Civil court rejects appeal; criminal fraud conviction does not discharge civil loan debt under ZPP Art. 14.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the borrower's appeal against a first-instance judgment ordering repayment of a loan. The borrower argued that a final criminal conviction for fraud against the lender and borrower should exempt them from the civil debt. The court held that Article 14 of the Civil Procedure Act only establishes the criminal defendant's liability for damages to both parties, not the borrower's contractual obligation to repay the lender. Consequently, the criminal judgment had no effect on the civil loan agreement, and the appeal was rejected.
Legislator headnote
AI generatedArticle 14 of the Civil Procedure Act; Article 562 of the Obligations Act: A final criminal conviction for fraud establishes the defendant's liability for damages to both the victim and the co-conspirator but does not discharge the co-conspirator's independent contractual obligation to repay the lender.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.
Prvotoženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Prvotoženca pa vrnitve posojila tožniku tudi ne more
razbremeniti dejstvo, da je bil drugotoženec s kazensko
sodbo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije
na škodo tožnika in prvotoženca ravno v zvezi z navedenim
posojilom, ker je v skladu z določbo 14. člena Zakona o
pravdnem postopku - ZPP pravdno sodišče vezano na
pravnomočno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede
obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.
To pa v danem primeru pomeni, da je drugotoženec
odškodninsko odgovoren tako tožniku kot prvotožencu. Na
prvotoženčevo pogodbeno obveznost (vrnitev posojila) do
tožnika pa navedena kazenska sodba izhajajoč iz določbe 14.
člena ZPP nima prav nobenega učinka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženca
in drugotoženca, zaradi nevrnitve posojila tožniku,
obsodilo, da sta dolžna tožniku nerazdelno plačati
2,116.575,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
05.04.1998 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške
v znesku 297.639,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Z isto
odločbo je še sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe
glede plačila zneska 1,033.425,00 SIT v tem obsegu postopek
ustavi.
Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje
prvotoženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne
ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe
materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da
prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje
sodišču prve stopnje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba nima prav, da prvotožnik ni bil pogodbena stranka
pri sklepanju posojilne pogodbe in da je bil le "slamnati
mož" oziroma "orodje v rokah drugotoženca" pri sklepanju
posojilne pogodbe. Takim izvajanjem ni pritrditi, ker je
ravno prvotoženec bil tisti, ki je s tožnikom sklenil
posojilno pogodbo (priloga A2) in kateremu je bilo posojilo
tudi izročeno, kot je povedal tožnik. Na podlagi navedene
posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in prvotožencem v
skladu s 557. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR,
je drugotoženec dolžan nevrnjeni del posojila
posojilodajalcu, to je tožniku, povrniti, kot je to
dogovorjeno v sami posojilni pogodbi in kot to določa 562.
člen ZOR.
Prvotoženca pa vrnitve posojila tožniku tudi ne more
razbremeniti dejstvo, da je bil drugotoženec s kazensko
sodbo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije
na škodo tožnika in prvotoženca ravno v zvezi z navedenim
posojilom, ker je v skladu z določbo 14. člena Zakona o
pravdnem postopku - ZPP pravdno sodišče vezano na
pravnomočno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede
obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.
To pa v danem primeru pomeni, da je drugotoženec
odškodninsko odgovoren tako tožniku kot prvotožencu. Na
prvotoženčevo pogodbeno obveznost (vrnitev posojila) do
tožnika pa navedena kazenska sodba izhajajoč iz določbe 14.
člena ZPP nima prav nobenega učinka.
V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da tožnik ni aktivno
legitimiran, ker je sklenil cesijsko pogodbo z gospodarsko
družbo, pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje
zaključku prvostopnega sodišča, da je bila navedena cesijska
pogodba razdrta, ker plačilo dolga (izterjava terjatve) po
navedeni gospodarski družbi ni bilo realizirano. Razdrtje
pogodbe zaradi neizterjave pa je v sami pogodbi dogovorjeno
(1. člen pogodbe - priloga B15), kar so potrdile tudi
stranke navedene cesijske pogodbe. Tako pa se pritožbena
izvajanja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v
predmetni zadevi, pokažejo kot brezuspešna.
Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu
izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim
odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih
kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega
prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te
sodbe (353. člen ZPP).
Prvotoženec s pritožbo ni uspel in zato krije sam svoje
stroške pritožbenega postopka.