Appeal dismissed; plaintiff failed to prove damage amount despite expert report due to burden of proof rules.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka je višino vtoževane škode sicer dokazovala s tožbi

priloženim cenitvenim poročilom, ki pa mu je tožena stranka že v

odgovoru na tožbo ugovarjala in predlagala predložitev računov, ki

jih je tožeča stranka plačala za popravilo motorja. Ker pa tožeča

stranka v nadaljevanju postopka na prvi stopnji ni s predložitvijo

nadaljnjih dokazov, bodisi s predložitvijo računov ali s predlaganjem

drugega izvedenca (244. člen ZPP), dokazala sporne višine škode in

tako potrdila pravilnosti sicer predloženega cenitvenega poročila, ki

se povrhu vsega ni ujemalo niti z izpovedbo drugotožnika (ki je

pojasnil, da je motor popravljal v lastni režiji in da deli niso

originalni), je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno štelo, da

tožeča stranka ni dokazala višine škode.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku

znesek 1.079.500,00 SIT ter znesek 207.940,00 SIT, oboje z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila

in še pravdne stroške tožnika, odmerjene po sodišču, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna

v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini

162.253,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2004

dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka

zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona

o pravdnem postopku - ZPP. Navedla je, da prvostopenjsko sodišče ni

pravilno upoštevalo materialnopravne prevalitve dokaznega bremena na

toženo stranko, ampak je nepravilno zaključilo, da veljajo različna

dokazna bremena glede odgovornosti za škodni dogodek in glede višine

nastale škode. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, ki se

nanaša na višino škode, kajti s strani ministrstva postavljeni

izvedenci so dolžni kot izvedenci podajati svoja mnenja, četudi so

separatno angažirani. Sicer pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je

bil motor ob nastanku škodnega dogodka star komaj eno leto in dva

meseca, da v nobenem primeru ni šlo za totalko in da je vrednost

vozila pred nezgodo znašala najmanj 2.300.000,00 SIT. Razen tega pa

sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo listin v spisu in sicer

slik, ki kažejo obseg utrpljene škode na motornem kolesu. Sploh pa bi

bilo mogoče obseg škode ugotoviti z zaslišanjem prvotožnika, ki pa ga

sodišče prve stopnje sploh ni vabilo na glavno obravnavo. Predlagala

je spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku

oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v

ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, s tem, da so pritožbeni

stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve

prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za plačilo materialne škode, nastale v prometni nesreči z

dne 01.07.2000, ko je motor, ki ga je upravljal drugotožnik, trčil v

srnjaka, ki je nepričakovano iz koruze na desni strani cestišča

skočil na javno cesto. Takšno odločitev je sodišču prve stopnje

narekovala ugotovitev, v pravilnost katere drugostopenjsko sodišče

kljub nasprotnim pritožbenim izvajanjem, ne dvomi, da tožeča stranka

ob sicer podanem in materialnopravno prepričljivem temelju tožbenega

zahtevka ni izkazala višine vtoževane škode in sicer škode,

povzročene na motorju v višini 1.063.200,15 SIT, stroškov za

izvedensko mnenje, pribavljeno pred začetkom pravde v višini

16.300,00 SIT in škode, nastale z uničenjem osebnih stvari

drugotožnika v znesku 207.940,00 SIT.

V skladu z določilom 7. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP morajo

namreč stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke

in tudi predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Dolžnost predložiti dokaze v potrditev zatrjevanih dejstev torej

obstoji po določilih ZPP (z izjemo predvideno v tretjem

odstavku citiranega člena ZPP) in je ni mogoče zamenjevati z

materialnopravnim načelom domnevne krivde za povzročeni

škodni dogodek z obrnjenim dokaznim bremenom, ko na strani

povzročitelja škode leži dokazno breme, da ni kriv za

zatrjevano škodo (prvi odstavek 154. člena ZOR) kot to

zmotno razloguje pritožnik. Če je torej tožeča stranka s

tožbo zahtevala od tožene stranke povračilo škode, bi morala

višino te škode nedvoumno dokazati sama in tega dokaznega

bremena ne more prevaliti na toženo stranko.

Tožeča stranka je višino vtoževane škode sicer dokazovala s tožbi

priloženim cenitvenim poročilom, ki pa mu je tožena stranka že v

odgovoru na tožbo ugovarjala in predlagala predložitev računov, ki

jih je tožeča stranka plačala za popravilo motorja. Ker pa tožeča

stranka v nadaljevanju postopka na prvi stopnji ni s predložitvijo

nadaljnjih dokazov, bodisi s predložitvijo računov ali s predlaganjem

drugega izvedenca (244. člen ZPP), dokazala sporne višine škode in

tako potrdila pravilnosti sicer predloženega cenitvenega poročila, ki

se povrhu vsega ni ujemalo niti z izpovedbo drugotožnika (ki je

pojasnil, da je motor popravljal v lastni režiji in da deli niso

originalni), je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno štelo, da

tožeča stranka ni dokazala višine škode.

Pritožnik sicer še očita sodišču prve stopnje, da bi obseg škode

lahko ugotovilo z zaslišanjem prvotožnika, čemur pa ne gre slediti

glede na dejstvo, da je bil prvotožnik pravilno vabljen na prvi narok

za glavno obravnavo dne 29.04.2004 (povratnica na l. št. 8), pa se

vabilu ni odzval, niti opravičil svojega izostanka, njegov

pooblaščenec pa je celo predlagal, da se glavna obravnava opravi v

njegovi nenavzočnosti.

Po povedanem je ugotoviti, da okoliščine in dejstva, na katera se

sklicuje pritožba, ne morejo ovreči izpodbijanih zaključkov sodišča

prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče potem, ko tudi uradni

preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350.

člena ZPP) zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti

svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi

s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena skladno z določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika - OZ.