Court dismisses appeal against employer liability for employee negligence causing passenger injury.

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje

p o t r d i.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Ni dvoma, da v obravnavanem primeru delavec tožene stranke

oziroma voznik avtobusa ni ravnal tako, kot bi to bilo treba

glede na dane okoliščine, ki so od njega zahtevale, da kljub

okvari avtobusa odpelje potnike na avtobusno postajo,

okvarjeni avtobus pa v delavnico, nato pa nazaj na avtobusno

postajo, kjer bi ga čakali potniki, pripelje drug vozen

avtobus. Nasprotno temu, pa je voznik potnike v okvarjenem

avtobusu odpeljal kar v delavnico, kjer je splošno znano, da

se odvijajo razni delovni procesi, ki utegnejo biti nevarni

za tam prisotne nezaposlene.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo,

da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki

za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 02.02.2001.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka zaradi

vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagala je spremembo

izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev

zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne

stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in

pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča, ki je na

podlagi izvedenega dokaznega postopka ter logično

sprejemljive in življenjsko prepričljive dokazne ocene

pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno

uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju o podlagi

tožbenega zahtevka ugotovilo, da je podana odškodninska

odgovornost tožene stranke.

Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da se je

poškodoval dne 02.02.2001, ko se je z avtobusom v lasti

tožene stranke peljal na relaciji Slovenska Bistrica -

Celje. Zaradi okvare na avtobusu je moral v garaži

avtobusnega podjetja v Slovenski Bistrici prestopiti na drug

avtobus, pri čemer je stopil na poledenelo cev, ležečo na

tleh garaže in v posledici zdrsa padel ter si zvil gleženj

desne noge. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in

tudi v pritožbi zanikala, da bi se tožnik navedenega dne

poškodoval pri izstopanju iz pokvarjenega in vstopanju na

izpraven avtobus v Slovenski Bistrici, česar pa ji glede na

vse izvedene dokaze, zlasti skladnih izpovedb tožnika in

nekaterih zaslišanih prič (M.K., S.Š. in S.Š.) ni uspelo

dokazati, kot je to prepričljivo obrazložilo že sodišče prve

stopnje, katerega pravilnih zaključkov zato ne gre

ponavljati.

Glede na pritožbene trditve, da tožnikovega padca ni potrdil

niti voznik avtobusa J.K. niti vodja delavnic delovne enote

Slovenska Bistrica kakor tudi ne zdravstvena dokumentacija

tožnika, pa sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje:

Tožbi, vloženi dne 06.12.2001 je tožnik priložil originalno

avtobusno karto (priloga A5), pripravljalni vlogi z dne

28.03.2002 pa še dokazilo, da je dne 02.02.2001 poiskal

nujno medicinsko pomoč v Zdravstvenem domu Celje (priloga

A9). Navedeni listinski dokazili v zvezi z ostalimi

izvedenimi dokazi nedvomno potrjujeta tožnikove trditve o

poškodovanju pri prestopanju avtobusov dne 02.02.2001. Ne

gre prezreti, da je zaslišana priča M.K. (v njeno

verodostojnost izpovedbe ne gre dvomiti glede na dejstvo, da

gre za upokojenko iz Slovenske Bistrice, ki pred dogodkom

tožnika ni poznala) prepričljivo in skladno s tožnikom

izpovedala, da so morali potniki zaradi okvare na avtobusu

prestopiti na drug avtobus, oddaljen kakšnih 6 metrov, pred

katerim pa je na tleh ležala cev, na katero je stopil

tožnik, ki je bil tik pred njo in padel na stran. Ta priča

je tudi potrdila, da je tožnik o svojem padcu obvestil

voznika, potem ko je ta zadnji vstopil na drug avtobus, ki

pa je tožnika zavrnil z izgovorom, da njegovega padca ni

videl. Razen tega pa sta priči S.Š., ki je dne 02.02.2001

delal kot blagajnik in informator na Avtobusni postaji v

Celju, kjer je tožnik izstopil in tudi njegov kolega S.Š.

videla, da je tožnik po izstopu iz avtobusa v Celju šepal.

O kraju nastanka nezgode se je sodišče prve stopnje

prepričalo z ogledom, opravljenim dne 08.12.2004 in pri tem

ugotovilo, da je zamenjava okvarjenega avtobusa z drugim

bila opravljena na ograjenem in asfaltiranem parkirišču

avtobusne postaje v Slovenski Bistrici, kjer so parkirani

avtobusi, ki trenutno ne vozijo in kjer je na eni strani

objekta odprta pralnica, ločena od asfaltne podlage z

betonskim robnikom. Glede na tako ugotovljene lastnosti

kraja nezgode, to je delavnice avtobusnega podjetja, ko je

po izpovedbi priče D.E. voznik zapeljal okvarjeni avtobus

kar pred delovni jašek in kjer so tla lahko mokra zaradi

bližnje pralnice in pranja avtobusov, pa pritožbeno sodišče

v celoti pritrjuje pravilnim materialnopravnim zaključkom

sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost

tožene stranke za tožniku nastalo škodo na podlagi določila

170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ni dvoma,

da v obravnavanem primeru delavec tožene stranke oziroma

voznik avtobusa ni ravnal tako kot bi to bilo treba glede na

dane okoliščine, ki so od njega zahtevale, da kljub okvari

avtobusa odpelje potnike na avtobusno postajo, okvarjeni

avtobus pa v delavnico, nato pa nazaj na avtobusno postajo,

kjer bi ga čakali potniki, pripelje drug vozen avtobus.

Nasprotno temu, pa je voznik potnike v okvarjenem avtobusu

odpeljal kar v delavnico, kjer je splošno znano, da se

odvijajo razni delovni procesi, ki utegnejo biti nevarni za

tam prisotne nezaposlene.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se tako izkaže kot

neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da bi se tožnik lahko

poškodoval tudi kje drugje, oprto na izvid Ambulante za

otroško kirurgijo, ki datira z dne 06.02.2001 in zdravniško

potrdilo lečeče zdravnice, izdano šele 17.05.2001 ter

različen opis nastanka poškodbe v teh dokumentih, prijavi

nezgode in tožbi. Sodišče prve stopnje je sicer v

obrazložitvi izpodbijane sodbe še pojasnilo, da je podana

objektivna odgovornost tožene stranke, ker gumijasta cev, ki

se uporablja za pranje avtobusov in na kateri je tožniku

spodrsnilo glede na opisane okoliščine primera šteje za

nevarno stvar, vendar pa je pritožbeno sodišče mnenja, da

utemeljevanje objektivne odgovornosti tožene stranke za

nastanek tožnikove škode v konkretnem primeru ob jasno

izkazanih vseh elementih civilnega delikta, zlasti

nedopustnega ravnanja delavca tožene stranke, ki je vodilo

do tožnikovega padca in zato krivdne odgovornosti tožene

stranke, niti ne bi bilo potrebno. Na drugačno odločitev

zato niti ne morejo vplivati pritožbeni očitki v smeri

nedopustnega predpostavljanja sodišča prve stopnje o dolžini

cevi na dan škodnega dogodka.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče, potem ko tudi

uradni preizkus na podlagi določila drugega odstavka 350.

člena ZPP ni pokazal nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zavrnilo

neutemeljena pritožbena izvajanja tožene stranke in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim

odstavkom 154. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožena

stranka s svojo pritožbo ni uspela.