Small claims court appeal partially allowed; interest start date corrected under Civil Procedure Act rules.

Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se delno

ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

s p r e m e n i tako, da se glasi:

"Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru,

opr.št. V Ig 191/94 z dne 22.3.1994 ostane v veljavi v 1.

tč. izreka za glavnico v znesku 121.750,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, in sicer:

- od zneska 77.750,00 SIT od 30.7.1993 do plačila;

- od zneska 44.000,00 SIT od 17.10.2003 do plačila,

in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku

6.493,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1994 do

plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za glavnico v znesku 164.790,00 SIT

s p.p.) se zavrne in se sklep o izvršbi v tem delu

razveljavi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči

stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 56.525,80 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2003 do plačila."

V preostalem delu se pritožbi obeh strank zavrneta in se v

nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po določilu 2. odst. 458. čl. ZPP je v takšnem primeru v

novem sojenju izrecno izključena uporaba določbe 2. odst.

362. čl. ZPP; in ker je izključena, stranke ne morejo podati

navedb niti v pisnih vlogah.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. V Ig

191/94 z dne 22.3.1994 vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za

glavnico v znesku 121.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, in sicer: od zneska 77.750,00 SIT od 17.7.1993 do

plačila; od zneska 44.000,00 SIT od 17.10.2003 do plačila,

in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku

6.493,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1994 do

plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklep o

izvršbi v tem delu razveljavilo. Toženi stranki je naložilo,

da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti nadaljnje

pravdne stroške v znesku 56.525,80 SIT.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil višji

tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njeno razveljavitev v izpodbijanem delu;

hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdi, da je

sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko

stanje, ko je delno zavrnilo tožbeni zahtevek: kar se tiče

terjatve po računu št. 421/93, v delu, ki se nanaša na

dobavnico št. 78/93, katera naj ne bi bila podpisana, je

dejstvo, da je tožena stranka blago po tej dobavnici

prejela. Dobavnico je podpisal G.F., sedaj družbenik družbe.

Na dejstvo prejema blaga ne more vplivati okoliščina, da je

podpis slabo viden. Skrajno neobičajno bi bilo, da bi tožnik

izdajal toženi stranki račune delno na podlagi fiktivnih

delno pa pravih dobavnic. Tudi dobavnica 120/93 je podpisana

s strani tožene stranke, podpisal jo je G.F. Ta je v ugovoru

zoper sklep o izvršbi potrdil, da sta pravdni stranki

sodelovali, vendar naj bi bile vse obveznosti plačane,

potrdila o plačilu pa tožena stranka ni predložila. Račun

št. 550/93 je bil izdan na podlagi tovornega lista. Blago

sta S. in g. G. za toženo stranko prevzela v R.S. in po

izrecnem nalogu G.F. je bilo poslano s tovornim listom S.ž.

Dobavnico št. 122/92, na podlagi katere je bil izdan rač.

št. 571/93 za znesek 54.480,00 SIT je podpisal g. S., ki je

blago tudi prevzel. Opis blaga na dobavnici je identičen

opisu na računu. Kot D.U.R. je označen 8.11.1992 - datum

dobavnice. Račun je bil izdan z enoletnim zamikom ravno

zaradi pripisa na dobavnici, da se daje blago na

konsignacijo. Sodišču prve stopnje pritožnik očita tudi

bistveno kršitev pravil postopka, ker so listine v spisu v

očitnem nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe

(predvsem v delu, ki se nanaša na podpis na dobavnici 120/93

in 122/92). Tožeča stranka tudi opozarja, da sodišče ni

odločilo o vseh zahtevkih tožnika, in sicer toženi stranki

ni naložilo, da plača nadaljnje pravdne stroške z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe do plačila, kot je

bilo to zahtevano v izvršilnem predlogu in odgovoru na

ugovor. Poleg tega sodbe v stroškovnem delu ni mogoče

preizkusiti. Iz obrazložitve stroškovnega dela ni moč

ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo

tudi stroške pritožbe v skladu z napotilom Višjega sodišča v

Kopru I Cpg 61/2003 z dne 10.7.2003, priglašene na sami

pritožbi.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu

zahtevku zoper njo ugodeno, tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo, predlagala njeno spremembo

oziroma razveljavitev in uveljavljala povrnitev pritožbenih

stroškov. Opozarja, da v razlogih sodbe sodišče navaja, da

ni upoštevalo pripravljalnih vlog strank med postopkom, v

katerih sta navedli nova dejstva in predlagali nove dokaze.

Vendar pa je pri tem prezrlo, da je v tej zadevi odločalo

potem, ko je bila zadeva vrnjena s sklepom Višjega sodišča v

ponovno sojenje. V takem primeru pa v skladu s 3. odst. 362.

čl. ZPP lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave

navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez

svoje krivde niso mogle navajati v dotedanjem postopku. Ker

je postopek v sporih majhne vrednosti pismen, pravdne

stranke na naroku za glavno obravnavo novih dejstev ne

morejo navajati in ne predlagati novih dokazov. To lahko

storijo le s pisno vlogo. Tožena stranka odgovora tožeče

stranke na ugovor zoper sklep o izvršbi pred izdajo prve

prvostopne sodbe z dne 7.6.2000, v kateri je tožeča stranka

navajala dejstva in predlagala dokaze, ni prejela, zato se

na navedbe in predložene dokaze ni mogla izjaviti.

Drugostopno sodišče pa je prvostopno sodbo razveljavilo in

vrnilo v ponovno sojenje prav zaradi upoštevanja te vloge

tožeče stranke in dokazov, ki jih je predložila v tej vlogi.

To pomeni, da je treba upoštevati tudi vlogo tožene stranke,

s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke. S takšno

odločitvijo, ko sodišče ni upoštevalo vloge tožene stranke,

ji ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem, to pa

predstavlja kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče

je z izpodbijano sodbo štelo, da je bila kupoprodajna

pogodba med strankama sklenjena s podpisom dobavnic in s tem

s prevzemom blaga. Vendar pa takšna interpretacija

predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pogodba je po

ZOR sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih

bistvenih sestavinah. Volja za sklenitev pogodbe se lahko

izrazi s kakršnimkoli ravnanjem, iz katerega se da

zanesljivo sklepati, da obstoji. Vendar pa v konkretnem

primeru ni izkazano, da naj bi jo tožena stranka sklenila s

tožečo stranko, ker blaga ni naročila, dobavnice, s katero

naj bi blago prevzela, ni podpisala in ni prevzela blaga.

Obveznost plačila kupnine ni nastala. Ocena sodišča, da naj

bi bila na dobavnicah št. 108/93 in št. 137/93 podpisa

direktorja tožene stranke, je zmotna. Direktor tožene

stranke tega dejstva ni priznal, sodišče pa ni strokovno

usposobljeno, da bi lahko ugotovilo, da je podpis na

dobavnici prav njegov. Sodišče je napačno dosodilo zamudne

obresti na prisojene zneske in pri tem zmotno uporabilo

materialno pravo. Dolžnik dolguje zamudne obresti, če zamudi

z izpolnitvijo denarne obveznosti. V konkretnem primeru rok

za izpolnitev ni bil določen. Upnik je zahteval zamudne

obresti od roka, ki ga je enostransko določil kot dan

zapadlosti, sodišče pa je temu sledilo. Ker rok za

izpolnitev ni bil določen, bi tožena stranka prišla v zamudo

šele z dnem vložitve predloga za izvršbo in šele od tedaj

dalje bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti.

Poleg tega je sodišče za znesek 77.750,00 SIT prisodilo

obresti od 17.7.1993 dalje, kar pomeni, da naj bi tožena

stranka prišla v zamudo še pred samo izdajo spornega računa.

Odločitev, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči

stranki del pravdnih stroškov v znesku 56.525,80 SIT je v

nasprotju z načelom, da stranke nosijo stroške v sorazmerju

z uspehom v pravdi. Tožeča stranka naj bi namreč uspela s 43

%, tožena stranka pa s 57 %, kar bi upoštevajoč navedeno

načelo, moralo pomeniti, da bi bila dolžna tožeča stranka

povrniti del stroškov toženi stranki. Do izračuna, ki ga je

naredilo sodišče je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka v

začetku postopka ni imela pooblaščenca, zaradi česar je

priglasila nižje stroške. Glede na to bi bila vsaj

primernejša odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške

postopka.

Pritožbi obeh strank sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru

gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek

nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1.

odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Po določilu

1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP pa se sodba, s

katero je končan postopek v takšnem sporu, sme izpodbijati

samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.

odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega

prava; sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolno

ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tožeča stranka

pa v pretežnem delu svoje pritožbe poskuša ravno to, s tem,

ko trdi, da so podpisane tudi dobavnice št. 78/93, št.

120/93 in 122/92 (prvi dve naj bi podpisal družbenik tožene

stranke, G.F., zadnjo pa g. S.), in da je bilo blago po

računu št. 550/93 poslano s tovornim listom po železnici in

natovorjeno v R.S. Glede na navedeno zakonsko ureditev teh

trditev ni mogoče upoštevati. Utemeljen pa tudi ni

pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev pravil

postopka, ker da so listine v spisu v očitnem nasprotju z

obrazložitvijo izpodbijane sodbe (predvsem v delu, ki se

nanaša na podpis na dobavnici št. 120/93 in 122/92); kolikor

pritožba napotuje na kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP, nima prav, saj niti ne pove, v čem naj bi bilo

zatrjevano nasprotje. Glede obeh citiranih dobavnic je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer vsebujeta "nek

podpis", vendar pa ni bilo mogoče z njegove strani

zaključiti, da je šlo za podpis tožene stranke.

Kar se tiče odločitve v stroškovnem delu je ta sicer res

nekoliko ohlapna, kolikor so priznani stroški po višini,

vendar pa zaradi tega ni mogoče zaključiti, da sodbe v tem

delu ni mogoče preizkusiti; to je mogoče na podlagi

stroškovnikov, ki so v spisu in ki so sodišču predstavljali

osnovo za odmero. Iz stroškovnika tožeče stranke je

razvidno, da so ji bili priznani tudi stroški v zvezi s

pritožbo zoper prvo sodbo. Prav pa ima tožeča stranka le v

delu, v katerem opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni

priznalo zakonskih zamudnih obresti od nadaljnjih pravdnih

stroškov, tako kot je to uveljavljala v odgovoru na ugovor

dolžnika. Glede na to je pritožbeno sodišče njeni pritožbi v

tem delu ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev v sodbi

sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na pravdne

stroške, do povrnitve katerih je upravičena tožeča stranka,

priznalo tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje

prvostopne sodbe do plačila, v preostalem delu pa je

pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. in 3.

tč. 365. čl. ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

Pri odločitvi o tem, koliko vlog pravdnih strank bo v

povezavi z njihovimi navedbami upoštevalo, je sodišče prve

stopnje pravilno povzelo določbe 452. in 453. čl. ZPP. V

zvezi s tem nima prav tožena stranka, češ da je sodišče prve

stopnje prezrlo, da je v tej zadevi odločalo potem, ko je

bila prvotna odločitev po pritožbenem sodišču razveljavljena

in zadeva vrnjena v ponovno sojenje, zaradi česar bi po

njenem mnenju, v skladu s 3. odst. (prav: 2. odst.) 362. čl.

ZPP, stranke imele pravico s pisno vlogo navajati nova

dejstva in predlagati nove dokaze. S tem stališčem

pritožnice ni mogoče soglašati, saj je po določilu 2. odst.

458. čl. ZPP v takšnem primeru v novem sojenju izrecno

izključena uporaba določbe 2. odst. 362. čl. ZPP; in ker je

izključena, stranke ne morejo podati navedb niti v pisnih

vlogah.

Iz obravnavanega spisa res ni razvidno, da bi tožena stranka

odgovor tožeče stranke na ugovor prejela pred izdajo prve

sodbe z dne 7.6.2000. Vendar pa po mnenju pritožbenega

sodišča to še ne predstavlja kršitve po 8. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP (da stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana

možnost obravnavanja). Po izdaji prve sodbe z dne 7.6.2000

je tožena stranka vložila vlogo z dne 1.10.2003, ki je

sodišče prve stopnje ni upoštevalo: v tej vlogi je poleg

tega, da je ponovila svoje trditve, češ da po tožeči stranki

zaračunanega blaga ni naročila in niti prejela,

specificirala dobavnice (oz. tovorni list), nanašajoče se na

posamično fakturo in navajala, da je ni podpisal nihče od

pri njej zaposlenih oseb. Ker je sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi za vsako fakturo posebej ugotavljalo, ali

je ali ni podpisana po toženi stranki, je v bistvu ravnalo

tako, kot da bi navedeno vlogo tožene stranke upoštevalo.

Glede na to ni mogoče zaključiti, da toženi stranki ni bila

dana možnost obravnavanja.

S trditvami, da tožena stranka ni izrazila volje za

sklenitev kupoprodajne pogodbe s tožečo stranko; da blaga ni

naročila; da dobavnic ni podpisala in ni prevzela blaga; da

je zmotna ocena sodišča, da vsebujeta dobavnici št. 108/93

in 137/93 podpis direktorja tožene stranke; da rok za

izpolnitev terjane obveznosti ni bil določen, tožena stranka

izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar

pa glede na določbe, ki so bile citirane v okviru

obravnavanja pritožbe tožeče stranke, v sporu majhne

vrednosti ni dopustno in zato teh trditev ni mogoče

upoštevati. Prav pa ima pritožba le v delu, v katerem

opozarja, da je sodišče prve stopnje na znesek 77.750,00 SIT

neutemeljeno prisodilo zamudne obresti že od 17.7.1993, kar

pomeni, da naj bi tožena stranka prišla v zamudo že pred

izdajo spornega računa. V navedenem delu je po mnenju

pritožbenega sodišča s tem, da je odločilo tako, kot navaja

pritožnica, sodišče prve stopnje napačno uporabilo

materialno pravo. 177. uzanca Splošnih uzanc za blagovni

promet v 1. odst. določa, da mora kupec plačati kupnino v 8

dneh po prejemu fakture, v obravnavanem primeru je to

30.7.1993, ne pa 17.7.1993 (upoštevaje časovni zamik od

izstavitve fakture do njenega prejema). Glede na to je

pritožbi tožene stranke v navedenem delu ugodilo in

izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz

izreka (4. tč. 358. čl. ZPP), v preostalem delu pa je

pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh strank v

obravnavanem sporu; ta je ugotovljen v procentu od celotnega

zneska pravdnih stroškov, do katerih je posamezna stranka

upravičena, pri čemer se ne upošteva, kot to zmotno meni

tožena stranka v pritožbi, ali je stranko v postopku

zastopal pooblaščenec ali ne.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje

stroške pritožbenega postopka, glede na to, da sta obe s

pritožbo uspeli le v manjšem delu (2. odst. 154. čl. ZPP).