Court partially allows appeal, increasing non-property damage compensation for eye injury and fear from criminal assault.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje s p r e m e n i tako, da izrek odslej glasi:

"Toženci so tožniku nerazdelno dolžni plačati znesek 900.000,00 SIT

(z besedo: devetstotisoč 00/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi

obrestmi in sicer od vložitve tožbe do dneva razsoje I. stopnega

sodišča v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno

obrestno mero ter od prvega dne po dnevu sodbe sodišča I. stopnje

do plačila zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti ter mu povrniti nastale pravdne stroške v znesku

104.199,00 SIT (z besedo: stoštiritisočstodevetindevetdeset

00/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje I.

stopnega sodišča do plačila, na transakcijski račun pooblaščenca

pri novi KBM d.d., št..

V presežku 700.000,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne."

V preostalem delu se pritožba tožeče, v celoti pa pritožba tožene

stranke zavrneta in se v nespremenjem obsegu p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Toženci so nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka v znesku 27.897,00 SIT (z besedo:

sedemindvajsettisočosemstosedemindevetdest 00/100 SIT), v 15 dneh,

pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Odškodnina za nepremoženjsko škodo - kazenska sodba - tožnik ob

napadu tožencu, ki so nanj tudi streljali, utrpel udarnino

desnega očesa (na katerega je bil že slep) z izlivom krvi v

sprednji prekat - za telesne bolečine prisojeno 500.000,00 SIT,

za strah 400.000,00 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so

toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 550.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vložitve tožbe do dneva

razsoje sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero ter od prvega dne po dnevu

sodbe sodišča prve stopnje do plačila v višini zakonskih zamudnih

obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, poleg tega

pa še pravdne stroške v znesku 4.620,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva razsoje prvostopenjskega sodišča do

plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Smiselno zoper ugodilni del zgoraj navedene odločitve, se pritožujejo

toženci iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Po njihovem mnenju je

prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo nesorazmerno visoko

odškodnino, zlasti kar zadeva znesek odškodnine, prisojen iz naslova

strahu. Tožnik si je namreč že leta 1995 v predmetnem škodnem dogodku

poškodovano oko, poškodoval tako, da je bil nanj slep, zato ni najti

razloga zakaj bi tožnika skrbelo za izzid zdravljenja tega očesa.

Sicer pa je bila poškodba minimalna in ni pustila nobenih posledic,

primarni strah pa je bil kratkotrajen. Menijo, da je sodišče

pretirano visoko ocenilo tudi škodo zaradi telesnih bolečin.

Predlagajo, da Višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe

spremeni tako, da določi sorazmerno nižjo odškodnino iz naslova

telesnih bolečin in strahu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ter

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni,

da prisojena odškodnina tako iz naslova prestanih telesnih bolečin

ter neugodnosti tekom zdravljenja, kakor tudi iz naslova prestanega

strahu ne predstavlja pravične denarne odškodnine v smislu določbe

200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Glede na v

prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno trajanje in intenziteto

telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja, bi po ustaljeni

sodni praksi in po načelu pravičnosti, tožniku pripadala odškodnina v

znesku 1.100.000,00 SIT in ne zgolj 250.000,00 SIT, kolikor mu je

bilo prisojeno na prvi stopnji. Za utrpeli strah meni, da mu gre

odškodnina v znesku 500.000,00 SIT in ne zgolj na prvi stopji

odločanja prisojenih 300.000,00 SIT. Tožnik se je namreč zelo

ustrašil, ko je za seboj slišal streljanje, poleg tega pa so ga

toženci ustrahovali vse do prihoda policistov, tako da je poleg

strahu za izzid zdravljenja tekom škodnega dogodka trpel tudi strah

za svoje življenje. Po navedenem predlaga, da Višje sodišče njegovi

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna

celotno vtoževano škodo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki nista podali odgovora na pritožbo nasprotne

stranke.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožencev ni

utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki obsega preizkus pravilne

uporabe materialnega prava in ugotavljanje morebitnih absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstvek 350. člena ZPP v

zvezi s drugim odstavkom 339. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zašlo v uradoma upoštevne absolutne bistvene

kršitve določb postopka, da pa je na pravilno in popolno ugotovljeno

dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za

posledico delno spremembo izpodbijane odločitve.

V predmetni zadevi tožnik od tožencev uveljavlja oškodnino za

nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne

22.6.1997, ko so ga toženci pretepli ter nanj streljali. Po

ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta bila prvo in drugotoženi za

posledice pretepa s kazensko sodbo pravnomočno spoznana za kriva, da

sta v sostorilstvu s takrat mladoletnim tretjetožencem (temu je bil v

postopku, ki velja za mladoletne storilce kaznivih dejanj izrečen

nadzorstveni vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva)

povzročila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, pri katerem je

tožnik utrpel udarnino desnega očesa (na katero je bil že slep) z

izlivom krvi v sprednji prekat. Sodišče prve stopnje je glede na

določbo 14. člena ZPP izhajalo iz znakov kaznivega dejanja, navedenih

v kazenski sodbi, kjer je že ugotovljena protipravnost ravnanja

tožencev, nastala škoda ter vzročna zveza med njima, tako, da se je v

tej pravdi ukvarjalo le še z odgovornostjo tožencev za nastalo škodo.

Tretjetoženi, ki je bil v času dejanja mladoleten (star 16 let), v

skladu z določbo tretjega odstavka 160. člena ZOR (in ne po vsebinsko

identičnem tretjem odstavku 13. člena OZ, kot zmotno navaja

prvostopnjsko sodišče), odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti

za škodo, tako da skupaj odgovarjajo solidarno po določbi prvega

odstavka 206. člena ZOR (in ne po vsebinsko identičnem členu 186.

člena OZ, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje).

Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino odškodnine zaradi pretrpelih

telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja na podlagi izvida

in mnenja, ki ga je izdelal izvedenec in ga pravdni stranki nista

grajali, ugotovilo, da je tožnik trpel en dan močne in trajne telesne

bolečine, dva dni srednje močne, lažje tri dni, občasne lažje v

smislu bolečin v sencah z vedno večjimi razmaki pa še dva meseca ter

da je bil podvržen mnogim nevšečnostim med zdravljenjem: šest dni

hospitalizacije, kontrolni pregled pri okulistu in nesposobnost

opravljanja težjih del v obdobju dveh mesecev. Tudi tožnik sam je

izpovedal, da ga je bolelo oko okoli dva meseca tako, da ni mogel

delati. V očesu ga je pikalo. Navedene ugotovitve po določbi 200.

člena ZOR, upoštevaje pri tem ustaljeno sodno prakso, ki se je

razvila v podobnih primerih, kakor tudi načelo individualizacije

odškodnine, narekujejo prisojo odškodnine v višini 500.000,00 SIT in

s tem zvišanje odškodnine, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v

višini 250.000,00 SIT. V obsegu 250.000,00 SIT je tako treba zaradi

zagotovitve pravične denarne odškodnine in s tem pravilne uporabe

materialnega prava ugoditi pritožbi tožnika, v preostanku pa le-to

zavrniti, medtem ko je treba pritožbo tožencev, ki se zavzemajo za

njeno znižanje v obsegu te postavke v celoti zavrniti kot

neutemeljeno.

Deloma je utemeljena tudi pritožbena graja tožnika v zvezi z višino

odškodnine zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku

po tej postavki odmerilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, kar je

glede na določbo 200. člena ZOR in sodno prakso, ki se je razvila v

podobnih primerih, premalo, da bi predstavljalo pravično denarno

odškodnino za nastalo škodo. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik

tekom škodnega dogodka trpel velik primarni strah, ki je trajal eno

uro, sledil pa je t.i. sekundarni strah za izzid zdravljenja, ki je

bil prisoten v srednje močni obliki tri dni, en teden pa je bil

lažji. Tožnik se je namreč bal, da bo izgubil oko. Da ga je bilo

strah, je izpovedal tudi tožnik. Po prepričanju pritožbenega sodišča

je glede na sam potek škodnega dogodka, ko sta dva toženca proti

tožniku uporabila celo strelno orožje, trpel zelo močan primarni

strah, sprejemljiv pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da

je tožnik trpel strah pred izgubo desnega očesa. Poškodovano oko je

bilo sicer res slepo, a ga je tožnik še imel, z njegovo izgubo pa bi

bil skažen. Dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča v tej zvezi,

ki mu oporekajo toženci, je tako pravilen, pravilna uporaba

materialnega prava pa zahteva, da se na prvi stopnji določena

odškodnina v višini 300.000,00 SIT zviša na 400.000,00 SIT. V tem

obsegu je tako treba ugoditi tožnikovi pritožbi, ki jo je v presežku

treba zavrniti. V celoti je treba zavrniti tudi pritožbo tožencev, v

kateri se ti zavzemajo za znižanje odškodnine po tej postavki.

Pravilna uporaba materialnega prava tako zahteva prisojo odškodnine v

skupnem znesku 900.000,00 SIT.

Navedeno je narekovalo delno ugoditev tožnikovi pritožbi ter delno

spremembo izpodbijane sodbe kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka

358. člena ZPP), v presežku pa zavrnitev tožnikove, v celoti pa

zavrnitev pritožbe tožencev (353. člen ZPP).

Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve

o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji odločanja. Tožniku so v

tem delu postopka nastali pravdni stoški v znesku 303.582,00 SIT in

se mu glede na uspeh, ki je po spremembi 56,25%, odmerijo na

170.765,00 SIT.

Tožencem so nastali stroški v znesku 152.150,00 SIT in se jim glede

na 43,75% uspeh, priznajo v obsegu 66.566,00 SIT.

Po delnem pobotanju pravdnih stroškov so tako toženci dolžni tožniku

nerazdelno plačati 104.199,00 SIT.

Toženci s pritožbo niso uspeli, zato nosijo sami svoje stroške

pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim

odstavkom 154. člena ZPP). Drugače pa je glede pritožbenih stroškov

tožnika. Slednji je namreč s pritožbo uspel v obsegu 33,33% in mu v

tem obsegu tudi gredo stroški pritožbenega postopka, ki jih je šteti

za potrebne v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP in so

odmerjeni po Odvetniški tarifi:

- pritožba (375 točk)

- 20% DDV v znesku 8.250,00 SIT

- taksa v znesku 34.200,00 SIT

kar znese skupaj 83.700,00 SIT, oziroma upoštevaje uspeh v pritožbi

27.897,00 SIT. V tem obsegu se stroški naložijo v plačilo tožencem

(drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).

Določila ZOR je sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena

sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.