Appeal dismissed for inadmissible late claims of reduced interest rates under ZPP Art. 337.1.3. Claims were not raised in first instance.

Pritožba obeh toženih strank se zavrne in se

p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Trditve o "oderuških" obrestih, ki jih toženi stranki

uveljavljata šele v pritožbi, so nedopustne pritožbene

novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP), saj hkrati ne navajata, da jih brez svoje krivde

nista mogli uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. I 98/00876 z dne

29.5.1998, vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v

znesku 1.627.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.3.1998 do plačila ter v 3. tč. izreka za stroške

izvršilnega postopka v znesku 16.280,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 29.5.1998 do plačila. Toženima

strankama je naložilo, da morata tožeči stranki povrniti

nadaljnje pravdne stroške v znesku 95.980,40 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne

sodbe (tj. od 7.6.2004) do plačila. V obrazložitvi je

navedlo, da temelji terjatev tožeče stranke na menici, ki

glasi na v tožbi navedeni znesek in je zapadla v plačilo

23.3.1998, toženi stranki pa te terjatve nista poravnali.

Proti navedeni sodbi sta toženi stranki vložili pritožbo (in

prošjo za oprostitev plačila takse za pritožbo, o čemer pa

ne odloča pritožbeno sodišče), v kateri zatrjujeta, da sta

tekom postopka navajali razloge, zaradi katerih je prišlo do

tako visokega zneska in še višjih obresti, to je "zakonskih

zamudnih obresti", ki pa so oderuške, saj je prvotni dolg

znašal veliko manj kot se od njiju sedaj zahteva v končnem

znesku. Teh razlogov sodišče v sodbi sploh ne omenja, še

manj jih upošteva. Če bi jih, bi bil končni dolg veliko

nižji, od dejanskega dolga ne bežita, v finančno stisko sta

prišli neodvisno od svoje volje in je to razlog, da tožeči

stranki nista pravočasno poravnali celotnega dolga. Ker

nimata denarja za pooblastilo prava vešči osebi za njuno

zastopanje, sta morali sami zbirati pravne informacije, da

bi lahko zmanjšali svoj dolg in sta izvedeli, da bi moralo

sodišče pri odločanju o tej zadevi upoštevati veljavno

določilo, ki omejuje višino obresti, začelo pa je veljati s

1.1.2002, torej pred 3.9.2004, ko je sodišče s to sodbo

odločilo o njuni zadevi. Upata, da bo pritožbeno sodišče to

napako odpravilo. Pritožujeta se, ker sodišče ni upoštevalo

njunih navedb in zato ni dovolj razčistilo stanja dolga in

jima je zato naložilo tako visok znesek.

Pritožba toženih strank ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija pravno relevantnih ugotovitev sodišča

prve stopnje: da je tožeča stranka svojo terjatev do obeh

tožencev dokazala s predloženo menico, ki glasi na znesek

1.627.863,00 SIT; da je terjatev zapadla v plačilo

23.3.1998; da navedenega dne terjatev ni bila poravnana; da

je bil opravljen protest menice preko notarja in da je prva

tožena stranka porok za plačilo meničnega zneska (poleg

druge tožene stranke kot izdajatelja menice). Navedene

ugotovitve so tudi po mnenju pritožbenega sodišča

utemeljevale ugoditev tožbenemu zahtevku. Vse, kar sta obe

toženi stranki navajali v postopku na prvi stopnji je, da je

vtoževani znesek previsok in da ga ne bosta mogli plačati.

To pa niso trditve, s katerimi bi toženi stranki v postopku

lahko uspeli. Toženi stranki navedene trditve v pritožbi

sedaj ponavljata, ob tem pa še zatrjujeta, da naj bi bile

zakonske zamudne obresti oderuške, ker da je prvotni dolg

znašal veliko manj kot se sedaj od njiju zahteva v končnem

znesku. Glede trditve o "oderuških" obrestih, jih toženi

stranki uveljavljata šele v pritožbi, zaradi česar gre za

nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP), saj hkrati ne navajata, da jih brez

svoje krivde nista mogli uveljavljati že v postopku na prvi

stopnji; pa četudi ne bi šlo za novote v pritožbi, so

trditve pavšalne in nedoločne, tako da jih že zaradi tega

niti ne bi bilo mogoče upoštevati (pritožnika ne povesta,

koliko bi moral biti dolg po njunem mnenju nižji zaradi

zatrjevanih "oderuških" obresti). Kolikor pa se pritožnika

sklicujeta na "določilo, ki vsebuje višino obresti in je

začelo veljati s 1.1.2002", gre očitno za 376. čl.

Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem obresti nehajo

teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže

glavnico. Vendar pa to zakonsko določilo v obravnavanem

primeru niti ne bi prišlo v poštev, glede na to, da je v

času nastanka spornega razmerja (v letu 1993), veljal Zakon

o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki takšnega določila ni

vseboval.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo obeh toženih strank zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.