Appeal dismissed; court upheld pre-debt collection advance fee requirement for immediate bankruptcy proceedings.

Pritožba predlagatelja - dolžnika se zavrne in se

p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje bo ugotavljalo dolžnikovo ekonomsko -

finančno stanje zaradi sprejema odločitve o tem, ali naj se

zaradi pomanjkanja premoženja dolžnika stečajni postopek

začne in takoj zaključi po 1. odst. 99. čl. ZPPSL. To pa

sodišče prve stopnje ugotavlja oziroma preverja s pomočjo

izvedenca ustrezne stroke, v zvezi s tem pa nastanejo

stroški, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča

predstavljajo stroške, nastale do začetka stečajnega

postopka nad dolžnikom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlagatelju

V.G. naložilo, da mora v roku 15 dni na tam navedeni

transakcijski račun sodišča plačati predujem v višini

400.000,00 SIT za pokritje stroškov do začetka stečajnega

postopka. Hkrati je navedlo, da v kolikor predlagatelj v

navedenem roku ne bo položil določenega predujma, bo sodišče

njegov predlog zavrglo.

Proti navedenemu sklepu je predlagatelj - dolžnik vložil

pritožbo in predlagal njegovo spremembo tako, da pritožbeno

sodišče določi predujem, potreben zgolj za objavo stečajnega

postopka v Uradnem listu, podrejeno pa razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V

pritožbi zatrjuje, da je določeni predujem abnormalno visok,

v taki višini neargumentiran in tudi nepotreben. Meni, da bi

sodišče lahko v tem primeru, ko je kot dolžnik predlagal

stečaj, moralo upoštevati obstoj stečajnega razloga domneve,

kar pomeni, da zadostuje zatrjevanje stečajnega razloga, ki

pa ga ni potrebno dokazovati. Tudi po mnenju različnih

komentatorjev Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji (ZPPSL), stečajnega razloga ni treba niti

verjetno izkazovati niti dokazovati (stečajni razlog bi

drugače moral dokazovati kot plačilno nesposobnost z

bilancami, izkazi, ipd.). Po njihovem to torej pomeni, da

sodišče sploh ne presoja dolžnikovega finančnega položaja in

mora začeti postopek. Postopek bi bilo torej sodišče dolžno

začeti takoj, predlagatelju pa bi moralo poslati sklep, da

poravna predujem v višini stroškov objave oklica v Uradnem

listu. Po podatkih Uradnega lista se stroški objave

skrajšanega stečajnega postopka gibljejo med 8.000,00 in

11.000,00 SIT, zato meni, da bi bilo pravično, da sodišče

zahteva od njega samo plačilo le teh stroškov. Tudi namen

zakonodajalca je bil verjatno takšen, saj tudi takse za

predlog za uvedbo stečajnega postopka dolžniku ni potrebno

plačati (tar.št. 19 Zakona o sodnih taksah), zato je toliko

bolj nerazumljiva zahteva sodišča o plačilu predujma v deset

ali večkratni višini sodne takse, katerega pa kot

prezadolženi nima od kje vzeti, s tem zahtevkom pa se mu

onemogoči začetek stečajnega postopka. Prvostopno sodišče se

je v obrazložitvi svojega sklepa oprlo na 2. odst. 93. čl.

ZPPSL, ki določa, da stečajni senat zavrže predlog, v

kolikor predujem ni dan. Vendar pa isti odstavek v

nadaljevanju pravi tudi, da izjemoma lahko stečajni senat

odloči, da se postopek nadaljuje, čeprav predujem ni bil

dan. Meni, da je večletna blokada računa, plačilna

nesposobnost, insolventnost, brez osebnega premoženja, itd.,

zadosten razlog, da sodišče postopek nadaljuje. V predlogu

za začetek stečajnega postopka je priložil potrdila, sklepe

in dokumentacijo, na osnovi katere sodišče lahko oceni, da

stečajna masa ni vredna niti 100.000,00 SIT, ne pa več kot

10 milijonov SIT, zato so tudi podani vsi razlogi za začetek

skrajšanega stečajnega postopka. V kolikor sodišče v tem

primeru, na osnovi poslane dokumentacije ne more ugotoviti,

da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti

za stroške tega postopka in da je neznatne vrednosti, ter

zaradi tega ne more izdati sklepa, s katerim bi stečajni

postopek začelo in ga takoj tudi zaključilo (99. čl. ZPPSL),

naj ga pozove, da dostavi še kakšna (po njegovi presoji)

potrebna dokazila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sicer mogoče soglašati s stališčem pritožnika, da

zadostuje zatrjevanje stečajnega razloga in da obstoja tega

niti ni potrebno dokazovati; 91. čl. Zakona o prisilni

poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93

s sprem.) je v tem pogledu jasen, saj določa, da mora

predlagatelj izkazati za verjeten obstoj stečajnega razloga

iz 1. odst. 2. čl. ZPPSL (tj. insolventnost ali

prezadolženost), ne pa ga zgolj zatrjevati. Dolžnik je le

eden od možnih predlagateljev začetka stečajnega postopka

(2. odst. 90. čl. ZPPSL). Če je predlagatelj začetka

stečajnega postopka druga oseba (upnik, osebno odgovorni

družbenik), se drugopis predloga vroči dolžniku, ki se mora

o predlogu izjaviti v roku 15 dni (1. odst. 92. čl. ZPPSL).

Če dolžnik izjavi, da soglaša s predlogom ali v roku ne

izjavi ničesar, se šteje, da je stečajni razlog podan (2.

odst. 92. čl. ZPPSL) - torej le v takšnem primeru se obstoj

stečajnega razloga domneva - vendar pa je pred tem

upravičeni predlagatelj moral njegov obstoj verjetno

izkazati. Ureditev je logična, saj bi sicer ob upoštevanju

stališča, ki ga zastopa pritožnik, dolžnik lahko predlagal

začetek stečajnega postopka "kar tako" in brez da bi

stečajni razlog pri njem dejansko obstajal.

Vendar pa v obravnavanem primeru situacija, pri kateri bi

sodišče prve stopnje šele ugotavljalo obstoj stečajnega

razloga pri dolžniku, očitno niti ni podana, saj je iz

obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da bo sodišče

prve stopnje ugotavljalo dolžnikovo ekonomsko - finančno

stanje zaradi sprejema odločitve o tem, ali naj se zaradi

pomanjkanja premoženja dolžnika stečajni postopek začne in

takoj zaključi po 1. odst. 99. čl. ZPPSL (kar je nenazadnje

predlagal tudi dolžnik v svojem predlogu ob hkratni navedbi,

da nima nepremičnega premoženja in tudi ne vrednejšega

premičnega premoženja). To pa sodišče prve stopnje ugotavlja

oziroma preverja s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, v

zvezi s tem pa nastanejo stroški, ki tudi po mnenju

pritožbenega predstavljajo stroške, nastale do začetka

stečajnega postopka nad dolžnikom. Ti stroški pa pa tudi

predstavljajo (poleg stroškov objave v uradnem listu, kar

omenja pritožnik), pretežni del stroškov, potrebnih do

začetka stečajnega postopka in so v obravnavanem primeru

določeni v primerni višini oz. v takšni, kot je bila

določena tudi v preteklih primerljivih zadevah. Zato

pritožba zoper sklep o določitvi predujma ni utemeljena in

jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrnilo ter potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl.

Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

Izpodbijani sklep vsebuje tudi sankcijo (zavrženje predloga)

v primeru, če predujem ne bo plačan, saj je tako določeno v

2. odst. 93. čl. ZPPSL; v povezavi z njim pa niti ni mogoče

upoštevati pritožbenih trditev, češ da je pri predlagatelju

podana izjema po drugem stavku 2. odst. 93. čl. ZPPSL, po

kateri lahko stečajni senat odloči, da se postopek

nadaljuje, čeprav predujem ni bil dan.