Appeal dismissed; partial payment calculation under ZOR Art. 313 does not constitute a new claim under ZPP Art. 184.2.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed, and the first-instance judgment regarding the debt and legal interest was upheld. The appellant argued that the defendant's partial payments should have been calculated differently, but the court found this merely a recalculation under Article 313 of the Obligations Act rather than a new claim. Consequently, the court ruled that the defendant's argument regarding the timing of interest and principal payments did not alter the original request's identity or scope.
Legislator headnote
AI generatedArticle 313 of the Obligations Act; Article 184(2) of the Code of Civil Procedure: A recalculation of partial payments according to statutory rules does not constitute a new claim or an increase in the existing claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu
(točka I in točka II/2) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega
postopka.
[JEDRO]
Tožeča stranka s skrčitvijo zahtevka ni uveljavljala novega
zahtevka kakor zmotno meni pritožba. Tožeča stranka si je
toženčeva plačila le obračunala v skladu z določilom 313.
člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR tako, da je
najprej obračunala obresti natekle do posameznega plačila
nato pa še del glavnice. Takšen način obračuna pa ne pomeni
spremembe tožbe, saj ne gre niti za spremembo istovetnosti
zahtevka niti za povečanje obstoječega zahtevka niti za
uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi
odstavek 184. člena ZPP) temveč le za poračunavanje
posameznih plačil skladno z določilom 313. člena ZOR.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I sklep o
izvršbi okrajnega sodišča opr. št. z dne obdržalo v veljavi
za del glavnice 315.666,14 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 09.06.1995 do plačila ter za izvršilne stroške
4.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.11.1993
do plačila. Pod II/1 je zaradi umika tožbe postopek glede
plačila preostalega dela glavnice in zakonskih zamudnih
obresti od 03.11.1993 do 08.06.1995 ustavilo, pod točko II/2
pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki
povrniti 397.263,10 SIT njenih pravdnih stroškov.
Zoper takšno sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženec.
Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338.
člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo
izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti
zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve
sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za
potrditev izpodbijane sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno
dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, svojo
odločitev je tudi skrbno obrazložilo, zato pritožbeno
sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve
stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja
dodaja:
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje
pravilno ocenilo dopis Zavoda za organizacijo in izvajanje
vzajemne pomoči članom p.o. z dne 23.06.1995 v zvezi z
izpovedbo priče in izpiskom iz sodnega registra iz katerega
izhaja, da podpisnik, ki se je označil za v.d. direktorja to
ni bil, kot nezakonito listino.
Na kakšnem principu je temeljilo posojilo dano tožencu za to
pravdno zadevo niti ni pomembno, vendar pa iz same kreditne
pogodbe številka 225 izhaja, da je toženec prejel kredit
510.000,00 SIT, ki se ga je zavezal vrniti v 34 zaporednih
mesečnih obrokih po 15.000,00 SIT, pri čemer že enostaven
izračun pokaže, da je šlo za brezobrestno posojilo, seveda
pod predpostavko, da so se obroki kredita redno plačevali in
ni prišlo do zamude in tako do obračunavanja zamudnih
obresti.
Drži sicer, da je toženec 23.11.1993 plačal 19.555,20 SIT
(dotlej natekle obresti) in 16. obrok plačila, vendar je
bila tedaj zaradi šestmesečne zamude s plačilom pogodba že
razdrta in je tako zapadel v takojšnje plačilo celoten še
neodplačan znesek (šesti člen kreditne pogodbe številka
225).
Tožeča stranka s skrčitvijo zahtevka ni uveljavljala novega
zahtevka kakor zmotno meni pritožba. Tožeča stranka si je
toženčeva plačila le obračunala v skladu z določilom 313.
člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR tako, da je
najprej obračunala obresti natekle do posameznega plačila
nato pa še del glavnice. Takšen način obračuna pa ne pomeni
spremembe tožbe, saj ne gre niti za spremembo istovetnosti
zahtevka niti za povečanje obstoječega zahtevka niti za
uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi
odstavek 184. člena ZPP) temveč le za poračunavanje
posameznih plačil skladno z določilom 313. člena ZOR.
Sodišče prve stopnje je odločalo v mejah postavljenega
zahtevka že iz predloga za izvršbo zato je pritožba v tej
smeri neutemeljena, ugovor zastaranja podan prvič v pritožbi
pa pomeni nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka
niti ne pove zakaj takšnega ugovora ni podala prej (prvi
odstavek 337. člena ZPP).
Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob
uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih
kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni
dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na
podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in
potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker
niso bili priglašeni, tožeča stranka pa z odgovorom na
pritožbo z ničemer ni prispevala k odločitvi in so zato
njeni pritožbeni stroški nepotrebni (155. člen ZPP).
Določila ZOR so bila uporabljena v skladu z določbo 1060.
člena Obligacijskega zakonika - OZ.