Appeal dismissed; creditor must continue enforcement via separate ruling if no separate title obtained.

Pritožba upnika se zavrne in se v izpodbijanem delu

(2. odst. izreka) p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V primeru izvršbe na nepremičnino za izterjavo denarne

terjatve pridobi upnik ločitveno pravico v izvršilnem

postopku z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini v

zemljiški knjigi (1. odst. 170. čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju, ZIZ). S to zaznambo pridobi upnik zastavno

pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki

pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (2.

odst. 170. čl. ZIZ); upnik torej pridobi izvršilni naslov za

poplačilo svoje terjatve. Če je takšna prijavljena terjatev

s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad

dolžnikom priznana, priznana pa je tudi pravica do ločenega

poplačila te terjatve iz dela dolžnikovega premoženja

(nepremičnine), na katerem obstoji ločitvena pravica,

stečajni senat ne izda sklepa, s katerim bi ugotovil obstoj

terjatve, saj je upnik za to terjatev že pridobil izvršilni

naslov, ampak mora izdati sklep po 4. odst. 131. čl. ZPPSL,

s katerim dovoli nadaljevanje izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: ugotovilo

obstoj ločitvene pravice upnika F., K., na nepremičnini

dolžnika - poslovnem prostoru I/8A,B v izmeri 53,29 m2 z

oznako 27 E, na parc. št. 1567/5, 1567/18 k.o. K., podvl.št.

1283/10, za terjatev iz naslova prijavljene glavnice v

znesku 19.073.844,20 SIT; stečajnemu dolžniku naložilo, da

mora upnikovo terjatev poplačati iz dela premoženja, na

katerem obstoji ločitvena pravica po poplačilu dela stroškov

postopka, ki bremenijo posebno stečajno maso. V obrazložitvi

je med drugim navedlo, da ni sledilo zahtevi upnika, da naj

na podlagi 4. odst. 143. čl. ZPPSL izda sklep iz 4. odst.

131. čl. ZPPSL (tj. sklep, da se izvršba nadaljuje, če je

ostala v veljavi ločitvena pravica, ki je bila pridobljena z

izvršbo); menilo je, da je treba 4. odst. 143. čl. ZPPSL

razlagati tako, da je stvar stečajnega senata, da glede na

konkretne okoliščine stečaja izda bodisi sklep iz 4. odst.

131. čl. ZPPSL ali pa naloži stečajnemu dolžniku plačilo

ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji

ločitvena pravica, kar pomeni, da se bo prodaja opravila v

okviru stečajnega postopka, ki je po svoji naravi generalna

izvršba.

Proti navedenemu sklepu je glede odločitve v delu, da je

stečajni dolžnik dolžan upnikovo terjatev poplačati iz dela

premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica (2. odst.

izreka), upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da

se za poplačilo upnika nadaljuje izvršba, ki teče pri

Okrajnem sodišču v Kopru, podrejeno pa, da ga pritožbeno

sodišče razveljavi in zadevo v tem delu vrne stečajnemu

senatu v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da 4. odst.

131. čl. ZPPSL izrecno določa, da se v primeru, da je

ločitvena pravica, pridobljena v izvršbi, ostala v veljavi,

izvršba nadaljuje na podlagi sklepa stečajnega senata iz 4.

odst. 143. čl. ZPPSL. Izdaja sklepa o nadaljevanju izvršbe

je za stečajni senat obvezna, saj zakon ne določa, da se

izvršba "lahko" nadaljuje. Splošno pravilo iz 111. čl. ZPPSL

uzakonja načelo koncentracije postopka kot dopolnilnega

načela stečajnega prava, določbe ZPPSL pa za posamezne

terjatve v skladu z načelom enakopravnega (ne enakega)

obravnavanja upnikov določajo izjeme. Ena od teh izjem so

tudi terjatve, katerih poplačilo je zavarovano z ločitveno

pravico. Te terjatve se poplačajo iz posebne razdelitvene

mase pred poplačilom drugih terjatev (3. odst. 10. čl.

ZPPSL). Izjemi, ki se nanaša na ločitvene upnike, je zato

prilagojena tudi splošna izjema od prepovedi izvršb. Splošno

pravilo o prepovedi izvršb se po ZPPSL nanaša na vse

terjatve, ki se poplačajo iz splošne razdelitvene mase, zato

ne velja med drugim za terjatve, zavarovane z ločitveno

pravico. Upnik F.d.o.o. je pridobil ločitveno pravico v

izvršilnem postopku za izterjavo njegove denarne terjatve z

zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker upnik s to

zaznambo pridobi zastavno pravico (170. čl. ZIZ). Ločitvena

pravica, pridobljena z izvršbo, preneha veljati le, če je

bila pridobljena v zadnjih dveh mesecih pred dnem začetka

stečajnega postopka. Kadar pa ločitvena pravica, pridobljena

z izvršbo ne preneha - kot v primeru upnika F.d.o.o., ki ima

v stečajnem postopku ugotovljeno terjatev in ločitveno

pravico - stečajni senat mora izdati sklep iz 4. odst. 143.

čl. ZPPSL, s katerim odloči, da se izvršba nadaljuje (4.

odst. 131. čl. ZPPSL). Izvršilnega postopka namreč v tem

primeru ni mogoče ustaviti na podlagi ugovora stečajnega

dolžnika, saj ločitvena pravica v tem primeru ni prenehala

po sili zakona, pač pa je ostala v veljavi. Iz navedenih

razlogov je stališče stečajnega senata, po katerem naj bi

bila senatu prepuščena izbira, kateri sklep iz 4. odst. 143.

čl. ZPPSL bo izdal, pravno napačno. Stečajni senat pri

izdaji sklepa iz 4. odst. 143. čl. ZPPSL nima prav nobene

"diskrecijske" pravice, saj že iz navedenih določb ZPPSL

izhaja obveznost izdaje sklepa iz 4. odst. 131. čl. ZPPSL.

Obveznost izdaje sklepa, s katerim stečajni senat dovoli

nadaljevanje izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene

pravice, izhaja tudi iz določb ZIZ. Upnik pridobi z zaznambo

sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi zastavno pravico na

nepremičnini, torej absolutno stvarno pravico, tako da se je

iz zastavljene nepremičnine upravičen poplačati tudi v

primeru, da lastninsko pravico na njej pridobi tretja oseba.

Stališče stečajnega senata v posledici pomeni, da stečajni

senat očitno šteje, da je upravičen posegati v pravnomočno

odločbo izvršilnega sodišča, razveljaviti sklep o izvršbi v

delu, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino in

odrediti izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški

knjigi. Izpodbijani sklep določa, da je stečajni dolžnik v

breme kupnine za predmet ločitvene pravice dolžan poplačati

"del" stroškov postopka. Izrek je nejasen, nedoločen in

nedoločljiv ter v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri

stečajni senat navaja, da je ločitveni upnik dolžan nositi

sorazmerni del stroškov postopka ter materialnopravno

napačen, saj se po izrecni določbi 2. odst. 155. čl. ZPPSL

iz kupnine najprej poplačajo ločitveni upniki. Stališče

senata, da upnika v izvršilnem postopku ne bremenijo stroški

postopka je v nasprotju s 197. čl. ZIZ, po katerem se

najprej poplačajo stroški postopka, javne dajatve in

priviligirane terjatve. Če je stečajni upravitelj sam

samovoljno naročil cenitev predmeta upnikove ločitvene

pravice, je neutemeljeno povzročil stroške, ki za izvedbo

stečajnega postopka niso potrebni in/ali utemeljeni in jih

je dolžan sam pokrivati. Tudi v primeru, da bi določbe ZPPSL

nalagale sorazmerno obremenitev vseh upnikov - tudi

ločitvenih - s stroški postopka, bi moral stečajni senat

navesti, kolikšen delež bremeni upnika F.d.o.o. glede na

višino njegove terjatve v razmerju do vseh terjatev do

stečajnega dolžnika. Sklep, tako kot glasi, upravitelju

omogoča povsem arbitrarno ravnanje s kupnino za predmet

ločitvene pravice, ki jo je upravičen porabiti za povsem

nedoločene stroške postopka v nedoločeni višini. Ločitveni

upnik je zaradi izpodbijanega sklepa v položaju, da ne bo

niti sorazmerno poplačan. Upnik kot pritožbeni razlog

posebej navaja, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča

RS, po katerem se kupnina predmeta ločitvene pravice zmanjša

za prioritetne terjatve, izhaja iz določb Zakona o delovnih

razmerjih kot lex specialis in ne predstavlja stališča, po

katerem se ločitveni upnik poplača iz preostanka kupnine po

poplačilu stroškov stečajnega postopka po prosti presoji

senata in/ali upravitelja.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je

upnik F.d.o.o., K., v stečajnem postopku nad dolžnikom

prijavil terjatev v višini 19.073.844,20 SIT z obrestmi v

višini TOM od 21.4.2004 do plačila in za to terjatev pravico

do ločenega poplačila iz dolžnikovega premoženja, tj.

nepremičnine - poslovnega prostora, ki je identificiran v

izreku tega sklepa. Stečajni upravitelj je na naroku za

preizkus terjatev priznal prijavljeno terjatev v celoti,

obstoj ločitvene pravice pa le za prijavljeno glavnico

19.073.844,20 SIT (ločitveno pravico je prerekal za obrestni

del terjatve, tj. prijavljene obresti v višini TOM od

21.4.2004 dalje), terjatve in ločitvene pravice zanjo ni

prerekal nobeden od upnikov.

Ravnanje stečajnega senata v primeru, ko stečajni upravitelj

prizna terjatev in pravico do ločenega poplačila te terjatve

iz dela dolžnikovega premoženja, na katerem obstoji

ločitvena pravica (in ni niti terjatve in niti ločitvene

pravice prerekal nobeden izmed upnikov), ureja 4. odst. 143.

čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.). Ta določa, da izda

stečajni senat: 1.) sklep iz 4. odst. 131. čl. tega zakona

(tj. sklep o nadaljevanju izvršbe, če je ostala v veljavi

ločitvena pravica, ki je bila pridobljena z izvršbo),

oziroma: 2.) sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in

naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz

dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, pri

čemer je ta sklep izvršilni naslov.

V primeru izvršbe na nepremičnino za izterjavo denarne

terjatve pridobi upnik ločitveno pravico v izvršilnem

postopku z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini v

zemljiški knjigi (1. odst. 170. čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju, ZIZ). S to zaznambo pridobi upnik zastavno

pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki

pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (2.

odst. 170. čl. ZIZ); upnik torej pridobi izvršilni naslov za

poplačilo svoje terjatve. Če je takšna prijavljena terjatev

s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad

dolžnikom priznana, priznana pa je tudi pravica do ločenega

poplačila te terjatve iz dela dolžnikovega premoženja

(nepremičnine), na katerem obstoji ločitvena pravica,

stečajni senat ne izda sklepa, s katerim bi ugotovil obstoj

terjatve, saj je upnik za to terjatev že pridobil izvršilni

naslov, ampak mora izdati sklep po 4. odst. 131. čl. ZPPSL,

s katerim dovoli nadaljevanje izvršbe. Navedeno razlogovanje

je mogoče podkrepiti z naslednjim primerom: kadar ni podana

situacija, ki je pravkar opisana in upnik ni pridobil

ločitvene pravice z izvršbo, izda stečajni senat sklep, s

katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu

dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na

katerem obstoji ločitvena pravica, pri čemer je ta sklep

izvršilni naslov. Če bi stečajni senat takšen sklep izdal

tudi v primeru, ko je upnik ločitveno pravico pridobil že z

izvršbo (namesto sklepa o nadaljevanju izvršbe) in bi bil

upnik postavljen v situacijo, da bi na podlagi takšnega

izvršilnega naslova moral voditi izvršbo zoper dolžnika, bi

obstajala za isto upnikovo terjatev dva izvršilna naslova,

kar pa ni dopustno.

Vendar pa podatki obravnavanega spisa ne dajejo podlage za

zaključek, da je pritožnik pridobil ločitveno pravico v

izvršilnem postopku; v svoji prijavi terjatve in ločitvene

pravice z dne 16.6.2004 je navajal, da je za izterjavo te

terjatve dne 30.6.2003 vložil predlog za izvršbo na podlagi

verodostojnih listin (menic) na dolžnikove nepremičnine

(priložena kopija predloga) in da je izvršilno sodišče s

sklepom z dne 15.7.2003 dovolilo izvršbo (priložena kopija

sklepa o izvršbi z dne 15.7.2003, opr.št. In 115/03). Iz

izvršilnega predloga je razvidno, da je upnik predlagal

izvršbo z rubežem nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško

knjigo (tj. poslovnega prostora v 1. nadstr. št. 1/8A in

1/8B v izmeri 53,29 m2, v trgovsko poslovnem objektu Barka v

Kopru, na parc. št. 1567/18 k.o. Koper), z ugotovitvijo

vrednosti ter z njeno prodajo. Prijavi terjatve je priložen

tudi sklep zemljiškoknjižnega sodišča, opr.št. Dn 7050/03 z

dne 28.5.2004 (ali z dne 5.11.2003?), s katerim je dovoljena

vknjižba lastninske pravice na prej navedenem poslovnem

prostoru na ime dolžnika. Glede na to je zmotno stališče

upnika, češ da je že s sklepom o izvršbi z dne 15.7.2003

pridobil ločitveno pravico; to bi pridobil le, če bi bila

pri nepremičnini vpisana zaznamba sklepa o izvršbi (oz. z

zapisnikom o rubežu nepremičnine, če ta ne bi bila vpisana v

zemljiški knjigi - 211. čl. ZIZ). Ker pa s prijavi

priloženimi listinami takšen način pridobitve ločitvene

pravice z izvršbo ni izkazan, je stečajni senat utemeljeno

izdal izpodbijani sklep, s katerim je ugotovil obstoj

ločitvene pravice in stečajnemu dolžniku naložil poplačilo

upnika iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena

pravica, potem ko je slednjo stečajni upravitelj priznal,

prerekal pa je tudi ni nobeden izmed upnikov.

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno to, kar določa 4.

odst. 143. čl. ZPPSL. Zato takšen izrek ne more biti

nejasen, nedoločljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Če

poleg v zakonu določenega, vsebuje tudi navodilo stečajnemu

dolžniku, da pred poplačilom ločitvenega upnika poplača del

stroškov stečajnega postopka, ni zaradi tega s sklepom nič

narobe, predvsem zato, ker bo očitno glede teh stroškov

stečajni senat izdal poseben sklep, potem ko bo znana

njihova višina (torej po prodaji nepremičnine).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. čl. ZPPSL, pritožbo upnika zavrnilo kot

neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča

prve stopnje.