Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on pharmaceutical quality control costs.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zakon o zdravilih v 87. čl. določa, da tožeča stranka

opravlja strokovni nadzor s svetovanjem, ta pa obsega med

drugim tudi redni nadzor kakovosti vseh zdravil tako, da se

v petih letih vsaj enkrat preveri vsako zdravilo v prometu,

plačnik stroškov rednega nadzora pa je pravna oz. fizična

oseba, ki izdeluje zdravila ali jih daje v promet. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri toženi stranki

opravljena takšna redna kontrola oz. redni nadzor.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. Ig 2000/00849 z dne

1.2.2001 vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v

znesku 1.377.888,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po

specifikaciji, ki je tam navedena, in v 3. tč. izreka za

stroške izvršilnega postopka v znesku 45.590,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 do plačila. Toženi

stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči

stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 101.690,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (tj. od

14.6.2004) do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki

vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala

njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka.

Zatrjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da

tožena stranka ni ugovarjala višini terjatve tožeče stranke.

Že v ugovoru je na strani trinajst (13) oporekala višini

terjatve, ko je navedla, da tožeča stranka ni predložila

nobenih (drugih) dokazov, s katerimi bi utemeljevala višino

terjatve. Torej je oporekala višini terjatve in je drugačen

zaključek sodišča napačen. Pri tem je bistvenega pomena tudi

zakonsko pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je

tista, ki je dolžna dokazati tako temelj, kot višino

terjatve, ki jo vtožuje. Tožena stranka ni bila dolžna

navesti niti tega, kar je navedla v zvezi z višino terjatve.

Glede na to, da se je izrecno uprla temelju in višini, pa je

bila tožeča stranka toliko bolj dolžna obrazložiti in

dokazati višino zneska, ki ga zahteva. Pri tem izstavljeni

računi ne morejo zadostovati, saj gre za enostransko

sestavljene listine, ki niso z ničemer podkrepljene. Še več

- računi so sestavljeni v nasprotju z najosnovnejšimi

računovodskimi standardi. V njih tako ni navedeno niti to,

katera storitev naj bi se toženi stranki računala, še manj

pa je podana specifikacija računa, iz katere bi bilo

razvidno, da gre napr. za kontrolo, kot to trdi tožeča

stranka, še manj, da gre za redno kontrolo, kot to ugotavlja

sodišče prve stopnje. Navedeno je izrednega pomena zato, ker

sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka opravila redno

kontrolo 9.12.1999, tožeča stranka pa terjatev utemeljuje z

računi, ki kot datum opravljene storitve navajajo 31.5.2000,

kar lahko pomeni zgolj to, da ne gre za storitev, ki jo je

obravnavalo sodišče prve stopnje. Obrazložitev, v kateri se

navaja, da: "...v kolikor pa se šteje, da je bila ta

opravljena z izdajo zapisnika o redni kontroli z dne

31.5.1999...", je v povezavi z zapisom:"...da je tožeča

stranka opravila redno kontrolo 9.12.1999, neprepričljiva in

v nasprotju sama s seboj. Kontrola je bila opravljena samo

enkrat in nikakor ne dvakrat. Očitno sodišče ni ugotovilo,

kdaj je bila kontrola opravljena. Ravno tako se ni ukvarjalo

z ugovorom tožene stranke, da je šlo za izredno kontrolo,

oz. se je s tem ukvarjalo zgolj posredno, z ugotovitvijo, da

je šlo za redno kontrolo. Pri tem pa ni konkretno odgovorilo

na navedbe tožene stranke, da je šlo za izredni pregled.

Napačna je tudi obrazložitev, da je tožena stranka, v

kolikor se šteje, da je bila kontrola opravljena 31.5.2000,

dolžna plačati vtoževane račune na podlagi zadnjega odstavka

48. čl. Zakona o zdravilih. Navedeni člen namreč ne določa,

kdo je zavezanec za plačilo storitve in tako na njegovi

podlagi ni mogoče zaključiti oz. določiti, da je tožena

stranka dolžna karkoli plačati. Poleg tega pa navedenega

teksta ni mogoče uporabiti v kontekstu, kot je to storilo

sodišče prve stopnje. Navedeni člen namreč (nikomur) ne

omogoča oprave pregleda temveč govori zgolj o tem, do kdaj

je lahko določeno zdravilo v prometu. Ta člen torej ne more

biti podlaga katerikoli odločitvi o opravljenem pregledu, še

manj pa odločitvi, kdo je dolžan plačati za posamezno

kontrolo oz. pregled. Če sodišče prve stopnje že poklanja

vero računom tožeče stranke, je pri tem arbitrarno

selektivno, saj jim verjame zgolj glede višine vtoževane

terjatve, ne pa tudi glede dneva opravljene storitve. Iz

računov izhaja, da je bila storitev opravljena 31.5.2000,

kar pomeni, da tožena stranka ni dolžna plačati ničesar.

ZZMP je edini zakon, ki določa, kdo je zavezanec za plačilo

opravljenega pregleda. Skladno z 78. čl. je zavezanec za

plačilo pregleda, ki ni izredni, imetnik dovoljenja za

promet oz. predlagatelj. Tožena stranka v času opravljenega

pregleda, torej 31.5.2000 ni bila ne eno ne drugo in tako ne

more biti zavezanec za plačilo, saj ji je dovoljenje za

opravljanje dejavnosti poteklo 24.3.2000, torej pred

opravljenim pregledom. Nenazadnje pa tožeča stranka ni

aktivno legitimirana za izterjavo kakršnegakoli denarnega

zneska, saj v času, ko naj bi opravila pregled, ni imela

pristojnosti opravljati preglede, posledično pa tudi ne

računati njihove izvedbe.

Tožeča stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo in

predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ključno dejstvo, ki ga je v svojem ugovoru zoper dne

1.2.2001 izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih

listin izpostavila dolžnica, sedaj tožena stranka, je bilo

to, da uveljavlja upnik (sedaj tožeča stranka), poleg

obračuna zamudnih obresti, plačilo na podlagi treh računov,

izstavljenih dne 31.5.2000, torej v času, ko tožena stranka

ni imela več dovoljenja za promet z v računih navedenimi

zdravili (tj. s Tigrovim mazilom več različnih vrst), ker da

so ji vsa potekla že v marcu leta 2000; glede na to je

menila, da tožeča stranka ni mogla opravljati redne kontrole

navedenih zdravil. Tožeča stranka je na te navedbe

odgovorila, navajala je, da datum 31.5.2000 ni datum oprave

kontrole zdravil, ampak so bili tega dne izstavljeni sporni

računi; da je to dejstvo razvidno iz kopij uradnih

zapisnikov, ki jih je tožeča stranka tudi priložila, v njih

je navedeno, da so bili vzorci obravnavanih zdravil odvzeti

že v decembru leta 1999 in da je šlo za redno kontrolo

kakovosti zdravil v prometu. Teh trditev pa tožena stranka v

postopku na prvi stopnji ni prerekala. Glede na to je vse,

kar v zvezi s tem navaja šele v pritožbi, nedopustna

pritožbena novota, glede na izostanek v 1. odst. 337. čl.

Zakona o pravdnem postopku navedenih pogojev; gre za trditve

v smeri, češ da s spornimi računi ni bila zaračunana redna

kontrola dne 9.12.1999, ampak neka druga storitev; da sploh

ni bilo ugotovljeno, kdaj je bila kontrola opravljena oz. da

naj bi bila ta dejansko opravljena šele 31.5.2000 in da zato

tožena stranka ne dolguje ničesar.

V času oprave redne kontrole kakovosti zdravila oz. odvzema

vzorcev zdravil pri toženi stranki (po ugotovitvah sodišča

prve stopnje, povzetih na podlagi predloženih zapisnikov o

redni kontroli je bila ta opravljena: 9.12.1999; 10.12.1999

in 17.12.1999) veljavni Zakon o zdravilih (ZZdr, Ur.l.RS št.

9/96 s sprem.) v 87. čl. določa, da tožeča stranka opravlja

strokovni nadzor s svetovanjem, ta pa obsega med drugim tudi

redni nadzor kakovosti vseh zdravil tako, da se v petih

letih vsaj enkrat preveri vsako zdravilo v prometu (1. tč.

2. odst. 87. čl. ZZdr.), plačnik stroškov rednega nadzora pa

je pravna oz. fizična oseba, ki izdeluje zdravila ali jih

daje v promet (1. odst. 99. ZZdr). Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je bila pri toženi stranki opravljena takšna

redna kontrola oz. redni nadzor, neutemeljena pa je

pritožbena trditev, češ da se sodišče ni ukvarjalo z

ugovorom tožene stranke, da je šlo za izredno kontrolo;

tožena stranka se je sklicevala le na to, da tožeča stranka,

zaradi poteka dovoljenja tožene stranke za promet zdravil,

ni mogla več opravljati redne kontrole, sodišče prve stopnje

pa je na to trditev odgovorilo s tem, ko je navedlo, da je

šlo za redno kontrolo pred iztekom dovoljenja za promet. Ni

pa v nasprotju s preostalim delom obrazložitve izpodbijane

sodbe zapis: "v kolikor pa se šteje, da je bila ta kontrola

opravljena z izdajo zapisnika o redni kontroli, z dne

31.5.2000, je dolžna tožena stranka plačati stroške kontrole

tudi na podlagi zadnjega odst. 48. čl. Zakona o

zravilih...", glede na predhodne jasne ugotovitve sodišča

prve stopnje o redni kontroli, opravljeni po tožeči stranki

v decembru 1999, pri čemer pa je res, da je citirani dodatek

nepotreben. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je že iz

omenjenega zapisnika razvidno, da je bil pri toženi stranki

odvzet vzorec zdravila v decembru 1999; sledijo ugotovitve o

kakovosti vzorca in je jasno, logično in življenjsko

sprejemljivo, da so bile ugotovitve o tem lahko sprejete

šele po določenem časovnem obdobju od odvzema vzorca.

Končno pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek v smeri, češ

da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena

stranka ni ugovarjala višini vtoževane terjatve. V fazi

vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi je tožena stranka

navajala dejstva v zvezi s po tožeči stranki predloženimi

računi. Vse račune je v ugovoru specificirala z natančno

navedbo zneska po vsakem posamičnem računu in je izrecno

navedla, da "ni upnik predlogu za izvršbo razen računov in

obračuna obresti predložil nobenih drugih dokazov, s

katerimi bi utemeljil svoje terjatve"; takšen zapis pa po

mnenju pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je tožena

stranka ugovarjala terjatvi (le) po temelju, pa tudi celotna

vsebina njenega ugovora je podana v smeri zatrjevanega

neobstoja temelja vtoževane terjatve - češ da ni moglo iti

za redno kontrolo zdravil, ker tožena stranka ni imela več

dovoljenja za promet zdravil in da zato ni dolžna kriti

stroškov kontrole (poleg tega pa po 2. odst. 99. čl. ZZdr

metodologijo za oblikovanje cen strokovnega nadzora tožeče

stranke predpiše minister, tožena stranka pa ni omenjala, da

bi bila zaračunana cena v nasprotju s takšnim predpisom).

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo,

pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb

pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene

stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).