Court rules subcarrier bears same objective liability as main carrier under ZOR Art. 671 and 677.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se

r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih

stroškov.

[JEDRO]

Glede na uveljavljeno zakonsko ureditev ne bi bilo

sprejemljivo stališče, da podprevoznik odgovarja pod

drugačnimi pogoji kot glavni prevoznik; ker je torej

odgovornost prevoznika objektivna, je takšna tudi

odgovornost podprevoznika, ima pa podprevoznik za

razbremenitev lastne odgovornosti možnost uveljavljati iste

ekskulpacijske razloge, kot jih lahko uveljavlja prevoznik

(1. odst. 671. čl. ZOR), med drugim tudi, da je poškodba ali

izguba pošiljke posledica dejanja upravičenca oziroma

naročnika podprevoza.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr.št. Ig 2001/00067 z dne

13.3.2001, razveljavilo tudi v točkah I/1., 2. in 3. in

zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (na plačilo

glavnice 4.822.409,00 SIT s p.p.). Tožeči stranki je

naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti

pravdne stroške v znesku 437.788,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 8.9.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev ter vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi

zatrjuje, da je sodišče samovoljno in brez ustreznih listin,

izjav in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da

sloni pogodbeni odnos pravdnih strank na mandatnem razmerju,

pri čemer je bila v primeru, ko je prišlo do izgube - kraje

tovora, aluminija, tožeča stranka prevoznik, tista torej, na

katero se vežejo določbe transportnega prava. Po razlagi

sodišča naj bi bila tožena stranka podizvajalec, angažirana

za prevoz po naročilu tožeče stranke, odgovarjala naj bi za

škodo le posredno, če bi v zvezi s prevozom ravnala krivdno.

Sodišče je takšne zaključke sprejelo na osnovi pričevanja

G.I., češ da je tožena stranka opravljala prevoz v imenu in

za račun tožeče stranke ter da ni bila kot prevoznik

navedena na kakšnih dokumentih. Ta zaključek je vsaj

preuranjen, saj iz listin in dokazov to ne izhaja, tožena

stranka pa tudi ni prerekala trditev, da je bila sama

prevoznik aluminija. Glede na to je po določbah veljavnega

zakona polno odgovorna za izgubo tovora, ne glede na stopnjo

njene krivde, odgovorna je v objektivnem smislu. Na njeno

ime je bila izdana prevozna listina - CMR in je opravljala

celotno operacijo prevoza blaga, ki je kasneje izginilo.

Aluminij je prevzela v K., naložila ga je na svoja vozila -

vlečno vozilo in prikolico - ki sta na CMR označeni. Tožeča

stranka je dokazala, da je utrpela škodo, saj je morala

lastniku blaga izplačati vrednost ukradenega tovora. Zaradi

tega ni imela v odnosu do tožene stranke samo pravice do

uveljavljanja regresa, temveč tudi pravico do plačila

odškodnine za škodo, ki ji je nastala z gornjim. Ker tožena

stranka tekom postopka ni zanikala trditev, da je bila

prevoznik blaga, tožeča stranka sodišču tudi ni predložila

CMR-ja in drugih listin, ki kažejo na dejanski in pravni

položaj strank. Zato kot dokaz prilaga pritožbi kopijo CMR z

dne 3.2.2000, iz katerega izhaja, da je bil ta izdan za

prevoz spornega tovora iz T., K., do I. na razkladališče

prejemnika aluminija W.W. Kot prevoznik je v rubriki št. 16

omenjena tožena stranka - zapisane so registrske številke

vozila. Tudi iz dopisa tožeče stranke z dne 3.2.2000 izhaja,

da je T. po naročilu družbe W.W. dolžan izročiti aluminij

prevozniku - toženi stranki. Sodišče je napačno uporabilo

materialno pravo, ko je svoje ugotovitve vezalo na določbe

154. in 158. čl. ZOR, pri tem pa izhajalo iz zmotnih

zaključkov o krivdi tožene stranke. Tožena stranka je s tem,

da je od prikolice z aluminijem odpregla vlečno vozilo in se

oddaljila, pri tem pa tovor na prikolici prepustila brez

varstva, ravnala malomarno in v nasprotju z dolžnostjo

skrbnega in vestnega gospodarja. Sicer je rizik poškodbe ali

izginotja blaga tožena stranka pri zavarovalnici zavarovala,

izkazano pa je, da se ni držala splošnih pogojev

zavarovalnice; ti splošni pogoji so takšni, da zavarovalnica

ne krije rizika izgube tovora in ne izplača škode, če je

tovor naložen na prikolici in v času izginotja prikolica ni

priključena na vlečno vozilo. Tudi za podprevoznika veljajo

določbe o odgovornosti za škodo zaradi izgube tovora, kot

tak ne more biti v boljšem položaju kot tožeča stranka,

glavni prevoznik, ki je v konkretnem primeru moral zaradi

malomarnega in krivdnega ravnanja tožene stranke, lastniku

blaga - aluminija - izplačati polno odškodnino. Sodišče je

napačno zaključilo, da toženi stranki ni moč očitati

protipravnega ravnanja, ker je ravnala kot običajno,

dejstvo, da je odklopila prikolico od vlačilca in se z njim

odpeljala domov, pa naj bi bilo za razmerje med strankama

neupoštevno. Sodišče na to pomembno vprašanje ni odgovorilo.

Malomarno ravnanje tožene stranke je izkazano tudi s

pričevanjem njenega zakonitega zastopnika, B.T.. Zaslišan je

potrdil, da je imel zavarovano odgovornost pri zavarovalnici

in je postavil zahtevek oz. ga je v njegovem imenu g. P.,

vendar se je izkazalo, da je P. to opravil bolj v škodo

tožene stranke in v njegovo korist. Povedal je, da je

zavarovalnica odklonila oba zahtevka po izplačilu odškodnine

iz razloga, ker vlačilec ni bil priklopljen prikolici. Vsi

prevozniki, ki polagajo pozornost na svojo odgovornost in se

želijo zavarovati pred riziki kraje vozil in tovora, imajo

na svojih tovornih vozilih vgrajene ali pa pripravljene

naprave in pripomočke za preprečevanje kraje vozila. Tako

napravo je imela in bi jo morala uporabiti tudi tožena

stranka. Zaradi tega, ker se predhodno ni prepričala, ali

lastnik parkirišča jamči za usodo tovora na njegovi

prikolici v vseh primerih, tudi za primer kraje, je ravnala

malomarno in je zaradi tega podana njena polna krivdna

odškodninska odgovornost. Tožeča stranka se v postopku na

prvi stopnji ni spuščala v izrecno zatrjevanje krivdne

odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker je jemala, da

ta kot prevoznik odgovarja za izgubo tovora kot prevoznik na

osnovi načel o objektivni odgovornosti prevoznikov. To je

tožeča stranka storila tudi zato, ker je tožena stranka v

predhodnih postopkih po tej tožbi svoj dolg do tožeče

stranke iz tega spornega razmerja priznala vsaj do zneska,

za katerega je uveljavljala procesni pobot terjatev. Sodišče

je s tem, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, spregledalo

izrecno priznanje dolga tožene stranke do zneska, ki naj se

pobota, ravnalo samovoljno in arbitrarno. Tožeča stranka je

toženo stranko namreč tožila na plačilo zneska 4.822.408,00

SIT potem, ko si je pred tem svojo terjatev do toženke iz

naslova odškodninske odgovornosti toženke, pobotala s

terjatvijo tožene stranke do nje iz naslova obveznosti za

plačilo opravljenih prevoznih storitev. Tožena stranka se

niti v odgovoru na tožbo in tudi ne kasneje, ni protivila

takšnemu pobotu terjatev in je zaradi tega, najmanj

ugotoviti, da je s konkludentnimi ravnanji priznala tožeči

stranki pravni temelj za njen tožbeni zahtevek. Še več, tudi

tožena stranka sama je v vlogi z dne 4.6.2004 uveljavljala

pobot svoje terjatve z nasprotno terjatvijo tožeče stranke

in predlagala sodišču, da pobotu v celoti ugodi.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na

pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka

naročila toženi stranki prevoz blaga, tako da ji je izdala

nalog za nakladanje aluminija v tovarni v K., katerega bi

morala tožena stranka prepeljati klientu tožeče stranke,

družbi W.W. v bližino B. v I.; v obravnavanem razmerju je

bila tožena stranka podprevoznik tožeče stranke. Po

opravljenem carinjenju blaga na meji je tožena stranka

vozilo z naloženim tovorom parkirala na parkirišču, ki ga je

tedaj uporabljala tožeča stranka, odklopila je prikolico s

tovorom in se z vlačilcem odpeljala domov. V tem času je

prišlo do kraje blaga na prikolici in tožeča stranka je

upravičencu do blaga, družbi W.W. dne 29.5.2000 izplačala

vrednost ukradenega blaga v znesku 89.235.552 ITL.

Ker je tožeča stranka pravna oseba s sedežem v Republiki

Italiji, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v

Republiki Sloveniji, gre za spor z mednarodnim elementom.

Nobena od strank v tem postopku ni izpostavila vprašanja

uporabe prava na obravnavano sporno razmerje, s tem

vprašanjem se ni posebej ukvarjalo niti sodišče prve

stopnje. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku

(ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99) v 20. čl. določa, da če stranki

nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s

katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne

okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje,

da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima

stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo

značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. V

obravnavanem primeru je najtesnejša zveza podana s pravom

Republike Slovenije, glede na to, da je v konkretni pogodbi

med pravdnima strankama tožena stranka opravila za pogodbo

značilno izpolnitev - opravila je prevoz po naročilu tožeče

stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje izhajalo iz

pravilne predpostavke, da prihajajo v predmetni zadevi v

poštev določbe v času spornega razmerja veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih, ZOR (glede na to, da Konvencija o

pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti, CMR, o

razmerju, kakršno je obravnavano, ne vsebuje posebnih določb

- ureja le zaporedni prevoz).

ZOR v 1. odst. 671. čl. določa, da prevoznik odgovarja za

morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke v času od njenega

prevzema do izročitve, razen če je posledica dejanja

upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih

ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali

jih odvrniti; vzpostavlja torej objektivno odgovornost

prevoznika za na prevoz prevzeto blago, ta pa ima možnost

uveljavljati ekskulpacijske razloge.

Primer, kakršen je obravnavni, je urejen v 1. odst. 677. čl.

ZOR, ki določa, da je prevoznik, ki zaupa kakšnemu drugemu

prevozniku, da popolnoma (ali delno) opravi prevoz pošiljke,

ki jo je prevzel za prevoz, še naprej odgovoren za njen

prevoz od prevzema do izročitve, ima pa pravico do povračila

od prevoznika, kateremu je zaupal pošiljko; prevoznik ima

torej regresno pravico nasproti podprevozniku. Glede na

uveljavljeno zakonsko ureditev ne bi bilo sprejemljivo

stališče, da podprevoznik odgovarja pod drugačnimi pogoji

kot glavni prevoznik; ker je torej odgovornost prevoznika

objektivna, je takšna tudi odgovornost podprevoznika, ima pa

podprevoznik za razbremenitev lastne odgovornosti možnost

uveljavljati iste ekskulpacijske razloge, kot jih lahko

uveljavlja prevoznik (1. odst. 671. čl. ZOR), med drugim

tudi, da je poškodba ali izguba pošiljke posledica dejanja

upravičenca oziroma naročnika podprevoza. V navedeni smeri

pa ni sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo relevantnega

dejanskega stanja, glede na to, da je presojalo zgolj

vprašanje, ali je bilo ravnanje tožene stranke, ki je

parkirala prikolico na parkirišču v uporabi tožeče stranke,

v skladu z ravnanjem dobrega gospodarja oziroma dobrega

gospodarstvenika, moralo pa bi pravilno izhajati iz

podprevoznikove objektivne odgovornosti za izgubljeni tovor;

pri presoji vprašanja, ali so podani ekskulpacijski razlogi

za razbremenitev njegove odgovornosti pa bi moralo

upoštevati tudi, da je šlo pri toženi stranki za

profesionalno dejavnost opravljanja prevozov blaga, v okviru

tega pa ne bi bilo nepomembno dejstvo, da je tožena stranka

odklopila prikolico, jo naloženo z blagom (ki je bilo

ukradeno) pustila na parkirišču in se z vlačilcem odpeljala

domov.

Kar se tiče ostalih pritožbenih trditev, ki sicer glede na

zgoraj sprejeto odločitev niso pomembne, pritožbeno sodišče

le pripominja, da ni pravilno stališče v pritožbi, češ da

naj bi zgolj s tem, da je nasproti uveljavljeni terjatvi

tožeče stranke uveljavljala svojo proti-terjatev, tožena

stranka priznala terjatev tožeče stranke; cilj v pravdi

uveljavljenega pobotnega ugovora je samo v tem, da tožena

stranka s tem doseže zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njo,

je zgolj obrambno sredstvo tožene stranke v konkretni

pravdi.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi

tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri

čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih

pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).