Appeal dismissed; driver acted with due care despite poor visibility caused by trees blocking view of tractor.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Drevje ob levem robu ceste (in zelo blagi ovinek) je vozniku

traktorja v začetku njegovega gibanja onemogočilo, da bi

opazil približevanje motorista. Ko pa je bil že globlje na

prednostni cesti, ni mogel storiti nič boljšega, kot

ustaviti glede na nesorazmerno dolg in obremenjen sklop

traktorja. Takšna ugotovitev izvedenca pa je omogočala

sodišču prve stopnje zaključek, da je traktorist -

zavarovanec tožene stranke - ravnal v prometu z zadostno

skrbnostjo oz. je storil vse, kar je bilo po cestnoprometnih

predpisih mogoče od njega pričakovati. Zaradi nepreglednosti

ceste pa mu niti ne bi bilo mogoče naprtiti odgovornosti za

nastalo škodo v prometu, glede na to, da je treba pri

nesreči premikajočih se motornih vozil odgovornost

udeležencev presojati po krivdnem načelu (178. čl. v času

spornega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih,

ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati

tožeči stranki znesek 1.849.131,60 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zneska 436.587,60 SIT od 24.1.2000 do

plačila ter od zneska 1.412.544,00 SIT od 16.8.2000 do

plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku

15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

218.848,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004

do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki

vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala

njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu

zahtevku ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz

obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je nesrečo

zakrivil izključno zavarovanec tožeče stranke, to je

motorist, ki naj bi vozil prehitro oziroma z zmanjšano

pazljivostjo. Do takega zaključka je sodišče prišlo skoraj

izključno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca

cestnoprometne stroke. Tožeča stranka je taki oceni

izvedenca oporekala že tekom postopka na prvi stopnji, saj

meni, da izvedenec za takšen zaključek ni imel pravih

argumentov in prav tako ne sodišče, ki je takemu zaključku

sledilo. Izvedenec je namreč izvedensko mnenje napisal brez

predhodnega ogleda kraja nesreče, kar pa je za pravilno

oceno in mnenje o obravnavani prometni nesreči bistveno.

Izvedensko mnenje, ki je narejeno le na podlagi policijskega

zapisnika, šestih fotografij in nasprotujočih si izjav obeh

udeležencev, je pomanjkljivo in neutemeljeno. Sodišče prve

stopnje je poleg ugotovitve, da je motorist vozil s

preveliko hitrostjo, ugotovilo tudi, da je dejansko

traktorist ustvaril nevarno situacijo s prečkanjem

prednostne ceste, vendar pa naj bi v dani situaciji storil

vse, kar bi bilo po cestnoprometnih predpisih od njega

mogoče pričakovati. Ni mogoče trditi, da je traktorist

storil vse za varno vključitev traktorja z obremenjeno

prikolico iz neprednostne na prednostno cesto. Ob tem

tožnica opozarja, da je še kako pomembno dejstvo, da je

cesta na obravnavanem delu bistveno zmanjšano pregledna

zaradi dreves ob levem robu ceste, gledano v smeri proti

Hruševju, od koder je prihajal motorist (kar je ugotovil

tudi izvedenec cestnoprometne stroke). Tožeča stranka trdi,

da bi traktorist lahko preprečil nesrečo, če bi se, glede na

slabo preglednost cest, vrsto vključevanja, vrsto vozila in

obremenjenost le-tega, previdneje vključeval na prednostno

cesto. Pravilen način vključitve vozila S. bi namreč bil

takšen, da bi se pred odločitvijo za prečkanje levega

voznega pasu, gledano v smeri njegovega vključevanja na

prednostno cesto, pomaknil z vozilom en meter naprej ter se

ustavil in se ponovno prepričal, če je cesta prosta in šele

nato speljal naprej do končne vključitve. Le takšna

vključitev S. bi bila pravilna in v skladu s pravili

defenzivne vožnje. Le tako bi traktorist lahko pravočasno

zagledal motorista in tako pravočasno prekinil vključevanje

na prednostno cesto, kar pomeni, da bi motorist imel prosto

pot za nadaljevanje vožnje. Tudi izvedenec, ki je bil

neposredno zaslišan na obravnavi prav v zvezi z možnostmi

obeh udeležencev za preprečitev nastanka prometne nezgode je

potrdil, da bi bila s takim vključevanjem traktorista

situacija verjetno spremenjena, saj bi se tako udeleženca

prej videla in drugače odreagirala. S tem, ko je traktorist

zapeljal neposredno iz neprednostne ceste, kjer je

preglednost proti H. bistveno zmanjšana in se ustavil šele

meter čez sredinsko črto, ko je zagledal motorista ter nato

ob opazitvi zanašanja motorja, ponovno speljal in nadaljeval

z vključevanjem, je vsekakor ustvaril nevarno situacijo in

tudi zakrivil prometno nesrečo, saj je motoristu s

traktorjem in priključeno prikolico zaprl oba vozna pasova,

tako da slednjemu ni preostalo drugega, kot da zavije levo

izven cestišča ter tako prepreči neposredno trčenje z

vozilom S.. Sodišče v izpodbijani sodbi večkrat poudarja, da

je motorist Č. vozil prehitro, vendar dejanske hitrosti

motorista ni ugotovilo, saj je tudi izvedenec ni mogel

izračunati iz razpoložljivih podatkov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Res je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni

ugotovilo dejanske hitrosti motorista Č. v času pred

prometno nesrečo; zavarovanec tožene stranke, traktorist S.

je v zvezi s tem povedal le, da je zavarovanec tožeče

stranke, motorist Č., vozil zelo hitro, slednji pa, da naj

bi vozil s hitrostjo 90 km/h. Izvedenec cestno prometne

stroke, prof. dr. M.Š. je v svojem mnenju navedel, da

hitrosti motorista iz razpoložljivih podatkov ne more

izračunati (ni razpolagal s skico prometne nesreče, v

policijskem zapisniku niso omenjene nikakršne sledi

zaviranja motorja na asfaltu, ampak je omenjena le sled

vožnje 6 m po travi, nato pa sled drsenja motorja v dolžini

19,6 m). Vendar pa je kljub temu izračunal, da če bi

motorist dejansko vozil z dovoljeno hitrostjo 90 km/h, bi

lahko brez težav ustavil pred nenadno prepreko na razdalji

okrog 70 m oz. okrog 100 m (v odvisnosti od tega, ali bi pri

zaviranju uporabil samo nožno zavoro ali pa obe zavori),

glede na to, da sta percepcijsko razdaljo oba udeleženca

prometne nesreče ocenila na 150 do 200 m; torej je po mnenju

izvedenca očitno motorist vozil z višjo hitrostjo od

dovoljene (ali pa je bil zmanjšano pazljiv). Utemeljen pa ni

niti pritožbeni očitek, češ da je izvedenec mnenje napisal

brez predhodnega ogleda kraja nesreče, saj pritožba ne pove,

v čem bi bile njegove ugotovitve po opravljenem ogledu

drugačne od v mnenju podanih ugotovitev; izvedenec pa je že

na podlagi ene od fotografij kraja prometne nesreče

(fotografija B 10), ki je bila napravljena s približne lege

traktorista v trenutku njegovega starta, ugotovil bistveno

zmanjšano preglednost ceste zaradi dreves ob levem robu

ceste, gledano v smeri proti H., to je prav v smeri, iz

katere je pripeljal motorist. Glede na to je menil, da sta

se oba udeleženca lahko ugledala šele v medsebojni razdalji

okrog 70 do 80 m. In če bi se upoštevala ta zmanjšana

možnost precepcije motorista (okrog 75 m), bi bila največja

hitrost, pri kateri bi v tej razdalji še ustavil, 92 km/h,

torej tudi v tem primeru več od dovoljene hitrosti. Po drugi

strani pa je po mnenju izvedenca ravno drevje ob levem robu

ceste (in zelo blagi ovinek) vozniku traktorja v začetku

njegovega gibanja onemogočilo, da bi opazil približevanje

motorista. Ko pa je bil že globlje na prednostni cesti, ni

mogel storiti nič boljšega, kot ustaviti glede na

nesorazmerno dolg in obremenjen sklop traktorja. Takšna

ugotovitev izvedenca pa je tudi po mnenju pritožbenega

sodišča omogočala sodišču prve stopnje zaključek, da je

traktorist - zavarovanec tožene stranke - ravnal v prometu z

zadostno skrbnostjo oz. je storil vse, kar je bilo po

cestnoprometnih predpisih mogoče od njega pričakovati.

Zaradi nepreglednosti ceste pa mu niti ne bi bilo mogoče

naprtiti odgovornosti za nastalo škodo v prometu, glede na

to, da je treba pri nesreči premikajočih se motornih vozil

odgovornost udeležencev presojati po krivdnem načelu (178.

čl. v času spornega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih

razmerjih, ZOR). Trditev, da bi traktorist lahko preprečil

nesrečo, če bi se vključeval na prednostno cesto tako, da bi

se pomaknil z vozilom en meter naprej, se ustavil in ponovno

prepričal, če je cesta prosta, šele nato pa speljal naprej

do končne vključitve, je tožeča stranka postavila šele v

pritožbi in gre pri tem za nedopustne pritožbene novote, saj

ni hkrati navajala, da je brez svoje krivde ni mogla

uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337.

čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP); res je sicer, da je

tožeča stranka izvedencu na zaslišanju takšno vprašanje

postavila, vendar pa izvedenec v zvezi z njim ni podal

določno agrumentirane trditve o tem, kako bi to vplivalo na

konkretno situacijo, ampak je navajal le, da bi verjetno

bila v takšnem primeru situacija drugačna. Pritožbeno

sodišče pa še dodaja, da je tudi to vprašljivo, glede na to,

da je bil traktorist v času, ko je zagledal motorista (že

najmanj) en meter čez sredinsko črto.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo,

pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb

pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP,

pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.