Appeal court partially allows access to company documents but rejects cost award against sole director.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court partially upheld the first-instance judgment regarding access to company documents while annulling the portion awarding costs against the sole director. The plaintiff sought disclosure of business records, arguing the sole director must comply as the only shareholder with authority, whereas the opposing company is a separate legal entity. The court granted access to documents but denied the cost claim because the procedural law governing non-litigation proceedings does not automatically apply the principle of 'loser pays' found in litigation law.
Legislator headnote
AI generatedArticle 49c of the Law on Non-Litigation Proceedings; Article 4 of the Law on Non-Litigation Proceedings: In non-litigation proceedings, the principle of 'loser pays' applies only exceptionally, and courts must ensure parties have the opportunity to comment on submissions before deciding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba predlagateljice se zavrne in se v izpodbijanem delu
(2. in 3. odst. izreka) p o t r d i izpodbijani sklep
sodišča prve stopnje.
Pritožbi prvega nasprotnega udeleženca, družbe L.d.o.o., se
ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (1. odst. izreka)
r a z v e l j a v i in se v tem delu zadeva vrne sodišču
prve stopnje v ponovno odločanje.
[JEDRO]
V takšnem primeru, kot je obravnavani, ko predlagateljica od
sodišča zahteva, da s sodno odločbo dovoli posredovanje
informacij o zadevah družbe in dovolitev vpogleda v knjige
in spise, ima družba položaj nasprotnega udeleženca, nima pa
takšnega položaja niti posamezni družbenik in niti
poslovodja.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo
predlogu predlagateljice v delu, ki se nanaša na prvega
nasprotnega udeleženca, in ji dovolilo pregled in prepis
poslovne dokumentacije družbe L.d.o.o. C., in sicer:
prejetih računov; predračunov in potekov naročil; izdanih
računov; izpiskov iz TRR pri odprtih bančnih računih
podjetja; bilanc za leto 2004; pogodb z vsemi prilogami, ki
so bile sklenjene s strankami in poslovnimi partnerji, vse v
obdobjih 2004 in 2005, katera se nahaja v prostorih družbe
L., ali kjerkoli drugje, kar je prvonasprotni udeleženec in
vsak po njegovem pooblastilu, dolžan dovoliti, vse v 8 dneh
pod izvršbo. Zavrnilo je predlog v delu, ki se nanaša na
drugega nasprotnega udeleženca in odločilo, da nosi vsaka
stranka svoje stroške postopka.
Proti navedenemu sklepu je zoper njegov 2. in 3. odst.
predlagateljica po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in
predlagala njegovo spremembo v navedenem delu tako, da višje
sodišče ugodi predlogu tudi proti drugemu nasprotnemu
udeležencu in odloči, da je nasprotni udeleženec dolžan
povrniti stroške sodnega postopka predlagateljici, skupaj z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopnega
sklepa do plačila. Meni, da je sodišče prezrlo, da drugi
nasprotni udeleženec ni le družbenik prve nasprotne
udeleženke, temveč tudi poslovodja in v tej funkciji je
dolžan izvršiti odločbo sodišča. Izvršbe pa predlagateljica
proti njemu ne more vložiti brez izvršilnega naslova, ki se
glasi točno na osebo poslovodje, to je na drugega
nasprotnega udeleženca. Tudi iz prvega odstavka izreka
sklepa, v katerem je sodišče odločilo tudi "in vsak po
njegovem pooblastilu" izhaja, da je to ravno drugi nasprotni
udeleženec, saj ima edinole on kot poslovodja takšno
pooblastilo. V primeru, če bo predlagateljica imela
izvršilni naslov le proti družbi kot pravni osebi, lahko
tudi predlog za izvršbo vloži samo proti družbi kot pravni
osebi, s čimer pa ne bi ničesar dosegla. Ker gre za dejanje,
ki ga lahko opravi samo direktor družbe, torej za
nenadomestno dejanje, se družbe kot pravne osebe z denarnimi
kaznimi ne da prisiliti v izvršitev s sodno odločbo naložene
obveznosti, saj družba ne razpolaga z nobenimi denarnimi
sredstvi, kar je tudi rezultat samovoljnega poslovanja
drugega nasprotnega udeleženca. Izvršitev sklepa je mogoče
doseči samo z denarnimi kaznimi, naloženimi neposredno
poslovodji družbe, kar je tudi edinole pravično, saj družba
kot pravna oseba ni kriva za nezakonita dejanja njenega
poslovodje in ne bi bilo pravično in zakonito, da bi se
poslovodja svoje obveznosti lahko izognil s tem, da bi za
svoja nezakonita ravnanja obremenil družbo. Da je tudi
poslovodja družbe pasivno legitimiran v predmetnem postopku,
izhaja tudi iz dikcije 446. in 447. čl. ZGD, ki oba omenjata
poslovodjo kot izvršitveni organ za posredovanje informacij.
Če pa poslovodja nastopa kot izvršitveni organ, je proti
njemu gotovo dopustno vložiti tudi predlog za izvršbo. To pa
bo možno samo v primeru, če bo sodišče predlogu
predlagateljice ugodilo v celoti, tudi proti drugemu
nasprotnemu udeležencu. Ni pravilna niti odločitev v 3.
odst. izreka sklepa, da vsaka stranka nosi svoje stroške
postopka, saj je nasprotna stranka dolžna povrniti tiste
stroške postopka, ki jih je sama zakrivila. In nesporno je,
da če bi nasprotna udeleženca ravnala zakonito, uvedba
sodnega postopka ne bi bila potrebna. Ker sta ravnala
nezakonito, sta odgovorna za nastanek stroškov in sta jih
dolžna predlagateljici v celoti povrniti.
Proti navedenemu sklepu je vložil pritožbo tudi prvi
nasprotni udeleženec, družba, po svojem pooblaščencu, iz
vseh pritožbenih razlogov, in predlagal njegovo spremembo
tako, da se predlog v celoti zavrne in se predlagateljici
naloži plačilo stroškov nasprotnega udeleženca, podrejeno
pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču
prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je
sodišče izpodbijani sklep izdalo izključno na podlagi
predloga, ki ga je podala predlagateljica. Nasprotnemu
udeležencu sploh ni dalo možnosti udeležbe v postopku,
čeprav ZNP v 4. čl. določa, da mora dati sodišče udeležencem
v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih
udeležencev in lahko samo v primeru, če zakon tako določa,
odloči, ne da bi dalo udeležencu možnost, da se izjavi. Po
mnenju nasprotnega udeleženca za konkretni primer zakon ne
določa, da lahko sodišče odloči brez da bi drugemu
udeležencu dalo možnost, da se izjavi. S tem je
prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev
postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj nasprotnemu
udeležencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
Nadalje prvostopenjsko sodišče sploh ni preverjalo, ali je v
konkretnem primeru dejansko prišlo do neupravičene zavrnitve
predlagateljičine zahteve do informacij in vpogleda v
poslovno dokumentacijo, ali pa je bil morda podan upravičen
razlog za zavrnitev zahteve po informaciji ali vpogledu v
skladu z 2. odst. 446. čl. ZGD. Prav tako je sodišče napačno
zaključilo, da pravica predlagateljice do vpogleda in
informacij temelji na zakonu in je zato ni mogoče
izključiti. Navedeno ne drži, saj 2. odst. 446. čl. ZGD
dopušča ravno to možnost. Poleg tega pa ni sodišče z ničemer
obrazložilo, zakaj zaključuje, da je s strani nasprotnega
udeleženca prišlo do kršitve določb 446. čl. ZGD, zato
izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.
Nadalje ni sporno, da je nasprotni udeleženec zavrnil
zahtevo predlagateljice po vpogledu v spise in listine.
Vendar pa je to storil v skladu z 2. odst. 446. čl. ZGD, saj
je po njegovi oceni podana ne samo verjetnost, temveč
gotovost, da bi predlagateljica z vpogledom pridobljene
informacije pridobila za namen, ki je v nasprotju z interesi
družbe in bi s tem družbi prizadela občutno škodo. Nasprotni
udeleženec razpolaga z informacijo, da je predlagateljica
vse do sedaj znane poslovne informacije nasprotnega
udeleženca posredovala družbi E.d.o.o. katerega edini
ustanovitelj in zastopnik je D.H., pri čemer je ta oseba
zgolj slamnati mož, vse posle omenjene družbe vodi
predlagateljica. S strani navedenega podjetja je družba
S.d.d., prejelo identično ponudbo za dobavo predpražnikov
proizvajalca G. iz Nemčije, kot pa jo je navedeni družbi dal
nasprotni udeleženec za izdelke proizvajalca družbe EM iz
Nemčije. Edina razlika je v materialu okvirja, če bi bil ta
enak, bi bila ponudba družbe E d.o.o. za malenkost nižja
izključno z namenom, da se iz posla izključi nasprotnega
udeleženca. Tovrstno ravnanje družbe E.d.o.o. je razvidno
tudi pri drugih poslovnih partnerjih. To ravnanje je bilo
predlagateljici omogočeno na podlagi njene odtujitve
poslovne dokumentacije in računalnikov nasprotnega
udeleženca, o čemer je bila na Policijsko postajo I. podana
tudi kazenska ovadba. Zaradi odtujitve večine poslovne
dokumentacije, v katero hoče sedaj vpogledati, ji nasprotni
udeleženec vpogleda vanjo iz objektivnih razlogov niti ne
more omogočiti. Zahteva predlagateljice pa tudi ni dovolj
določna, ker ni pojasnila namena uveljavljanja pravice do
informacij in vpogleda. Zakon namreč daje to pravico
družbeniku zato, da mu omogoči odločanje in izvajanje
njegovih konkretnih pravic v družbi. Za izdajo izpodbijanega
sklepa pa tudi niso podane procesne predpostavke iz 2. odst.
446. čl. ZGD, ker predlagateljica v zvezi z zavrnitvijo
njene zahteve po vpogledu v poslovno dokumentacijo ni
zahtevala dokončne odločitve od družbenikov.
Pritožba predlagateljice ni utemeljena, pritožba prvega
nasprotnega udeleženca pa je utemeljena.
K pritožbi predlagateljice :
Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča
prve stopnje, da ima v takšnem primeru, kot je obravnavani,
ko predlagateljica od sodišča zahteva, da s sodno odločbo
dovoli posredovanje informacij o zadevah družbe in dovolitev
vpogleda v knjige in spise, družba položaj nasprotnega
udeleženca, nima pa takšnega položaja niti posamezni
družbenik in niti poslovodja, četudi gre pri slednjem hkrati
tudi za družbenika. Oseba, ki ima v družbi funkcijo
poslovodje, bo morala izvršiti odločbo sodišča, s katero je
družbi kot nasprotni udeleženki naloženo, da predlagateljici
omogoči pregled in popis dokumentacije. Res je, da 446. čl.
in 447. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), omenjata
poslovodjo kot izvršitveni organ za posredovanje in
omogočanje vpogleda v dokumentacijo, vendar to ne pomeni, da
je hkrati s tem podana tudi njegova pasivna legitimacija. In
glede na veljavno zakonsko ureditev drugačnega zaključka ni
mogoče napraviti zgolj iz razloga, ki ga ponuja pritožnica,
in sicer, da gre pri posredovanju informacij in dovolitvi
vpogleda za nenadomestno dejanje, ki se v izvršbi lahko od
družbe uveljavi le z denarnimi kaznimi, v obravnavanem
primeru pa to niti ne bi bilo učinkovito, ker po trditvah
pritožnice, družba z denarnimi sredstvi sploh ne razpolaga.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločalo v
nepravdnem postopku na podlagi 49. a, 49. b in 49. c čl.
ZGD; 1. odst. 49. c pa izrecno določa, da se uporabljajo
določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek (če ni v
naslednjem odstavku drugače določeno). Zakon o nepravdnem
postopku (ZNP) v 1. odst. 35. čl. določa, da trpi vsak
udeleženec svoje stroške, razen če zakon določa drugače,
pravico do povračila stroškov postopka pa ima udeleženec le,
kadar zakon določa, da trpi stroške eden od udeležencev ali
nekateri od udeležencev (4. odst. 35. čl. ZNP). V
obravnavanem primeru ZGD nima kakšne posebne določbe, zato
prihaja v poštev ZNP. Argument, zaradi katerega naj bi bila
upravičena do povrnitve stroškov postopka, vidi
predlagateljica v nepotrebnosti obravnavanega postopka, ker
če bi nasprotna udeleženca ravnala zakonito, kar pa nista,
sta stroške zakrivila. Načela krivde (in načela uspeha v
postopku) ZNP ni uveljavil kot pravila pri odločanju o
povrnitvi stroškov postopka, tako kot je to urejeno v ZPP,
ampak ga pozna le izjemoma. Zato je odločitev o stroških
postopka v izpodbijanem sklepu pravilna. K pritožbi prvega
nasprotnega udeleženca :
Kot je bilo že navedeno v okviru obravnavanja pritožbe
predlagateljice, 49. c čl. ZGD določa, da se v nepravdnih
zadevah po ZGD praviloma uporabljajo določbe zakona, ki
ureja nepravdni postopek. Ker ZGD ne vsebuje kakšne posebne
določbe, je treba upoštevati tudi 4. čl. ZNP, po katerem
mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se
izjavijo o navedbah drugih udeležencev (1. odst.) in samo če
zakon tako določa, sme sodišče odločiti, ne da bi dalo
udeležencu možnost, da se izjavi (2. odst.). Za primer,
kakršen je obravnavani, v ZGD ni predvideno, da bi sodišče
lahko odločilo o predlogu, brez da bi dalo nasprotnemu
udeležencu možnost izjave o njem, kljub temu, da so v zakonu
določeni kratki roki za odločitev sodišča o vloženem
predlogu (2. odst. 49. c čl. ZGD). V obravnavanem primeru pa
pritožba utemeljeno opozarja, da nasprotni udeleženec ni
imel možnosti, da se o predlogu izjavi, saj pred izdajo
izpodbijanega sklepa predloga ni prejel. S tem je sodišče
prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. tč. 2.
odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s
37. čl. ZNP in je moralo pritožbeno sodišče že zato pritožbi
prvega nasprotnega udeleženca ugoditi, izpodbijani sklep
razveljaviti v delu, nanašajočem se na tega nasprotnega
udeleženca in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje
v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl.
ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje
presojati obširne trditve nasprotnega udeleženca v smeri, da
je bila zavrnitev predlagateljičine zahteve do informacije
in vpogleda v poslovno dokumentacijo družbe upravičena, ker
da je podana (še več kot) verjetnost, da bo predlagateljica
pridobljene informacije uporabila za namen, ki je v
nasprotju z interesi družbe (posredovanje poslovnih
informacij konkurenčni družbi); pri tem pa ne bo utemeljena
trditev nasprotnega udeleženca, češ da niso bile podane
procesne predpostavke za izdajo izpodbijanega sklepa, ker da
predlagateljica v zvezi z zavrnitvijo njene zahteve po
vpogledu v poslovno dokumentacijo s strani poslovodje, ni
zahtevala dokončne odločitve (drugega) družbenika, saj gre
za to, da bi bila takšna zahteva nesmiselna, ker sta
predlagateljica in drugi nasprotni udeleženec, ki je hkrati
družbenik in poslovodja prvega nasprotnega udeleženca, edina
družbenika prvega nasprotnega udeleženca. Pritožnik,
katerega izjava volje se manifestira preko poslovodje, ki je
hkrati družbenik, pa niti ne trdi, da bi bil pripravljen
ugoditi zahtevi predlagateljice za pregled poslovne
dokumentacije družbe.