Appeal allowed; first instance court erred by rejecting non-pecuniary damages solely due to unpaid expert fee.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i

in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje sicer soglaša z zaključkom sodišča

prve stopnje glede podanega temelja tožbenega zahtevka,

strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da je tožnik zamudil rok

za plačilo predujma za izvedenca medicinske stroke, pri

čemer tudi ni obvestil sodišča o nastali situaciji, zato je

bil njegov predlog za ponovno določitev roka pravilno

zavrnjen.

Ni pa se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje,

da zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem medicinske stroke

ni mogoče odločiti o nekaterih oblikah uveljavljene

nepremoženjske škode. Res je, da sodišče opusti izvedbo

dokaza, v kolikor stranka v določenem roku ne plača

potrebnega predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP), vendar

je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedensko mnenje le

eden izmed dokazov za odmero denarne odškodnine, nikakor pa

to ni edini dokaz, na podlagi katerega sodišče odloča o

denarni odškodnini za posamezne oblike pravno priznane

nepremoženjske škode. Tožnik je sodišču predložil poškodbeni

karton Splošne bolnišnice M. S. - kirurški oddelek, iz

katerega izhaja, da je bil sprejet na oddelek zaradi globjih

vreznin, predpisana mu je bila tudi nošnja opornice. Iz

poškodbenega kartona so razvidne tudi kontrole, ki jih je

moral opraviti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo

tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od

tožene stranke plačilo nematerialne škode v skupnem znesku

2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

13.07.1996 dalje. V odločbi o pravdnih stroških je toženo

stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče

stranke v višini 147.972,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve

navedlo, da je tožeča stranka po temelju svojega zahtevka

(uveljavljala je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine,

za duševne bolečine zaradi skaženosti, za prestani strah in

za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti, ki jih je utrpela kot posledico fizičnega napada

tožene stranke), v pravdi sicer uspela, vendar zaradi

neplačila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske

stroke, sodišče ni moglo odločiti o višini denarne

odškodnine za uveljavljane oblike nepremoženjske škode po

prvem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih -

ZOR, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča

stranka zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka

in posledično zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3.

točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

- ZPP), ki jo je sodišče storilo z odločitvijo, da ne bo

ponovno določilo roka za plačilo predujma za izvedenca

medicinske stroke in posledično zavrnitvijo tožbenega

zahtevka. Pritožba predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje na glavni

obravnavi dne 21.05.2003 naložilo tožniku plačilo predujma v

znesku 100.000,00 SIT za izvedenca medicinske stroke. Ta

sklep je pooblaščenec tožnika sprejel 22.05.2003, kar

pomeni, da bi moral predujem plačati v roku 15 dni, to je do

vključno 06.07.2003, oziroma obvestiti sodišče o razlogih za

nemožnost plačila. Na naslednji glavni obravnavi, opravljeni

v tej zadevi dne 21.05.2004, je pooblaščenec tožnika

zaprosil sodišče za ponovno določitev roka za plačilo

predujma. Pasivnost tožnika je pojasnil z navedbo, da se je

le-ta od 01.05.2003 zdravil v Španiji, v RETU Centru, z

zdravljenja se je vrnil konec aprila 2004. Navedeno tudi

izhaja z dopisa CSD L. z dne 28.05.2003 (priloga spisa A12).

Sodišče druge stopnje sicer soglaša z zaključkom sodišča

prve stopnje glede podanega temelja tožbenega zahtevka,

strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da je tožnik zamudil rok

za plačilo predujma za izvedenca medicinske stroke, pri

čemer tudi ni obvestil sodišča o nastali situaciji, zato je

bil njegov predlog za ponovno določitev roka pravilno

zavrnjen.

Ni pa se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje,

da zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem medicinske stroke

ni mogoče odločiti o nekaterih oblikah uveljavljene

nepremoženjske škode. Res je, da sodišče opusti izvedbo

dokaza, v kolikor stranka v določenem roku ne plača

potrebnega predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP), vendar

je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedensko mnenje le

eden izmed dokazov za odmero denarne odškodnine, nikakor pa

to ni edini dokaz, na podlagi katerega sodišče odloča o

denarni odškodnini za posamezne oblike pravno priznane

nepremoženjske škode. Tožnik je sodišču predložil poškodbeni

karton Splošne bolnišnice M. S. - kirurški oddelek, iz

katerega izhaja, da je bil sprejet na oddelek zaradi globjih

vreznin, predpisana mu je bila tudi nošnja opornice. Iz

poškodbenega kartona so razvidne tudi kontrole, ki jih je

moral opraviti.

Res je, da sodišče prve stopnje ne bo moglo odločati o

denarni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je za to potrebno

strokovno medicinsko znanje, s katerim pa sodišče ne

razpolaga. Lahko pa bo na podlagi listinskih dokazov v spisu

in zaslišanja tožnika ovrednostilo pretrpljene telesne

bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. V ta

namen naj ponovno zasliši tožnika, ki naj pojasni kakšne

bolečine je trpel, koliko časa so trajale, oziroma ali še

trajajo. Telesne bolečine so individualnega značaja, enaka

poškodba ne povzroči pri vseh ljudeh enakih bolečin. Tudi

strah, ki ga je utrpel tekom škodnega dogodka in med

postopkom zdravljenja, bo tožnik dokazoval s svojim

zaslišanjem, pri čemer naj sodišče prve stopnje, glede na že

ugotovljeno dejansko stanje, uporabi tudi izkustvena pravila

vsakdanjega življenja. Ugotoviti bo moralo tudi, ali je

podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi

skaženosti, ki jo tožnik uveljavlja. V ta namen naj ugotovi

spremembo tožnikove zunanjosti (tožnik navaja brazgotine na

obeh rokah), njihovo opaznost in vidnost, obseg in možnost

zakrivanja, pri čemer naj upošteva tudi starost in spol

tožnika. Nazadnje pa naj ugotovi, koliko vsi ti objektivni

elementi (sprememba zunanjosti, opaznost ...) vplivajo na

tožnikovo psihično počutje. Sodišče druge stopnje še

opozarja, da izvedenec medicinske stroke ne določi obsega

nepremoženjske škode in višino denarne odškodnine, temveč je

to sodišče, ki uporabi izvedensko mnenje samo kot enega

izmed dokazov. Pomembno je tudi oškodovančevo zaznavanje in

sprejemanje posledic škodnega dogodka, ki se obravnavajo v

okviru priznanih oblik nepremoženjske škode. V danem primeru

bo prvostopno sodišče lahko odmerilo odškodnino le za

navedene vrste škode in to v okviru dokazov in okoliščin, ki

bodo sodišču na razpolago in katere je v postopku pred

sodiščem prve stopnje že predložila tožeča stranka.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega

odstavka 338. člena ZPP) je sodišče prve stopnje nepopolno

ugotovilo dejansko stanje in napačno zavrnilo tožbeni

zahtevek, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe

(355. člen ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v

novo sojenje, ki naj upošteva zgoraj dana navodila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s

tretjim odstavkom 161.člena ZPP.