Court dismisses appeal on threat charges due to expired prosecution initiation period and inadmissible victim's representative appeal.

I. Pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca se zavrne kot

neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba oškodovankine pooblaščenke se z a v r ž e kot

nedovoljena.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 145. člena KZ se kazenski pregon pri kaznivem

dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku tega člena začne na

predlog. Ta mora biti podan v treh mesecih od dneva, ko je

upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52.

člena ZKP). Rok je prekluziven in ga z izjemo primerov iz 89. člena

ZKP ni mogoče podaljšati. Ker je oškodovanka predlog za pregon podala

27.09.2003 in ker je v tem predlogu navajala, da ji obdolženec v

telefonskih pogovorih in v SMS sporočilih z navedbami grozi (že) od

leta 2000, je jasno, da kazenski pregon za dejanja pred 27.06.2003,

kljub njihovi trajajoči naravi ni (več) dopusten. Če bi to bil, potem

od zahteve iz prvega odstavka 52. člena ZKP ne bi veliko ostalo, kar

je pri obravnavanem kaznivem dejanju toliko bolj pomembno, saj očitno

ni šlo za tako intenzivno vzdrževanje protipravnega stanja, da

oškodovanka za obdobje od aprila 2003 do 27.06.2003 ne bi mogla

predlagati kazenskega pregona znotraj navedenega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je 27.09.2005 po 4. točki

357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo, po

kateri bi naj obdolženi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti

po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ), po 3.

točki 358. člena ZKP pa je istega obdolženca oprostilo obtožbe,

po kateri bi naj prav tako storil kaznivo dejanje ogrožanja

varnosti po istem zakonskem določilu. Odločeno je še bilo, da

stroški kazenskega postopka v skladu s prvim odstavkom 96. člena

ZKP obremenjujejo proračun, medtem ko je bila oškodovanka z

njenim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105.

člena ZKP napotena na pravdo. Povzeto je bilo storjeno s sodbo

opr. št.

Zoper sodbo se je pritožila pomočnica okrožnega državnega tožilca

zaradi, kot je zapisala bistvenih kršitev določb kazenskega postopka,

v resnici pa zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena

ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP in zaradi nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s prvim

odstavkom 373. člena istega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da

napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožila se je tudi oškodovankina pooblaščenka, uveljavljajoč

bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega

zakona in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu

izreče oprostilno sodbo oziroma, da isto sodbo razveljavi ter zadevo

pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca je neutemeljena,

pritožba oškodovankine pooblaščenke pa je nedovoljena.

K točki I:

Kot rečeno, uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega

postopka, upoštevaje citirana zakonska določila, pritožbeno

sodišče razume kot zmoto v zapisu, glede uveljavljane kršitve

kazenskega zakona pa ugotavlja, da ta ni podana.

Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, po katerem je

kazenski pregon v obravnavani zadevi dopusten le od 27.06.2003, pred

tem datumom pa je izključen. Po drugem odstavku 145. člena KZ se

kazenski pregon pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem

odstavku tega člena začne na predlog. Ta mora biti podan v treh

mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in

storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP). Rok je prekluziven in ga z

izjemo primerov iz 89. člena ZKP ni mogoče podaljšati. Ker je

oškodovanka predlog za pregon podala 27.09.2003 in ker je v tem

predlogu navajala, da ji obdolženec v telefonskih pogovorih in v SMS

sporočilih z navedbami grozi (že) od leta 2000, je jasno, da kazenski

pregon za dejanja pred 27.06.2003, kljub njihovi trajajoči naravi ni

(več) dopusten. Če bi to bil, potem od zahteve iz prvega odstavka 52.

člena ZKP ne bi veliko ostalo, kar je pri obravnavanem kaznivem

dejanju toliko bolj pomembno, saj očitno ni šlo za tako intenzivno

vzdrževanje protipravnega stanja, da oškodovanka za obdobje od aprila

2003 do 27.06.2003 ne bi mogla predlagati kazenskega pregona znotraj

navedenega roka.

Zgornje ugotovitve ne more spremeniti oškodovankina izpovedba iz

posameznih preiskovalnih dejanj, ko je povedala, da ji je obdolženec

od aprila 2003 pričel pošiljati SMS sporočila in ne pritožničino

stališče, po katerem je bilo obravnavano kaznivo dejanje dokončano

(ravno) 27.09.2003, zaradi česar lahko navedeni prekluzivni rok teče

šele od tega datuma. Oškodovanka je bila na zaslišanju 15.03.2004,

glede obdolženčevih izvršitvenih ravnanj povsem nedoločna oziroma je

med zaslišanjem priložila zapis vseh sporočil, od katerih nobeno ne

sodi v obdobje od aprila 2003 do 27.06.2003. V prilogah spisa pod C

38 se sicer nahaja oškodovankina izjava z dne 10.04.2003, vendar so v

njej opisani dogodki iz marca in aprila leta 2002, kar pomeni, da je

po priloženih listinah zatrjevano protipravno stanje za obdobje od

aprila 2003 do 27.06.2003 (v resnici pa do avgusta 2003) povsem

izostalo. Podmena o kaznivem dejanju, ki je bilo začeto v aprilu 2003

in ki je bilo zaradi ponavljajočih se obdolženčevih izvršitvenih

ravnanj dokončano 27.09.2003, se tako izkaže za napačno in zato tudi

navedenega pritožničinega stališča o začetku teka prekluzivnega roka

ni bilo mogoče sprejeti.

Tudi dejansko stanje je bilo v obravnavani zadevi popolno

ugotovljeno. Res je sicer, da je bil dokazni predlog zavrnjen z

neustreznimi razlogi, vendar pa takšno ravnanje sodišča prve stopnje

ni vplivalo niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Če lahko namreč odmislimo jasnost rezultatov predhodno opravljenih

poizvedb in če je mogoče prezreti vrzeli in razhajanja v

oškodovankini izpovedbi in v izpovedbi priče, je treba še enkrat

opozoriti na priložene oškodovankine zapise telefonskih pogovorov in

poslanih SMS sporočil. Njihov pregled za obdobje od avgusta 2003 do

27.09. istega leta namreč pokaže, da niti eden zapisani telefonski

pogovor ali SMS sporočilo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja ne

potrjujeta, zaradi česar je podani dokazni predlog tudi po oceni

pritožbenega sodišča neutemeljen in je bilo treba pritožničino

pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

K točki II:

Upravičenci do pritožbe v kazenskem postopku so našteti v 367.

členu ZKP. Po četrtem odstavku tega člena sme oškodovanec

izpodbijati sodbo samo glede odločbe o stroških kazenskega

postopka, če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca

kot tožilca, se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov iz

katerih se sme izpodbijati sodba.

Ker se oškodovankina pooblaščenka, ki pritožbe niti ni napovedala

(368. člen ZKP) ni pritožila zoper odločbo o stroških in ker je

kazenski pregon v obravnavani zadevi ves čas tekel na zahtevo

državnega tožilca, je njena pritožba nedovoljena in jo je pritožbeno

sodišče moralo zavreči (390. člen ZKP).

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene

sodbe po 383. členu ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno

paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pomočnice okrožnega

državnega tožilca in pritožbi oškodovankine pooblaščenke odločilo

tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.