Appeal dismissed; creditor failed to prove probable danger of enforcement obstruction for preliminary order.

Pritožba upnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upnik je s svojim predlogom za izdajo predhodne odredbe

lahko uspešen le, če izkaže za verjetno nevarnost, da bo

brez izdaje predhodne odredbe onemogočen pri uveljavitvi

svoje terjatve do dolžnika ali da mu bo ta brez izdane

predhodne odredbe precej otežena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo s

strani upnika predlagano predhodno odredbo v zavarovanje

denarne terjatve, po kateri se bankama A.V. in D.

prepoveduje, da dolžniku ali komurkoli drugemu po njegovem

nalogu, izplačata z računov dolžnika, ki sta tam navedena,

kakršenkoli znesek denarja, dokler na računu ne bo zneska

181.802.000,00 SIT z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 31.7.2004 do plačila, in sta navedeni banki dolžni

blokirati vsa dospevajoča sredstva na računu dolžnika, do

višine skupnega zneska 181.802.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 do plačila. V obrazložitvi

je navedlo, da je za izdajo predhodne odredbe upnik izkazal

obstoj prvega pogoja, in sicer odločbe sodišča, ki se glasi

na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (tj. sodba

Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. Pg 336/2004, zoper katero

je bila vložena pritožba), ni pa izkazal drugega pogoja,

verjetno izkazane nevarnosti, da bo sicer uveljavitev

terjatve onemogočena ali precej otežena.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu

vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP,

predlagal njegovo spremembo, torej ugoditev predlogu za

izdajo predhodne odredbe in uveljavljal povrnitev stroškov,

vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa njegovo

razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je terjatev upnika

izkazana z nepravnomočno sodbo sodišča, ki glasi na plačilo

180 milijonov sit z obrestmi. Gre za zelo velik znesek, ki

za nekajkrat presega celoletni bruto dohodek dolžnika, brez

upoštevanja obresti. Četudi bi dolžnik skušal poplačati

upnika, bi ob takem stanju potreboval vsaj pet let

plačevanja upniku, pod pogojem, da bi ves prihodek namenil

temu plačilu, brez da bi plačal osebne dohodke, davke in

prispevke ter druge terjatve. Če pa odbijemo davke in

prispevke in plače zaposlenim, bi za poplačilo dolga

potreboval vsaj 10 let. Pri tem niti ne upoštevamo, da ima

glede na dosedanje podatke dolžnik tudi za plačevati druge

dolgove iz naslova raznih poslov in podobno. Torej že ta

osnovnošolska matematika z gotovostjo in ne z verjetnostjo

postreže z ugotovitvijo, da dolžnik ne bo plačal dolga

upniku prostovoljno. Ravno dejstvo, da ima dolžnik velike

odlive, potrjuje obstoj gotovosti, da bo dolžnik

obrezuspešil poplačilo upnika in da je zato z gotovostjo

podana velika nevarnost, da upnik do poplačila dolga ne bo

prišel praktično nikoli, če ne bo imel ustreznega

zavarovanja s predlagano predhodno odredbo. Gre za evidentno

dejstvo, ki ga sodišče ni moglo kar tako spregledati in je

zato odločitev prvega sodišča nenavadna in zelo arbitrarna.

Upnik je osem let čakal dolžnika, da mu izroči v last in

posest nepremičnino in je zato moral vložiti tožbo, katere

posledica je ravno nepravnomočna sodba Pg 336/2004 Okrožnega

sodišča v Kopru, zoper katero se je dolžnik celo pritožil.

Ta sodba več kot gotovo dokazuje nedisciplino dolžnika, tako

da ni moč verjeti, da bo sedaj kar naenkrat postal resen

partner in plačevit do upnika. Dolžnik nima namena plačati,

saj ni imel namena izročiti upniku nepremičnino, kaj šele da

bi sedaj plačal upniku ravno za neuporabo nepremičnine, ki

mu jo osem let ni izročil. Takšno početje dolžnika samo po

sebi dokazuje nevarnost, da dolžnik ne bo plačal brez

zavarovanja kot je bilo predlagano. Nekoliko neresna pa je

obrazlaga, da upnik ni izkazal verjetnosti, da se ne bo

mogel poplačati iz drugega premoženja dolžnika. Iz

predloženih listin izhaja, da je vse nepremično premoženje

dolžnika, ki bi ga bilo moč zapleniti, pod hipoteko. Kako se

lahko upnika poplača iz takšnega premoženja pa ni

razumljivo.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je upnik predlagal izdajo predhodne

odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve do dolžnika. Po

določilu 1. odst. 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju

(ZIZ) izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe

domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno

terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno

nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali

precej otežena.

Pravilnost s pritožbo izpodbijanega sklepa mora pritožbeno

sodišče presojati skozi trditve, ki jih je podal upnik v

predlogu za izdajo predhodne odredbe. V obravnavanem primeru

je upnik potrebnost izdaje predhodne odredbe utemeljeval

skozi dejstvo, da dolžnik sicer prejema na svoj račun pri

banki denar iz naslova prodaje nepremičnin (hiš in

stanovanj, zgrajenih za prodajo na trgu), vendar pa ta denar

sproti odvaja z računa, tako da na računu hrani le manjše

vsote denarja, ki ne bodo zadoščale za poplačilo upnikove

terjatve; konkretneje je navedel, da je dolžnik v letu 2004

na račun prejel v prvi polovici leta približno 56 milijonov

SIT, od tega pa je sproti odvedel z računa približno 53

milijonov SIT.

Upnik je v svojim predlogom za izdajo predhodne odredbe

lahko uspešen le, če izkaže za verjetno nevarnost, da bo

brez izdaje predhodne odredbe onemogočen pri uveljavitvi

svoje terjatve do dolžnika ali da mu bo ta brez izdane

predhodne odredbe precej otežena. Na podlagi po upniku

zatrjevanih podatkov o plačilni sposobnosti dolžnika pa mu

tudi po mnenju pritožbenega sodišča to ni uspelo; zatrjevano

"sprotno odvajanje denarja z računa" iz predloženega obrazca

BON 2 (priloga A 4) o plačilni sposobnosti dolžnika to ne

izhaja, v njem je res navedeno, da je dolžnik v prvi

polovici leta 2004 na svoj račun prejel približno toliko

denarja, kot to trdi upnik in da je tudi imel približno

toliko izdatkov, ni pa razvidno "sprotno odvajanje denarja z

računa", glede na to, da sta prikazana podatka o skupnem

prilivu in odlivu za celotno časovno obdobje in dinamika

prilivov, predvsem pa odlivov, ni razvidna. Upnik pa tudi ni

z ničemer izkazal svoje nadaljnje trditve v predlogu, češ da

bo dolžnik (sedaj) prodal večje število nepremičnin in bo na

račun prejel večjo vsoto denarja, ki bo zadoščala za

poplačilo dolga iz sodbe, pozneje pa da nima v planu večjih

poslov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v predlogu navedene

trditve sedaj v pritožbi širi in gre v tem delu za

nedopustne pritožbene novote, saj ni hkrati izkazal, da jih

brez svoje krivde ni mogel navajati že v predlogu, zato teh

trditev niti ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. Zakona

o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ); ta

ugotovitev se nanaša na trditve, da dolžnik ne namerava

upnikove terjatve plačati prostovoljno; da mu tega ne

omogoča že znesek, ki ga od njega terja upnik (180 milijonov

z obrestmi), saj ta za nekajkrat presega celoletni bruto

dohodek dolžnika; da že sodba, ki se nahaja v spisu, gotovo

dokazuje nedisciplino dolžnika in da že okoliščina, da

dolžnik osem let ni izročil upniku nepremičnine v last in

posest, sama po sebi dokazuje nevarnost, da dolžnik ne bo

plačal brez zavarovanja.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo

upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje.