Court partially allows appeal on liability and interest calculation in a dangerous thing liability case.

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se

sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 869.000,00

(osemsto devetinšestdeset tisoč 00/100) SIT z zamudnimi

obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003 in

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2003 dalje do plačila,

v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti za

434.024,00 (štiristo štiriintrideset tisoč štiriindvajset

00/100) SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 8.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod

izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne."

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Da pa tožena stranka ugovora delne krivde tekom pravde ni

podala, pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožeče

stranke, ker je tožena stranka tekom pravde navajala, da je

podana izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek.

Tak ugovor o izključni krivdi (drugi odstavek 177. člena

ZOR) pa zajema tudi ugovor o delni krivdi (tretji odstavek

177. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo

stranko iz naslova nepremoženjske škode obsodilo na plačilo

odškodnine tožniku v znesku 423.600,00 SIT s pripadajočimi

zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka prvostopne

sodbe. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko

zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v

znesku 96.251,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke

zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožena

stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne

uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na

razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožeča

stranka zaradi "vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu

sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu

spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče

stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne

sodbe v izpodbijanem obsegu.

Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista vložili.

Pregled zadeve pokaže naslednje:

V pritožbenem postopku ni sporno, da je do poškodbe tožnika

prišlo pri nastavitvi rezkalnika (stroj za obdelavo lesa),

ko je tožnik želel v leseno letev dolžine 2 m in širine 60

cm ter debeline okrog 3 - 4 cm izdelati utor, pri čemer je

rezkalnik nevarna stvar v smislu drugega odstavka 153. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določbi 174.

člena ZOR pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen

lastnik, ki pa je v danem primeru svojo civilno odgovornost

imel zavarovano pri toženi stranki. Po določbi tretjega

odstavka 177. člena ZOR je imetnik deloma prost

odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Prvostopno sodišče ima prav, da je pri nastanku škodnega

dogodka podana delna krivda tožnika. Ta se kaže v tem, da

tožnik pred začetkom dela oziroma med samim delom ni

uporabil zaščitnega sredstva "glavnika", pripomočka za

zaščito pred povratnim udarcem, v kolikor se ne uporablja

podajalna naprava z valjčki. Da navedenega zaščitnega

sredstva "glavnika" tožnik ni uporabil, izhaja iz izpovedbe

samega tožnika. "Glavnik" je pa namenjen ravno temu, da nudi

zaščito pred povratnim udarcem, kar pa se je v danem primeru

ravno zgodilo in zaradi česar je prišlo do poškodbe prstov

tožnikove leve roke. Pri tem pa iz same izpovedbe tožnika

izhaja, kot že pravilno zaključuje prvostopno sodišče, da mu

je bilo kot poklicnemu mizarju poznano delo z rezkalnikom,

ker navedena naprava predstavlja eno izmed osnovnih

mizarskih strojnih naprav. Tako pa mu je bila tudi poznana

funkcija "glavnika".

Prvostopno sodišče ima tako prav, da je tožniku zaradi

opustitve uporabe zaščitnega sredstva "glavnika" pripisati

delno krivdo za nastanek škodnega dogodka v 25 % deležu.

Tako pa se pritožbena izvajanja tožeče stranke, da tožniku

ni pripisati nobene delne krivde, pokažejo kot neutemeljena.

Da pa tožena stranka ugovora delne krivde tekom pravde ni

podala, pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožeče

stranke, ker je tožena stranka tekom pravde navajala, da je

podana izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek.

Tak ugovor o izključni krivdi (drugi odstavek 177. člena

ZOR) pa zajema tudi ugovor o delni krivdi (tretji odstavek

177. člena ZOR).

V posledici delovne nesreče je tožnik utrpel takšno poškodbo

prstov leve roke, da je bila potrebna amputacija tretjega

prsta leve roke v višini končnega členka, četrtega prsta

leve roke v višini srednjega členka in petega prsta leve

roke v višini proksimalnega členka. Zraven tega pa je utrpel

še rano na kazalcu leve roke.

Pritožba tožeče stranke ima prav, da je prvostopno sodišče

tožniku z zneskom 700.000,00 SIT za pretrpljene fizične

bolečine odmerilo prenizko odškodnino. Pri tovrstni škodi je

sodišče prve stopnje sicer popolno in pravilno ugotovilo vse

okoliščine, vplivne na odmero odškodnine (stran pet in šest

prvostopne sodbe), pravilna uporaba materialnega prava (200.

in 203. člen ZOR) pa po presoji pritožbenega sodišča

narekuje odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT za tovrstno

nepremoženjsko škodo.

Nadalje ima pritožba tožeče stranke tudi prav, da je

prvostopno sodišče tožniku z zneskom 2,500.000,00 SIT

odmerilo prenizko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve

stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo vse

okoliščine vplivne na odmero odškodnine za tovrstno škodo

(stran sedem in osem prvostopne sodbe), pravilna uporaba

materialnega prava (200. in 203. člen ZOR) pa narekujeta,

zlasti upoštevaje dejstvo, da je tožnik rojen leta 1978 in

da ga bodo še tako tegobe, povezane z izgubo kar treh prstov

leve roke (tožnik je levičar), spremljale še dolgo

življenjsko obdobje, odmero odškodnine v znesku 3,000.000,00

SIT.

Za prestani strah je prvostopno sodišče tožniku odmerilo

odškodnino v znesku 350.000,00 SIT, za skaženost pa v znesku

800.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine za tovrstni

nepremoženjski škodi je sodišče prve stopnje pravilno in

popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno

uporabilo materialno pravo in se tako pritožbena izvajanja

tožeče stranke za zvišanje odškodnine za tovrstni

nepremoženjski škodi pokažejo kot neutemeljena.

Po spremenjeni prvostopni sodbi je tako tožniku odmerjena

odškodnina v znesku 5,150.000,00 SIT. Tako odmerjena

odškodnina je v skladu z 200. in 203. členom ZOR ter v

skladu z načelom individualizacije in sodno prakso za

podobne primere. Ker pa je tožnik deloma kriv, in sicer do

višine 25 % za nastali škodni dogodek (tretji odstavek 177.

člena ZOR), je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki

plačati odškodnino v znesku 3,862.500,00 SIT.

Dejstvo pa je, da je tožena stranka tekom pravde na podlagi

sodne poravnave, ki je bila nato po tožeči stranki

preklicana, tožeči stranki že izplačala 4,500.000,00 SIT iz

naslova odškodnine ter 429.000,00 SIT iz naslova pravdnih

stroškov, pri čemer je z vlogo v skladu s 312. členom ZOR -

vračunanje izpolnitve, posebej pojasnila, da je z zneskom

4,500.000,00 SIT plačana glavnica v višini 2,993.500,00 SIT

in zamudne obresti v znesku 1,505.972,00 SIT oziroma v

primeru komformnega obračuna obresti glavnica znaša

2,838.900,00 SIT in zamudne obresti 1,660.972,00 SIT. Pri

takem postopanju tožene stranke pa ima pritožba tožene

stranke prav, da je sodišče prve stopnje pri poračunu

plačila odškodnine postopalo nepravilno, ko je upoštevalo

glavnico v višini 2,838.900,00 SIT in zamudne obresti v

znesku 1,660.972,00 SIT, torej opravilo poračun obresti

oziroma glavnice po komformni metodi obračuna obresti. S

takim poračunom je namreč sodišče prve stopnje nepravilno

uporabilo materialno pravo. V skladu z načelnim pravnim

mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije z dne 26.6.2002 se za denarne terjatve za

nepremoženjsko škodo priznavajo za čas od 1.1.2002 pa do

27.6.2003 (do 27.6.2003 je veljal ZPOMZO-A) 13,5 % obresti,

od 28.6.2003 (takrat je stopil v veljavo ZPOMZO-1) pa

zakonske zamudne obresti, ki pa se obračunavajo po linearni

metodi. Izhajajoč iz navedenega načelnega mnenja ter določb

Obligacijskega zakonika - OZ (299. člen OZ) in ZPOMZO-1 bi v

danem primeru moralo prvostopno sodišče upoštevati obračun

po linearni metodi, kot utemeljeno navaja pritožba tožene

stranke in upoštevaje navedeno metodo je tako s plačilom

zneska 4,500.000,00 SIT bila tožniku delno poravnana

odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,993.500,00

SIT.

Tako pa je v danem primeru potrebno od odškodnine v znesku

3,862.500,00 SIT odšteti že deloma plačano odškodnino v

znesku 2,993.500,00 SIT in je tako tožena stranka dolžna

tožeči stranki plačati še 869.000,00 SIT z zamudnimi in

zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te

sodbe.

Po spremenjeni prvostopni sodbi pravdni uspeh tožeče stranke

znaša 45 %, tožene stranke pa 55 %. Že prvostopno sodišče je

tožeči stranki pravilno priznalo za 816.033,00 SIT pravdnih

stroškov, toženi pa za 677.798,00 SIT pravdnih stroškov.

Upoštevaje pravdni uspeh pravdnih strank, pobot pravdnih

stroškov in dejstvo, da je tožeča stranka po toženi stranki

prejela že izplačanih 429.000,00 SIT pravdnih stroškov, je

tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti za 434.024,00

SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi, kot je

razvidno iz izreka te sodbe.

Ker sta obe pravdni stranki deloma uspeli s pritožbama in

imata približno enak pritožbeni uspeh, krijeta vsaka sami

svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060.

členom sedaj veljavnega OZ.