožbenega zahtevka so tožencu nastali

naslednji stroški:

- zastopanje na obravnavi dne 17.2.2004 (150 točk)

- urnina (150 točk)

- končno poročilo stranki (10 točk)

- 20 % DDV

kar znese skupaj 40.920,00 SIT, oziroma glede na uspeh v pravdi, ki

je v tem delu 72,73%, v znesku 29.761,00 SIT.

Skupaj se tako tožencu priznajo pravdni stroški v znesku 151.398,00

SIT.

Po delnem pobotanju stroškov, je tožnica dolžna tožencu povrniti še

73.039,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji odločanja.

Toženec je dolžan tožnici plačati stroške pritožbenega postopka

(drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom

ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 155. člena ZPP

odmerilo tako, da je upoštevalo:

- pritožbo (375 točk)

- materialne stroške v obsegu 1%, ker že odvetniški

stroški presegajo 1000 točk (3,75 točke)

- končno poročilo stranki (20 točk)

- 20% DDV

kar znese skupaj 52.635,00 SIT.

V presežku do zahtevanih 500 točk za sestavo pritožbe in 30 točk za

poročilo stranki ni podlage v Odvetniški tarifi, zato je sodišče v

tem delu zahtevek po vračilu stroškov zavrnilo.

Glede na tožničin uspeh s pritožbo, ki je 27,27%, ji tako gredo

pritožbeni stroški v znesku 14.354,00 SIT in se naložijo tožencu v

plačilo.

K sklepu:

Pregled prvostopenjskega sklepa pokaže, da je tožnica, zaslišana

kot stranka izpovedala, da je solastnica nepremičnine in

poslovnega prostora, ki ga oddaja v najem, s čemer si pridobiva

zaslužek, da izdeluje domače izdelke, ki jih prodaja in si s tem

služi denar, ter da je lastnica okoli 3000 m2 zemljišča, v lasti

pa ima tudi nekaj gozda. Skrbeti mora za mlajšega sina, ki

študira, vendar dobiva sin po očetu pokojnino.

Takšno premoženjsko stanje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča

ne kaže na to, da bi bilo premoženjsko stanje tožnice tako

slabo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana

sredstva, s katerimi se preživlja tožnica in njen mlajši sin,

katerega je dolžna preživljati. Odločitev prvostopenjskega

sodišča, da se sklep, s katerim je bila tožnica sprva oproščena

plačila sodne takse, razveljavi, je tako pravilna in v skladu z

določbo 172. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 168. člena

ZPP.

Zgoraj navedeno je potem, ko pritožbeno sodišče ni zasledilo niti

uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s

366. členom ZPP) narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in

potrditev sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Določila ZOR je sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena

sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.