Court quashes tax evasion verdict due to procedural flaws and incomplete causal chain in attempted crime. Verdict: partially_allowed

Ob ugoditvi pritožbam okrožne državne tožilke, zagovornice obd.,

zagovornika obd. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje

v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

[JEDRO]

Skupni neposredni učinek izvšitvenih ravnanj pri kaznivem dejanju

davčne zatajitve iz prvega odstavka 254. člena KZ RS je (bil) v

lažno prikazanem dejanskem stanju, ki ima za posledico

preslepitev davčnega organa, ki to stanje dojame kot resnično, ta

pa ima za posledico storilčevo izognitev davčnim obveznostim. Če

je storilec z izvršitvenimi ravnanji dejansko stanje lažno

prikazal pa davčnega organa ni preslepil, je njegovo dejanje

ostalo pri poskusu in enako je, ko se kljub preslepitvi davčnega

organa davčni obveznosti ni izognil. V prvem primeru je poskus

nedokončan, v drugem primeru pa je takšen poskus dokončan. To

pomeni, da je obravnavano kaznivo dejanje lahko dokončano samo

tedaj, ko je med storilčevimi izvršitvenimi ravnanji,

preslepitvijo davčnega organa in storilčevo izognitvijo davčnim

obveznostim podana vzročna zveza, medtem ko imamo v ostalih

primerih opraviti s katero izmed navedenih oblik poskusa tega

kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je 22.09.2004 s sodbo opr. št. obd. in obd.

spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali

pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in 25. členom

Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ RS), obd. pa še kaznivega

dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254.

člena KZ RS. Obdolženima je bila izrečena pogojna obsodba (pravilno bi

bilo: pogojni obsodbi), s katero jima je bilo za prvo kaznivo dejanje

določena enoletna zaporna kazen, medtem ko je bila obd. za drugo

kaznivo dejanje določena še šestmesečna zaporna kazen, nakar je

sodišče za tega obdolženca po 47. členu KZ določilo enotno kazen enega

leta in pet mesecev zapora. Po sodbi določeni kazni ne bosta izrečeni,

če obd. v preizkusni dobi treh let, obd. pa v preizkusni dobi štirih

let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obdolženima je bilo po

tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženo

nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke

drugega odstavka 92. člena ZKP, del teh stroškov in stroškov iz prvega

odstavka 97. člena ZKP pa bi obd. moral plačati sam. Končno, obdolžena

bi morala vsak zase plačati še povprečnino, medtem, ko je bila v zvezi

z drugim kaznivim dejanjem Republika Slovenija na podlagi drugega

odstavka 105. člena ZKP napotena na pravdo.

Zoper sodbo so se pritožili:

-okrožna državna tožilka, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega

postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko

370. člena ZKP, odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske

koristi po prvem in drugem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko 370.

člena ZKP,

-zagovornica obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

-zagovornik obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona

po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni iz 374. člena

ZKP.

Vsi pritožniki terjajo razveljavitev zgoraj povzete sodbe, okrožna

državna tožilka in zagovornik obd. pa sta ob različnih prioritetah

predlagala spremembo sodbe in sicer okrožna državna tožilka tako, da

pritožbeno sodišče obdolženemu izreče primerno visoki zaporni kazni

ter da odvzame obd. premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s

kaznivim dejanjem, zagovornik obd. pa tako, da pritožbeno sodišče

obdolženega za obe kaznivi dejanji obtožbe oprosti.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila zagovornica obd.,

pri čemer se je v odgovoru osredotočila samo na tiste pritožbene

navedbe, ki zadevajo izrečeno kazensko sankcijo. Zagovornica predlaga,

da v primeru zavrnitve njene pritožbe, pritožbeno sodišče potrdi sodbo

sodišča prve stopnje tudi glede kazenske sankcije, ki jo šteje kot

primerno glede na potek časa in obdolženčevo osebnostno

urejenost.

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se pritožniki

utemeljeno zavzemajo za razveljavitev napadene sodbe, kar bi

pritožbeno sodišče glede na pooblastilo iz 383. člena ZKP tudi sicer

moralo storiti.

Pritožniki imajo prav, ko v zvezi s prvim kaznivim dejanjem

ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje poseglo v njegov opis, brez,

da bi to obrazložilo. Poseg je bistven in presega vprašanje, ali je

obd. zastopal interese družbe na podlagi Pogodbe o opravljanju

storitev številka, ki mimogrede ne govori ničesar o kakršnemkoli

varovanju interesov družbe s strani družbe ali pa je to počel kot

prokurist (tuje?) družbe. Kot to pravilno opozarja okrožna državna

tožilka in kot je to nakazano v pritožbi zagovornice obd., sodišče

prve stopnje v izreku sodbe ni sprejelo opisa dejanja iz popravljene

obtožnice z dne 08.09.2003, temveč opis obtožnice z dne 22.11.2002, ki

ga je v zgoraj navedeni smeri spremenilo. S prvotnim in delno

spremenjenim opisom dejanja obd. sicer ni bilo očitano nekaj več kot

to zmotno zatrjuje njegova zagovornica (tudi popravljena obtožnica je

namreč govorila o namenu pridobitve premoženjske koristi svoji družbi

in premoženjski koristi, ki jo je pridobila obdolženčeva družba),

zaradi česar kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne

more biti podana, se pa takšen opis v nekaterih pomembnih okoliščinah

razlikuje od opisa v popravljeni obtožnici. Čemu je sodišče prve

stopnje tako ravnalo v obrazložitvi sodbe ni navedlo, kar bi

upoštevaje naravo okoliščin moralo storiti. To pomeni, da v sodbi

manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in tako o teh dejstvih sodbe ni

mogoče preizkusiti. Gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe.

Ista kršitev je z istimi posledicami podana tudi tedaj, ko je izrek

sodbe nerazumljiv. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izrek sodbe

prevzelo opis dejanja iz prvotne obtožnice, ki ga je nato samo

spremenilo, je praktično prevzelo vse hibe, zaradi katerih je

izvenobravnavni senat s sklepom opr. št. z dne 01.09.2003 terjal

popravo obtožnice. Ena izmed teh je bila nedvomno nerazumljivost

izreka, ko je izostala navedba akta, "po katerem bi bil obd. o

sklenitvi kupoprodajne pogodbe dolžan obvestiti". Kot rečeno, Pogodba

o opravljanju storitev številka z dne 20.10.1996 ne govori ničesar o

varovanju interesov družbe s strani družbe in o dolžnosti obveščanja

tudi ne. Sploh pa ne, da bi bil obd. tisti, ki bi kaj takšnega moral

storiti. Vsebinsko enaka pritožbena graja zagovornika obd. se tako

izkaže za utemeljeno in utemeljena so njegova opozorila, da je po

izreku sodbe obd. tisti, ki si je pridobil veliko premoženjsko korist,

medtem, ko je na podlagi dobavnice številka 00009 z dne 19.03.1997

razvidno, da je bilo blago dobavljeno družbi. Tudi ta pomanjkljivost

je bila v navedenem sklepu izvenobravnavnega senata izpostavljena in

bi jo sodišče prve stopnje v izrek sodbe ne smelo prevzeti.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve iz prvega odstavka 254. člena KZ RS

je (bilo) kot posebna oblika kaznivega dejanja goljufije storjeno

tedaj, ko storilec, da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma

ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih

obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih,

stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev

takšnih obveznosti ali na drug način preslepi davčni organ, s tem, da

mora biti po tretjem odstavku istega člena dosežena velika

premoženjska korist in da mora storilcu iti za to, da doseže takšno

korist. Skupni neposredni učinek citiranih izvršitvenih ravnanj je v

lažno prikazanem dejanskem stanju, ki ima za posledico preslepitev

davčnega organa, ki to stanje dojame kot resnično (Kazenski zakonik s

komentarjem - Posebni del), ta pa storilčevo izognitev davčnim

obveznostim. Če je storilec z izvršitvenimi ravnanji dejansko stanje

lažno prikazal, pa davčnega organa ni preslepil, je njegovo dejanje

ostalo pri poskusu (sodba Vrhovnega sodišča) in enako je, ko se kljub

preslepitvi davčnega organa davčni obveznosti ni izognil. V prvem

primeru je poskus nedokončan, v drugem primeru pa je takšen poskus

dokončan. Kaznivo dejanje davčne zatajitve iz prvega odstavka 254.

člena KZ RS je potemtakem lahko dokončano samo tedaj, ko je med

storilčevimi izvršitvenimi ravnanji, preslepitvijo davčnega urgana in

storilčevo izognitvijo davčnim obveznostim podana vzročna zveza,

medtem, ko imamo v ostalih primerih opraviti s katero izmed navedenih

oblik poskusa tega kaznivega dejanja.

Zgornje izhodišče je bilo podano zato, ker je bila obd. očitana

storitev dokončanega kaznivega dejanja, v opisu le-tega pa so navedena

zgolj obdolženčeva izvršitvena ravnanja, za katera se ne ve, ali so

bila kot lažno dejansko stanje davčnemu organu sploh prikazana in v

čem (če sploh) se je kazala njegova preslepljenost, zaradi katere se

je družba davčnim obveznostim izognila. Navedba, da zaradi opisanega

obdolženčevega ravnanja "obveznost izplačila obveznih davkov in

prispevkov ni nastopila" je nezadostna, saj govori le o nastopu

obveznosti kot takšne in ničesar o prikazovanju davčnemu organu in

njegovi preslepljenosti.

Ugotovljena pomanjkljivost neizogibno vodi v nerazumljivost izreka

sodbe. Obdolženčevo izvršitveno ravnanje namreč zadostuje le za opis

nedokončanega poskusa, ki je po izreku sodbe že imel za posledico

izognitev davčnim obveznostim, kar pa se brez predhodnega prikazovanja

davčnemu organu in njegove preslepljenosti, ne more zgoditi. Znova

imamo torej opraviti s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP, ki je skupaj z zgornjimi pritožbenemu sodišču preprečevala

nadaljnji vsebinski preizkus podanih pritožb.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve

kazenskega postopka odpravilo, opredeliti pa se bo moralo tudi do vseh

ostalih pritožbenih navedb, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi

narave kršitev ni moglo ukvarjati. Med slednjimi je treba v zvezi s

prvim kaznivim dejanjem izpostaviti dvome iz pritožbe zagovornika obd.

o tem, ali sta lahko obdolžena kot prokurist oziroma direktor ene

pravne osebe sploh lahko storila očitano kaznivo dejanje zlorabe

položaja ali pravic v škodo druge pravne osebe, brez da bi imela

kakršenkoli položaj v tej pravni osebi (gl. Ustreznost klasičnega

kazenskega prava v pogojih tranzicije). Našteto bo sodišče prve

stopnje lažje storilo pred popolnoma spremenjenim senatom, saj se je

prvi senat do nakazanih vprašanj že opredelil.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče moralo uporabiti prvi in četrti

odstavek 392. člena ZKP ter odločiti tako kot izhaja iz izreka tega

sklepa.