Appeal dismissed; tenant's failure to file a lien objection prevents eviction order reversal despite admitted investments.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka ni podala ugovora pridržne pravice (286. čl.

ZOR). Vse, kar je v ugovoru zoper izdani nalog za

izpraznitev navajala, je, da "pričakuje, da ji bo tožeča

stranka poravnala investicije v lokal"; slednje pa po mnenju

pritožbenega sodišča ne pomeni uveljavitve pridržne pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v

veljavi nalog za izpraznitev poslovnega prostora, opr.št. Rg

38/2001 z dne 19.10.2001, na podlagi katerega je tožena

stranka dolžna izprazniti poslovni prostor v K., v skupni

izmeri 50,90 m2 in ga prostega oseb in stvari izročiti

M.o.K. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh tožeči

stranki povrniti stroške postopka v znesku 26.400,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

po ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da se nalog

razveljavi ter zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v

plačilo stroške postopka z obrestmi, le podrejeno pa, da se

sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno

obravnavanje. Opozarja, da je toženec že v ugovoru izrecno

navedel, da v lokalu tožeče stranke od 28.8.2000 ne opravlja

več dejavnosti, kar pomeni tudi, da ga nima več v posesti.

Če je torej toženec opustil dejavnost v lokalu in s tem tudi

posest, pa se prvo sodišče niti ni ukvarjalo in je zato tudi

materialno pravo napak uporabilo. Iz dopisa tožeče stranke z

dne 1.2.2000, ki je priložen nalogu za izpraznitev pa

izhaja, da je tožeča stranka priznala toženi stranki

investicije v višini 4.962.698,00 sit. Čeprav je toženec

lokal že izpraznil pa ga niti ni bil dolžan izprazniti

(retencijska pravica), dokler mu tožeča stranka ne plača

navedene terjatve, ki mu jo je priznala. V okviru tega

vprašanja pa se prvo sodišče ni spustilo niti v raziskavo

dejanskega stanja. Čeravno iz listin v spisu izhaja, da

tožeča stranka priznava toženi stranki terjatev v zvezi z

investicijami v sporni lokal. Že samo zaradi tega razloga ni

bilo moč vzdržati naloga v veljavi. Pa tudi sicer je

vprašljivo, zakaj nalog za izpraznitev, če toženec sam

priznava, da je opustil dejavnost v lokalu in s tem posest.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno

zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega

postopka; trdi, da so navedbe tožene stranke o retencijski

pravici neutemeljene, ker je tožeča stranka toženi stranki

priznana vlaganja v poslovni prostor pobotala z neplačano

najemnino.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Res je, kar pravi pritožnik, da je v ugovoru zoper dne

19.10.2001 izdani nalog za izpraznitev poslovnega prostora v

K., zatrjeval, da v navedenem lokalu ne opravlja več

dejavnosti. Vendar pa ne-opravljanje dejavnosti v lokalu ne

pomeni hkrati, da ga pritožnik nima več v posesti;

okoliščino, da nima več posesti nad spornim poslovnim

prostorom je toženec navajal šele v pritožbi (nedopustne

pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem

postopku, ZPP, saj ni hkrati navedel, da jih brez svoje

krivde ni mogel podati že v postopku na prvi stopnji),

vendar pa ni hkrati zatrjeval, da je tožeči stranki izročil

poslovni prostor - praznega od oseb in stvari, kot mu je to

sicer naloženo z izpodbijano sodbo. Da sledi prenehanju

najemnega razmerja izročitev izpraznjenih poslovnih

prostorov najemodajalcu (o čemer se sestavi poseben zapisnik

o njihovem stanju), je določeno tudi v 30. čl. Zakona o

poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP, Ur.l.SRS

št. 18/74 s sprem.), pritožnik pa niti ne trdi, da bi bilo v

obravnavanem primeru to storjeno.

Drži trditev v pritožbi, da je tožeča stranka že nalogu za

izpraznitev poslovnega prostora med drugim priložila svoj

dopis z dne 1.2.2000, iz katerega bi izhajalo, da toženi

stranki priznava vlaganja v sporni lokal v višini

4.962.698,45 SIT. Vendar pa je v obravnavani zadevi

ključnega pomena dejstvo, da tožena stranka ni podala

ugovora pridržne pravice, torej ni navajala, da uveljavlja

do tožeče stranke zapadlo terjatev v prej navedeni višini iz

naslova vlaganj v sporni poslovni prostor in da bo v

zavarovanje te svoje terjatve pridržala sporni poslovni

prostor do prejema plačila vlaganj (1. odst. v času spornega

razmerja veljavnega 286. čl. Zakona o obligacijskih

razmerjih, ZOR). Vse, kar je v ugovoru zoper izdani nalog za

izpraznitev navajala je, da "pričakuje, da ji bo tožeča

stranka poravnala investicije v lokal"; slednje pa po mnenju

pritožbenega sodišča ne pomeni uveljavitve pridržne pravice,

zato v tej smeri sodišče prve stopnje utemeljeno ni

ugotavljalo dejanskega stanja.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje

stroške pritožbenega postopka, glede na to, da ni v odgovoru

na pritožbo navajala nič takega, kar bi prispevalo k

odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).