Court dismisses appeal in sales contract breach case where defendant failed to prove causation between delivery split and damages.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožeča stranka je kršila prodajno pogodbo oz. pogodbo o

sodelovanju z dne 31.7.2000 zgolj s tem, da je kljub

dogovoru s toženo stranko, da bo opravila eno dobavo

spornega stekla, slednje dobavila v dveh ločenih dobavah.

Glede na to bi bila tožena stranka upravičena do povrnitve

škode, nastale v posledici stvarne napake dobavljene stvari

po 3. odst. 488. čl. ZOR, po splošnih pravilih o

odškodninski odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje; I.)

zaradi delnega skrčenja tožbenega zahtevka, sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Sežani z dne 17.5.2001, opr.št. Ig

2001/00084, delno razveljavilo v 1. tč. izreka (za znesek

1.441.921,94 SIT glavnice, za zakonske zamudne obresti od

zneska 4.158.780,00 SIT od 17.9.2000 do 22.5.2001, kar znaša

699.389,04 SIT), in v 3. tč. izreka v celoti za izvršilne

stroške v znesku 102.275,60 SIT, ter v tem delu postopek

ustavilo; II.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena

terjatev tožene stranke iz naslova škode in pobotni ugovor

zavrnilo; III.) zgoraj navedeni sklep o izvršbi vzdržalo

deloma v veljavi v 1. tč. izreka tako, da je tožena stranka

dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek

2.716.858,06 SIT; IV.) toženi stranki naložilo, da v roku 15

dni plača tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska

2.716.858,06 SIT za čas od 23.5.2001 do plačila ter ji

povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 361.944,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter

predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri

zavrnitvi pobotnega ugovora je sodišče v izpodbijani sodbi

navedlo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je

zatrjevana škoda posledica kršitve pogodbe s strani tožeče

stranke. Po tem stališču naj bi iz reklamacije tujega kupca

izhajalo, da je ugovarjal iz razloga, ker ni bilo dobavljeno

kaljeno steklo, vendar pa to steklo ni bilo predmet pogodbe

med pravdnima strankama, saj je tožena stranka tožeči

stranki naročila steklo vrste float "parsol grey". Ob tem je

sodišče prezrlo, da je tudi v pogodbi med toženo stranko in

končnim kupcem O "K" K. dogovorjena dobava stekla vrste

float "parsol grey" in da je tovrstna reklamacija končnega

kupca bila neutemeljena in v nasprotju s sklenjeno pogodbo

in aneksom št. 1. Ta del reklamacije tujega kupca zato ni

bil razlog za nastali zaplet in je stališče v izpodbijani

sodbi v tem delu oprto na napačno ugotovljeno dejansko

stanje. V reklamaciji je končni kupec res navedel, da ni

dobavljeno kaljeno steklo, vendar je kasneje dobavljeno

steklo prevzel, ker je bilo ugotovljeno, da v tem delu

ugovor ni utemeljen. Tožena stranka res ni nikdar tožeči

stranki naročila kaljenega stekla, nikdar pa ni tožečo

stranko niti bremenila za napačno dobavo iz tega naslova.

Sodišče je napačno ugotovilo tudi dejstvo o neustreznosti

dimenzij razrezanega stekla, kot razlogu za kupčevo grajanje

izpolnitve. Pravdni stranki sta pismeno definirali

dimenzije, na katere naj tožeča stranka razreže steklo tako,

da je tožena stranka dala tožeči stranki dimenzije gradbenih

odprtin, dimenzije stekel pa naj bi bile za 10 cm manjše od

gradbenih odprtin. Tožeča stranka tega ni upoštevala in je

razrezala steklo po svoji presoji na manjše odstopanje od

gradbenih odprtin in s tem povzročila reklamacijo končnega

kupca. Napačen je zaključek v izpodbijani sodbi, da je

tožeča stranka (s potrditvijo naročila) toženi stranki

posredovala mere stekel in da tožena stranka ni predlagala

nobenih sprememb, da je torej s proizvodnimi merami

soglašala. Teh "proizvodnih" dimenzij tožena stranka ni

potrdila, saj na listini ni njenega podpisa oz. potrditve.

Tudi izpovedi zaslišanih prič tega ne potrjujejo. Priča R.K.

je izrecno izjavil, da so takšne dimenzije izračunali oni

sami, torej tožeča stranka, in ni izpovedal, da naj bi

tožena stranka takšne dimenzije izrecno odobrila. Obrazlagal

je le običajno odstopanje proizvodnih mer od gradbenih

odprtin, v ničemer pa, da naj bi tožena stranka takšno

specifikacijo dimenzij potrdila. Očitno je torej, da je

tožeča stranka proizvodne mere določila sama na podlagi

"običajnega" odstopanja teh dimenzij, ne da bi za to imela

odobritev tožene stranke. Tudi stališče, da za nepravilno

izdajo finančnih in carinskih dokumentov, ki jih je grajal

končni kupec, ne more biti odgovorna tožeča stranka, temveč

le njegov pogodbeni partner, to je tožena stranka, je

napačno in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

Iz same reklamacije končnega kupca jasno izhaja, da je vir

za napako v finančnih in carinskih dokumentih v deljeni

dobavi in ne v kakšni drugi nepravilnosti dokumentov. Ker je

pošiljka dospela h končnemu kupcu v dveh delih (tretji

kontejner je bil naložen na drugi vagon in je pri

sestavljanju vlakovnih kompozicij med transportom očitno šel

po drugi poti kot vagon, na katerem sta bila naložena prva

dva konterjnerja, zato vagona nista prispela istočasno),

dokumentacija pa je bila izdelana za enotno dobavo, je to

povzročilo reklamacijo kupca. Za delno dobavo v nasprotju s

sklenjeno pogodbo pa je bila vsekakor odgovorna tožeča

stranka, kar je sodišče pravilno ugotovilo. Zato je tudi

ugovor iz naslova nepravilne finančne in carinske

dokumentacije zakrivila tožeča stranka. Reklamacija končnega

kupca iz naslova nepravilnega nakladanja in pakiranja blaga

vsekakor sodi v sfero tožeče stranke. Tožena stranka ni

zatrjevala in dokazovala nepravilnega pakiranja tožeče

stranke, ker je v tem delu, torej lom stekla med

transportom, imela posel zavarovan. Trditev, da dejanski lom

ni bil ugotovljen, je irelevantna glede na to, da je bila

tožeča stranka o reklamaciji obveščena, pa se na to ni

odzvala. Poleg tega je bil glavni razlog za nastanek škode

toženi stranki prav v deljeni dobavi, ker je zaradi tega, ne

glede na ostale ugovorne razloge, izgubila možnost unovčenja

odprtega dokumentarnega akreditiva. Če bi lahko unovčila

dokumentarni akreditiv za poplačilo kupnine za dobavljeno

steklo, bi bila njena pogajalska pozicija pri reševanju

ugovora nepravilne izpolnitve do končnega kupca povsem

druga, neprimerno močnejša. Tožeča stranka je pri dobavi

manjkajočega stekla, torej v tretjem kontejnerju, dobavila

drugačno steklo kot v prvih dveh kontejnerjih. V tretjem

kontejnerju je bilo naloženo refleksno steklo in ne steklo

vrste float "parsol grey". To dejstvo izhaja tako iz

reklamacije končnega kupca kot tudi iz izpovedbe zaslišane

priče J.N., tožeča stranka pa temu dejstvu ni ugovarjala. To

dejstvo pa negira točnost navedb tožeče stranke, da je

celotno količino naročenega stekla razrezala pred

nakladanjem prvih dveh kontejnerjev in, da je bil razlog za

to, da ni stekla v celoti dobavila v eni pošiljki le v

dejstvu, da celotne količine ni bilo mogoče naložiti v dva

kontejnerja. Torej ni šlo le za opustitev pravočasnega

obvestila tožene stranke, da dva kontejnerja ne bosta

zadostovala, temveč za zavestno ravnanje v nasprotju z

dogovorom. V primeru predložitve pravilnih dokumentov za

vnovčenje dokumentarnega akreditiva bi tožena stranka prišla

do plačila kupnine, nato pa bi s končnim kupcem reševala

problem nepravilne izpolnitve, v takšnem položaju bi se

lahko o vsaki grajani napaki izpolnitve s končnim kupcem

trdneje pogajala, kot se je sicer. Tudi stališče sodišča, da

je tožeča stranka pravilno izpolnila svojo obveznost v

skladu s 6. čl. medsebojne pogodbe, je zmotno. S tem, ko je

tožena stranka poslala špediterja - prevoznika k tožeči

stranki zaradi natovarjanja in je ta prevzel naloženo

steklo, še ni bil opravljen pregled in prevzem v skladu s

pogodbo. V pogodbi je izrecna določba, da se pred pakiranjem

v kontejner s strani kupca opravi pregled in o tem sestavi

zapisnik o kvaliteti in količini prevzetega stekla. Tožeča

stranka ni dokazala, da je toženo stranko pozvala na takšen

pregled. Glede na to je zmoten zaključek v izpodbijani

sodbi, da ni izkazana vzročna zveza med v pobot uveljavljano

škodo in edino kršitvijo pogodbene obveznosti s strani

tožeče stranke, to je, da kljub dogovoru blago ni bilo

naloženo v dva kontejnerja in odpremljeno v eni pošiljki.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki

31.7.2000 sklenili Pogodbo o sodelovanju, s katero sta se

dogovorili, da bo tožeča stranka kot prodajalec toženi

stranki kot kupcu dobavila izdelke v skladu z njenimi

potrebami. Šlo je za prodajno pogodbo po določilu 454. čl.

in nasl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR) in utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je

bilo treba vprašanje, ali je tožeča stranka v zvezi s sporno

dobavo stekla pravilno izpolnila svojo obveznost do tožene

stranke, presojati po tej pogodbi. Po mnenju pritožbenega

sodišča pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve

stopnje, da je tožeča stranka skladno s pogodbo izročila

toženi stranki blago s tem, da ga je izročila prevozniku

(I.), ki ga je poslala tožena stranka. Določilo 6. tč.

navedene pogodbe, po kateri je kupec dolžan preveriti

kvaliteto in količino stekla, pomeni dolžnost kupca, ne pa

prodajalca in dejstvo, da je tožena stranka poslala

prevoznika po blago, logično pomeni, da je bila s strani

tožeče stranke pozvana k prevzemu blaga. Neutemeljen je zato

pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni toženi stranki

omogočila opraviti pregleda stekla.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka

kršila prodajno pogodbo oz. pogodbo o sodelovanju z dne

31.7.2000 zgolj s tem, da je kljub dogovoru s toženo

stranko, da bo opravila eno dobavo spornega stekla, slednje

dobavila v dveh ločenih dobavah. Glede na to bi bila tožena

stranka upravičena do povrnitve škode, nastale v posledici

stvarne napake dobavljene stvari po 3. odst. 488. čl. ZOR,

po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Eno od

odškodninskih postavk, ki jih je v obliki pobotnega ugovora

uveljavljala tožena stranka, je za 15 % znižana cena stekla,

ki jo je bila tožena stranka prisiljena priznati končnemu

kupcu, O "K" iz K., potem ko je ta reklamiral prejeto

steklo. Ker se je tožena stranka v zvezi s to reklamacijo

sklicevala na pisno reklamacijo tujega kupca z dne

12.10.2000 (priloga B 12), bi bila upravičena do povrnitve

omenjene škode, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se

je tuji kupec v svoji reklamaciji skliceval zgolj na

nepravilno dobavo (tj. na dobavo v dveh delih namesto v

enem). Vendar pa se ni, saj je sodišče ugotovilo, da je

ugovarjal prejetemu steklu tudi iz razloga, ker ni bilo

dobavljeno kaljeno steklo; ker steklo ni imelo ustreznih

dimenzij; ker niso bili pravilno izdani finančni in carinski

dokumenti in ker blago ni bilo pravilno naloženo in

zapakirano. Za vse te dodatne razloge za reklamacijo tujega

kupca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso

posledica kršitve pogodbe, sklenjene med pravdnima

strankama, saj kaljeno steklo ni bilo predmet te pogodbe,

ampak je to bilo steklo vrste "parsol grey" (v zvezi s tem

ni pomembno dejstvo, na katero sedaj opozarja pritožnik, češ

da se je reklamacija tujega kupca v navedenem delu izkazala

za neutemeljeno). Kar se pa tiče neustreznosti dimenzij

stekla, tega očitka ni mogoče naprtiti tožeči stranki, saj v

zvezi s tem tudi tožena stranka priznava, da sta pravdni

stranki pismeno definirali dimenzije, na katere je morala

tožeča stranka razrezati steklo, sodišče prve stopnje pa je

ugotovilo, da je tožena stranka sporočila tožeči stranki

gradbene mere odprtin, tožeča stranka pa je mere stekla

prilagodila meram gradbenih odprtin. Kot bistveno pa je v

zvezi s tem sodišče ugotovilo, da je potem, ko je tožeča

stranka posredovala mere stekel, tožena stranka razen glede

pozicije 12, ni predlagala nobenih sprememb; glede na to je

utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem tožena

stranka s proizvodnimi merami soglašala, pri tem pa ni

ključnega pomena okoliščina, ki jo izpostavlja tožena

stranka v pritožbi, češ da na listini ni njenega podpisa oz.

potrditve, saj je šlo za izmenjavo sporočil med strankama.

Tudi iz izpovedbe priče R.K. ni mogoče napraviti drugačnega

zaključka, saj je ta le opisoval oz. utemeljeval običajna

odstopanja proizvodnih mer od gradbenih odprtin. In ker je

šlo po trditvah tožene stranke za več napak izpolnitve, ki

so po njenem mnenju vse skupaj privedle do nastanka škode

toženi stranki, v nasprotju s temi trditvami pa je sodišče

prve stopnje ugotovilo, da je šlo le za kršitev pogodbe v

obliki dveh dobav namesto ene, tožena stranka ni dokazala

vzročne zveze med navedeno kršitvijo in prav tisto škodo, ki

jo uveljavlja od tožeče stranke.

Kar se tiče postavke nepravilno izdanih finančnih in

carinskih dokumentov v reklamaciji končnega kupca, ta ne

predstavlja samostojne odškodninske postavke, ampak je le

sestavni del škode, ki jo je tožena stranka uveljavljala kot

"znižanje kupnine" (do katere pa bi bila upravičena le, če

bi bili utemeljeni vsi reklamacijski ugovori tujega kupca).

Kar se pa tiče trditve, da je tožena stranka izgubila

možnost vnovčenja dokumentarnega akreditiva za poplačilo

kupnine za dobavljeno steklo, ni tožena stranka v zvezi s to

izgubljeno možnostjo zatrjevala kakšne škode, ampak v

pritožbi opozarja le, da bi bila v primeru, če bi

dokumentarni akreditiv lahko vnovčila, njena pogajalska

pozicija nasproti tujemu kupcu neprimerno močnejša in v

takšnem primeru ne bi bila prisiljena pristati na takšne

zahteve končnega kupca.

Nove so trditve v pritožbi, da je tožeča stranka v tretjem

kontejnerju dobavila drugačno steklo kot v prvih dveh

kontejnerjih (v tretjem kontejnerju je bilo naloženo

refleksno steklo, ne pa steklo vrste float "parsol grey") in

da ob odpremi prvih dveh kontejnerjev tožeča stranka ni

imela razrezanega vsega stekla; glede teh trditev pa tožena

stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni

mogla podati že v postopku na prvi stopnji, zato jih ni

mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem

postopku, ZPP). Ker je sodišče prve stopnje popolno in

pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uprabilo

materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne

kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).