Appeal allowed; first instance court lacked basis to decide under ZIZ s. 62(3) due to debtor's objection scope.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the creditor's appeal and remanded the case to the first instance court for a new decision. The first instance court had partially revoked an enforcement order based on a debtor's objection, but the creditor argued this violated procedural rights and misapplied the law. The court found the debtor objected to the entire enforcement order, not just the part allowing execution, meaning the first instance court incorrectly applied Article 62(3) of the Enforcement and Security Act instead of Article 62(2). Consequently, the court ruled that the first instance court lacked the legal basis to decide under Article 62(3) and must retry the case.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 62. člen: Sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne more meritorno odločati o ugovoru dolžnika, če ugovor izpodbija tudi del, v katerem je naloženo plačilo terjatve; v takšnih primerih mora sodišče razveljaviti sklep in stvar spraviti na pot pravde.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se
r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje
v ponovno odločanje.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za odločanje po 3.
odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je
iz dolžnikovega ugovora jasno razvidno, da je z njim
izpodbijal sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je bilo
naloženo, da naj plača upnikovo terjatev, ne pa zgolj v
delu, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) ugodilo
ugovoru dolžnika M.Š.; 2.) razveljavilo sklep o izvršbi
opr.št. Ig 2001/00362-4 z dne 10.12.2001; 3.) v celoti
ustavilo izvršbo, ki se vodi pod opr.št. Ig 2001/00362.
Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki
vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in
bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal
njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje
v ponovno odločanje. Navaja, da držijo navedbe sodišča, da
je bil zoper prvotnega prvodolžnika, družbo M. d.o.o. začet
in tudi takoj ustavljen stečajni postopek, ki se je vodil
pod opr.št. St 57/2000, zato je utemeljena ustavitev
postopka zoper tega dolžnika (pri čemer pa upniku sklep o
delni ustavitvi z dne 2.6.2004 ni bil poslan). Nikakor pa ne
drži, da je bil upniku poslan ugovor zgoraj navedenega
dolžnika - Š.M., skupaj s pozivom na odgovor, pri čemer
upnik na navedbe dolžnika ni odgovoril. Upnik ni imel
možnosti, da se izjasni o ugovornih navedbah dolžnika,
zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Nadalje je
treba upoštevati, da je bil v nadpisni zadevi sklep o
izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. V primeru
obrazloženega ugovora dolžnika zoper takšen sklep o izvršbi
je sodišče dolžno skladno z II. odst. 62. čl. ZIZ sklep o
izvršbi razveljaviti v delu, v katerem je dovoljena izvršba
in stranke napotiti na pot pravde. Sodišče v obrazložitvi
navaja, da je drugodolžnik ugovarjal le zoper del sklepa o
izvršbi, kjer je dovoljena izvršba (upnik navedenega ne more
preveriti, saj ugovora dolžnika ni dobil), vendar iz
povzetka njegovih ugovornih navedb, ki so navedene v
obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izhaja, da temu ni tako,
dolžnik namreč zatrjuje, da terjatev upnika iz razloga
plačila ne obstoji, kar pomeni, da je ugovarjal tudi zoper
del sklepa v katerem je ugotovljena upnikova terjatev. To pa
pomeni, da ni pravne podlage za odločanje na podlagi III.
odst. 62. čl. ZIZ, temveč bi moralo sodišče o ugovoru
odločiti na podlagi II. odst. istega člena. Tudi v primeru,
v kolikor pa je sodišče pravilno ocenilo, da je dolžnik
ugovarjal le zoper del sklepa, v katerem je dovoljena
izvršba, ne obstoji pravna podlaga za razveljavitev sklepa o
izvršbi v celoti. IV. odst. 62. čl. ZIZ namreč določa, da v
primeru, ko sodišče ugovoru dolžnika zoper del sklepa o
izvršbi, kjer je dovoljena izvršba, ugodi, ostane del sklepa
o izvršbi, kjer je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, v
veljavi in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega
lahko upnik ponovno zahteva izvršbo. Navedena določba
omejuje sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper
sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine in
pomeni to, da sodišče v primeru sklepa o izvršbi, izdanega
na podlagi verodostojne listine, ne more in ne sme meritorno
odločati o ugovoru dolžnika, pri čemer je irelevantno, ali
je bil ta poslan upniku v odgovor in ali je upnik odgovor
podal.
Pritožba upnika je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru dne
10.12.2001 po predlogu upnika izdalo sklep o izvršbi na
podlagi verodostojne listine zoper dolžnika: 1.) M.d.o.o. P.
in 2.) M.Š., pri čemer se sklep o izvršbi nanaša na drugega
dolžnika le glede glavnice v znesku 139.941,66 SIT s p.p..
Drugi dolžnik je, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve
stopnje, v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da je
terjano glavnico upniku poravnal že 16.1.2001 in da zato ni
dolžan plačati zamudnih obresti od 18.5.2001 dalje; o svojih
trditvah je predložil dokazila, listino o plačilu. Glede na
to ima prav pritožnik, da sodišče prve stopnje ni imelo
osnove za odločanje po 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in
zavarovanju (ZIZ), saj je iz dolžnikovega ugovora jasno
razvidno, da je z njim izpodbijal sklep o izvršbi v delu, v
katerem mu je bilo naloženo, da naj plača upnikovo terjatev,
ne pa zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje
dovolilo izvršbo. Glede na to je sodišče neutemeljeno štelo,
da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, ker upnik ni
odgovoril na ugovor (pritožba sicer pravilno opozarja, da v
spisu niti ni podatka o tem, da je bil upniku vročen ugovor
v odgovor, vendar pa to za obravnavano zadevo ni pomembno),
saj bi moralo oceniti, ali je ugovor glede na 2. odst. 61.
čl. ZIZ obrazložen, in če je, bi moralo ravnati po 2. odst.
62. čl. ZIZ in stvar spraviti na pravdo. Ker pa se v
dosedanjem postopku do vprašanja obrazloženosti ugovora
drugega dolžnika sodišče prve stopnje ni opredelilo, bo to
moralo storiti v ponovljenem postopku. Glede na to je moralo
pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi, izpodbijani
sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v
ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem
postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ); pri slednjem bo
moralo, če bo ugotovilo, da je ugovor drugega dolžnika
obrazložen in zato utemeljen, obravnavati tudi predlog
upnika, da se zadeva odstopi sodišču, za katerega trdi, da
je bil sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti po 69. čl.
ZPP.