Appeal allowed; first instance court lacked basis to decide under ZIZ s. 62(3) due to debtor's objection scope.

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se

r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za odločanje po 3.

odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je

iz dolžnikovega ugovora jasno razvidno, da je z njim

izpodbijal sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je bilo

naloženo, da naj plača upnikovo terjatev, ne pa zgolj v

delu, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) ugodilo

ugovoru dolžnika M.Š.; 2.) razveljavilo sklep o izvršbi

opr.št. Ig 2001/00362-4 z dne 10.12.2001; 3.) v celoti

ustavilo izvršbo, ki se vodi pod opr.št. Ig 2001/00362.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki

vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal

njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Navaja, da držijo navedbe sodišča, da

je bil zoper prvotnega prvodolžnika, družbo M. d.o.o. začet

in tudi takoj ustavljen stečajni postopek, ki se je vodil

pod opr.št. St 57/2000, zato je utemeljena ustavitev

postopka zoper tega dolžnika (pri čemer pa upniku sklep o

delni ustavitvi z dne 2.6.2004 ni bil poslan). Nikakor pa ne

drži, da je bil upniku poslan ugovor zgoraj navedenega

dolžnika - Š.M., skupaj s pozivom na odgovor, pri čemer

upnik na navedbe dolžnika ni odgovoril. Upnik ni imel

možnosti, da se izjasni o ugovornih navedbah dolžnika,

zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Nadalje je

treba upoštevati, da je bil v nadpisni zadevi sklep o

izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. V primeru

obrazloženega ugovora dolžnika zoper takšen sklep o izvršbi

je sodišče dolžno skladno z II. odst. 62. čl. ZIZ sklep o

izvršbi razveljaviti v delu, v katerem je dovoljena izvršba

in stranke napotiti na pot pravde. Sodišče v obrazložitvi

navaja, da je drugodolžnik ugovarjal le zoper del sklepa o

izvršbi, kjer je dovoljena izvršba (upnik navedenega ne more

preveriti, saj ugovora dolžnika ni dobil), vendar iz

povzetka njegovih ugovornih navedb, ki so navedene v

obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izhaja, da temu ni tako,

dolžnik namreč zatrjuje, da terjatev upnika iz razloga

plačila ne obstoji, kar pomeni, da je ugovarjal tudi zoper

del sklepa v katerem je ugotovljena upnikova terjatev. To pa

pomeni, da ni pravne podlage za odločanje na podlagi III.

odst. 62. čl. ZIZ, temveč bi moralo sodišče o ugovoru

odločiti na podlagi II. odst. istega člena. Tudi v primeru,

v kolikor pa je sodišče pravilno ocenilo, da je dolžnik

ugovarjal le zoper del sklepa, v katerem je dovoljena

izvršba, ne obstoji pravna podlaga za razveljavitev sklepa o

izvršbi v celoti. IV. odst. 62. čl. ZIZ namreč določa, da v

primeru, ko sodišče ugovoru dolžnika zoper del sklepa o

izvršbi, kjer je dovoljena izvršba, ugodi, ostane del sklepa

o izvršbi, kjer je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, v

veljavi in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega

lahko upnik ponovno zahteva izvršbo. Navedena določba

omejuje sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper

sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine in

pomeni to, da sodišče v primeru sklepa o izvršbi, izdanega

na podlagi verodostojne listine, ne more in ne sme meritorno

odločati o ugovoru dolžnika, pri čemer je irelevantno, ali

je bil ta poslan upniku v odgovor in ali je upnik odgovor

podal.

Pritožba upnika je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru dne

10.12.2001 po predlogu upnika izdalo sklep o izvršbi na

podlagi verodostojne listine zoper dolžnika: 1.) M.d.o.o. P.

in 2.) M.Š., pri čemer se sklep o izvršbi nanaša na drugega

dolžnika le glede glavnice v znesku 139.941,66 SIT s p.p..

Drugi dolžnik je, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve

stopnje, v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da je

terjano glavnico upniku poravnal že 16.1.2001 in da zato ni

dolžan plačati zamudnih obresti od 18.5.2001 dalje; o svojih

trditvah je predložil dokazila, listino o plačilu. Glede na

to ima prav pritožnik, da sodišče prve stopnje ni imelo

osnove za odločanje po 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ), saj je iz dolžnikovega ugovora jasno

razvidno, da je z njim izpodbijal sklep o izvršbi v delu, v

katerem mu je bilo naloženo, da naj plača upnikovo terjatev,

ne pa zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje

dovolilo izvršbo. Glede na to je sodišče neutemeljeno štelo,

da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, ker upnik ni

odgovoril na ugovor (pritožba sicer pravilno opozarja, da v

spisu niti ni podatka o tem, da je bil upniku vročen ugovor

v odgovor, vendar pa to za obravnavano zadevo ni pomembno),

saj bi moralo oceniti, ali je ugovor glede na 2. odst. 61.

čl. ZIZ obrazložen, in če je, bi moralo ravnati po 2. odst.

62. čl. ZIZ in stvar spraviti na pravdo. Ker pa se v

dosedanjem postopku do vprašanja obrazloženosti ugovora

drugega dolžnika sodišče prve stopnje ni opredelilo, bo to

moralo storiti v ponovljenem postopku. Glede na to je moralo

pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi, izpodbijani

sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem

postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ); pri slednjem bo

moralo, če bo ugotovilo, da je ugovor drugega dolžnika

obrazložen in zato utemeljen, obravnavati tudi predlog

upnika, da se zadeva odstopi sodišču, za katerega trdi, da

je bil sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti po 69. čl.

ZPP.