Appeal allowed; court remands enforcement costs allocation to first instance court for correction.

Pritožbi upnika se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (2.

tč. izreka) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu

vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Četudi drži, da je bilo pritožniku naloženo plačilo celotnih

stroškov rubeža, to ne pomeni, da ni dolžan plačati

sorazmernih stroškov obeh javnih dražb, kot to zmotno

zatrjuje v pritožbi; očitno je, da ko je izvršitelj od njega

zahteval celotne stroške rubeža, ni skladno z 2. odst. 38. c

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), upnik vložil

zahteve, da o obračunu plačila za delo odloči sodišče in je

zato obračun postal dokončen. Glede na to je predmet

razpravljanja lahko le obračun stroškov v zvezi z obema

neuspelima javnima dražbama, za kateri pa je sodišče prve

stopnje pravilno navedlo, da bremeni pritožnika le

sorazmerni del stroškov za delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) dolžniku

naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku njegove

nadaljnje izvršilne stroške v znesku 57.901,68 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do

plačila; 2.) izvršitelju D.R. odmerilo stroške v višini

15.915,54 SIT, ki mu jih je dolžan povrniti upnik v roku 8

dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Proti navedenemu sklepu je glede njegove 2. tč. upnik po

svoji pooblaščenki vložil pritožbo in predlagal njegovo

spremembo tako, da pritožbeno sodišče znesek 15.915,54 SIT

naloži v plačilo preostalim sedmim upnikom. Navaja, da je iz

listin, ki so v sodnem spisu (napr. dopis izvršitelja z dne

14.5.2003, vloga tretjega z dne 27.5.2003) in drugih

podatkov, razvidno, da je izvršitelj opravil rubež za osem

različnih upnikov. Vse stroške rubeža v znesku 57.901,68 SIT

pa je kljub temu obračunal le upniku M. d.o.o., ki je, kot

je razvidno iz potrdila, ki je tudi v sodnem spisu, te

stroške dne 19.5.2003 v celoti poravnal. Tudi javna dražba

je bila opravljena za osem različnih upnikov. Vsi stroški

javne dražbe pa so kljub temu spet obračunani le upniku M.

d.o.o., kar pa ni v skladu z določbami ZIZ. Po določbah tega

zakona (in po določbah podzakonskih predpisov) je namreč

treba v primeru, ko se opravijo izvršilna dejanja v interesu

več upnikov, stroške opravljenih izvršilnih dejanj

porazdeliti med vse upnike. Glede na to, da je upnik M.

d.o.o. sam in v celoti poravnal stroške rubeža, ki je bil

opravljen v korist osmih različnih upnikov, so dolžni

stroške neuspele prve javne dražbe (in tudi druge dražbe

in/ali prodaje z neposredno pogodbo) trpeti preostali

upniki. Upnik je v svojih vlogah večkrat predlagal, da se

izvršilni stroški v skladu z določbami ZIZ razdelijo med vse

upnike, vendar pa se sodišče v izpodbijanem sklepu do tega

upnikovega predloga sploh ni opredelilo. V tem delu se zato

izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Znesek stroškov, ki

je naveden v drugi točki izreka sklepa, se tudi ne ujema z

zneskom, ki je naveden v predzadnjem odstavku na drugi

strani izpodbijanega sklepa. Povsem nejasna in nerazumljiva

je tudi ugotovitev, da naj bi znesek 1.463,00 SIT "upnik??

razdelil med vsemi osmimi upniki". Če je (verjetno

izvršitelj in ne upnik) razdelil med vse upnike stroške

kilometrine, potem bi moral na enak način postopati tudi

glede drugih stroškov.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi zatrjuje,

da je izvršitelj opravil rubež dolžnikovih premičnin tudi še

za sedem drugih upnikov, vendar pa je kljub temu stroške

rubeža v znesku 57.901,68 SIT obračunal le upniku M. d.o.o.,

torej pritožniku; to pa je razlog, da je treba sedaj po

njegovem mnenju stroške prve in druge javne dražbe,

odmerjene v 2. tč. izpodbijanega sklepa, naložiti v plačilo

preostalim sedmim upnikom ne pa pritožniku. Vendar pa

pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da četudi drži, da je

bilo pritožniku naloženo plačilo celotnih stroškov rubeža,

to ne pomeni, da ni dolžan plačati sorazmernih stroškov obeh

javnih dražb, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi; očitno je,

da ko je izvršitelj od njega zahteval celotne stroške

rubeža, ni skladno z 2. odst. 38. c čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ), upnik vložil zahteve, da o obračunu

plačila za delo odloči sodišče in je zato obračun postal

dokončen. Glede na to je predmet razpravljanja lahko le

obračun stroškov v zvezi z obema neuspelima javnima

dražbama, za kateri pa je sodišče prve stopnje pravilno

navedlo, da bremeni pritožnika le sorazmerni del stroškov za

delo (ob tem pa še za obračun zamudnih obresti, obračun

stroškov ter sorazmerni del kilometrine - v zvezi s slednjo

pritožba brez potrebe izpostavlja, da je nerazumljiv zapis v

tem delu, saj je jasno, da je bil izvršitelj tisti, ki je

razdelil stroške kilometrine med upnike, ne pa upnik).

Končno pa pritožba utemeljeno opozarja, da se znesek

stroškov, ki je naveden v 2. tč. izreka sklepa, ne ujema s

(končnim) zneskom, ki je naveden v obrazložitvi, zaradi

česar je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb

postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in je moralo pritožbeno

sodišče pritožbi upnika ugoditi, sklep v izpodbijanem delu

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje, pri katerem bo moralo odločitev o tem, kolikšen

znesek stroškov je dolžan upnik povrniti izvršitelju,

uskladiti s specifikacijo stroškov, ki je navedena v

obrazložitvi.