Court dismisses claim for return of vehicle where buyer lacked good faith despite full payment.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

31. čl. tedaj veljavnega ZTLR je urejal možnost pridobitve

lastninske pravice na premičnini, odplačno pridobljeni od

nelastnika, vendar je pogoj za to dobrovernost pridobitelja,

tožena stranka pa to ni bila; zato ni mogla postati lastnica

vozila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom je sodišče prve

stopnje: I.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh

tožeči stranki izročiti v neposredno posest osebno vozilo

M., leto izdelave 1998, s štev. šasije in motorja, ki sta

tam navedeni; II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15

dneh tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo

tožeča stranka lahko opravila prenos osebnega vozila iz I.

točke v uradni evidenci na svoje ime, v nasprotnem primeru

bo takšno listino nadomestila sodba; III.) toženi stranki

naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške

pravdnega postopka v znesku 309.649,60 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 9.11.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo

(sicer navaja, da se pritožuje zoper sklep, vendar pa je

izpodbijana sodba edina odločba z navedeno opr.št. in z

datumom 9.11.2004). V pritožbi navaja, da ji je z začasno

odredbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 26.2.02 (opr.št. Kpd

176/03) sodišče prepovedalo razpolagati, odtujiti ali

obremeniti sporno osebno vozilo. Predlaga, naj sodišče

tožeči stranki naloži, da v roku 8 dni v skladu s to začasno

odredbo vrne sporno vozilo v posest toženi stranki, saj je

odtujitev vozila prepovedana. Tožeča stranka je med tem

časom toženi stranki vozilo protipravno že odvzela, na

podlagi začasne odredbe Irz 01/2003 z dne 15.1.2003, katera

pa je zaradi izdaje nove začasne odredbe (Kpd 176/03 z dne

25.2.2003) neveljavna. Tožena stranka ugovarja tožbenemu

zahtevku v celoti, saj je sporni predmet - osebno vozilo M.

kupila od podjetja S. d.o.o. S. 21.1.2002 in kupnino

poravnala v celoti. Podjetje S. d.o.o. je na ta način toženi

stranki poravnalo zapadle terjatve. V skladu z izdanim

računom in izvedeno transakcijo je bil vpis lastništva na

toženo stranko opravljen v januarju 2002. S tem je tožena

stranka postala polnopravni lastnik spornega vozila. Iz

dokumentacije, priložene vozilu (prometno dovoljenje), ni

bilo razvidne nikakršne ovire za prenos lastništva. Tožena

stranka s tožečo stranko ni imela nikoli nikakršnega

pravnega ali drugačnega posla, iz česar izhaja, da tožeča

stranka ne more zahtevati od tožene stranke vračila spornega

vozila, katerega je tožena stranka kupila od tretje osebe in

kupnino tej osebi poravnala v celoti. Pritožbo vlaga iz

razloga, ker je sodba protispisna glede vrednosti spornega

predmeta. Sodišče enkrat omenja vrednost spornega predmeta v

znesku 22.427,21 DEM, drugič pa 22.427,21 EUR, tako da

njegove dejanske vrednosti iz sodbe ni mogoče ugotoviti.

Sodišče trdi, da tožena stranka na podlagi ničnega pravnega

posla ni pridobila lastninske pravice na spornem vozilu.

Glede na omenjeno ničnost posla bi sodišče moralo

opredeliti, kaj naj kdo komu vrne, saj je tožena stranka v

tem primeru upravičena do povračila vplačanih sredstev. Tu

ne moremo govoriti o nikakršni zatajitvi in ničnemu pravnemu

poslu.

Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih odgovorila na

pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sporno vozilo tožeča

stranka 18.11.1998 prodala (s pridržkom lastninske pravice)

družbi S. d.o.o. S., slednja pa ga je zatem 21.1.2002 naprej

prodala toženi stranki. V obravnavani zadevi ne gre za

vprašanje veljavnosti kasneje sklenjene prodajne pogodbe,

kot to zmotno meni tožena stranka, ko med drugim opozarja,

da je kupnino za vozilo poravnala v celoti in da bi se glede

na ugotovljeno ničnost (kasneje) sklenjene prodajne pogodbe

moralo opredeliti, kdo naj komu kaj vrne, ker da bi bila

tožena stranka upravičena do vračila za vozilo vplačanih

sredstev. V obravnavani zadevi gre za to, da je tožeča

stranka vložila zoper toženo stranko tožbo na vrnitev stvari

po 92. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ (enako ureditev

vsebuje Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR,

v 37. čl.). Skladno z navedenim določilom lahko lastnik od

vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari

(1.odst. 92. čl. SPZ), pri čemer mora dokazati, da ima na

stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je

stvar v dejanski oblasti toženca (2. odst. 92. čl. SPZ). V

predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je

ob sklenitvi prodajne pogodbe za sporno vozilo z družbo S.

d.o.o, tožeča stranka pravno veljavno pridržala lastninsko

pravico na njem, do celotnega plačila kupnine, da slednja ni

bila plačana in da je kupec po navedeni pogodbi (družba S.

d.o.o.) to vozilo v januarju 2002 prodal toženi stranki ter

ji ga tedaj očitno tudi izročil. Glede na v postopku na prvi

stopnji podane ugovore tožene stranke, ki jih ta ponavlja

tudi v pritožbi, češ da je vozilo kupila od podjetja S.

d.o.o., v celoti poravnala kupnino in v prometnem dovoljenju

izvedla prepis vozila na svoje ime, je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo, da je v zvezi s tem pomembno vprašanje

(ne)dobrovernosti tožene stranke; navedlo je, da tožena

stranka ni bila v dobri veri, saj je vedela, da vozilo, ki

ga kupuje od družbe S. d.o.o., ni njena last, ampak je last

tožeče stranke. Njena vednost je izvirala iz dejstva, da je

bil direktor tožene stranke isti kot direktor družbe S.

d.o.o., in sicer D.P., pritožba pa teh ugotovitev niti ne

izpodbija. 31. čl. tedaj veljavnega ZTLR je urejal možnost

pridobitve lastninske pravice na premičnini, odplačno

pridobljeni od nelastnika, vendar je pogoj za to

dobrovernost pridobitelja, tožena stranka pa to ni bila;

zato ni mogla postati lastnica vozila. Nadalje ni utemeljena

pritožbena trditev, da toženi stranki začasna odredba,

izdana v zadevi Kpd 176/03 prepoveduje razpolaganje,

odtujitev in obremenitev spornega vozila, saj na obravnavano

sodno zadevo ukrep, ki je sicer usmerjen na prepoved

dolžniku določenih ravnanj, ne more imeti vpliva. Kar se pa

tiče v pritožbi izpostavljene začasne odredbe v zadevi Irz

01/2003, na podlagi katere naj bi bilo toženi stranki vozilo

že odvzeto, gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje za

začasno odredbo, ki je bila izdana po predlogu tožeče

stranke ravno za zavarovanje terjatve, ki jo tožeča stranka

uveljavlja v tej pravdi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo

tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo,

da nosi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka,

glede na to, da v odgovoru na pritožbo ni navajala nič

takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi

(1. odst. 155. čl. ZPP).