Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on traffic accident liability and damages allocation.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V času spornega razmerja veljavni 1. odst. 192. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR) res določa, da oškodovanec, ki

je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda

večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno

zmanjšane odškodnine. Vendar pa trditve o tem, da je podana

deljena odgovornost, nosi odgovorna oseba, v konkretnem

primeru je to tožena stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki

naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek

979.543,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1998

do plačila ter pravdne stroške v znesku 617.209,90 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki

vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala

njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka,

podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo odločanje. Nasprotuje zaključku sodišča, da

so v križišču, v katerem je prišlo do prometne nesreče,

semaforji delovali in da je bila zavarovanka tožene stranke

(T.K.) tista, ki je zapeljala v križišče pri rdeči luči. Do

takšnega zaključka je sodišče prišlo na podlagi izpovedi

prič in mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod v

delu, ki se nanaša na pravilnost oziroma nepravilnost

delovanja semaforjev. Ta zaključek pa ni pravilen in ni

utemeljen ter za končno odločitev v predmetni zadevi niti ni

pomemben. Tožeča stranka je namreč že v tožbi, izrecno pa še

v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da je zavarovanka

tožene stranke nesrečo povzročila tako, da je z neprimerno

hitrostjo zapeljala v križišče s stranske na prednostno

cesto in pri tem zadela v vozilo zavarovanca tožeče stranke.

Tožeča stranka je celo izrecno navedla, da ne zatrjuje, da

je zavarovanka tožene stranke zapeljala v semaforizirano

križišče skozi rdečo luč. Glede na to je brezpredmetno

razlaganje in ugotavljanje sodišča, ali je v trenutku vožnje

obeh v nesreči udeleženih vozil skozi križišče semafor

deloval ali ne oziroma katera od voznic, udeleženih v

prometni nesreči, je prevozila rdečo luč. Ne glede na

navedeno pa tožena stranka meni, da se je sodišče pri

obrazložitvi svoje odločitve neutemeljeno oprlo predvsem na

izpoved priče A.H., katera naj bi bila prepričljivejša od

izpovedi priče T.K., saj naj bi izpoved H. potrjevale tudi

priče N.A., T.W. ter D.K.. V zvezi s tem tožena stranka

opozarja predvsem na kontradiktornost med izpovedbami prič,

na katere s sklicuje sodišče ter zaključkom sodišča, da je

voznica T.K. zapeljala v križišče pri rdeči luči. Iz

sklicujočih se izpovedi prič je namreč mogoče ugotoviti

kvečjemu, da je voznica K. v križišče zapeljala pri rumeni

oziroma utripajoči rumeni luči. Prav na podlagi takšne

ugotovitve ter na podlagi ugotovitve mesta trčenja bi moralo

sodišče sprejeti drugačen zaključek, kot ga je sprejelo.

Navedena dejstva bi razjasnila dejansko stanje, na podlagi

katerega bi sodišče lahko pravilno ugotovilo ne le, katera

od voznic je prevozila rdečo luč (če sploh), temveč

predvsem, katera od voznic je z neprimerno hitrostjo

zapeljala v križišče. Iz policijske skice prometne nesreče,

izjav prič in izvedenskega mnenja je mogoče ugotoviti, da je

bilo mesto trčenja približno na sredini desnega voznega pasu

gledano v smeri vožnje voznice H. oziroma natančneje - v

presečišču podaljškov obeh pasov, po katerih sta voznici

peljali, kar pomeni, da je voznica K. prevozila že dobršen

del križišča preden je prišlo do trčenja. K. je v svoji

izpovedi navedla, da je pred križiščem pogledala desno in

potem speljala, iz česar je razvidno, da je v trenutku, ko

je zapeljala v križišče, bila cesta prosta oziroma da vozila

D. še ni bilo v njenem vidnem polju. Prav na podlagi

slednjega in izvedenih dokazov je mogoče zaključiti, da

voznica K. ni odgovorna za nastalo prometno nesrečo, saj ji

ni mogoče očitati prevelike oziroma neprimerne hitrosti pri

vožnji skozi križišče. Iz izvedenih dokazov tudi jasno

izhaja, da je bila hitrost vozila, s katerim je upravljala

voznica H. bistveno višja od zatrjevane. Tako iz izpovedi

priče T.K., kakor tudi priče T.W., predvsem pa iz ocene

izvedenca jasno izhaja, da voznica D. ni vozila z zatrjevano

hitrostjo med 30 in 40 km/h, ampak bistveno višjo. Izvedenec

v obrazložitvi svoje ocene navaja, da se ob zatrjevani

hitrosti vozilo D. po trčenju ne bi gibalo v takšni dolžini

vse do robnika v ustju T. ulice, pač pa bi se ustavilo

praktično na mestu trčenja ali le kakšen meter naprej.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je

ne da preizkusiti, sodišče pa tudi ni ugotavljalo bistvenih

dejstev in sicer hitrosti obeh vozil. Ni se opredelilo do

ugotovitev izvedenca in izpovedi prič v zvezi s hitrostjo

vozil.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Res je, da je tožeča stranka v tožbi, pa tudi v prvi

pripravljalni vlogi zatrjevala, da je zavarovanka tožene

stranke prometno nesrečo povzročila tako, da je z neprimerno

hitrostjo zapeljala v križišče s stranske na prednostno

cesto in pri tem zadela v vozilo zavarovanca tožeče stranke;

res je tudi, da je celo izrecno poudarila, da ne zatrjuje,

da je zavarovanka tožene stranke zapeljala v semaforizirano

križišče skozi rdečo luč na semaforju. Vendar pa po mnenju

pritožbenega sodišča zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je

tožeča stranka tožbo temeljila na drugačni dejanski podlagi

od tiste, ki jo je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo

sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je zavarovanka

tožene stranke, T.K., v križišče, v katerem so takrat

semaforji pravilno delovali, zapeljala pri rdeči luči na

semaforju in s tem povzročila prometno nesrečo, v kateri je

bilo poškodovano vozilo zavarovanca tožeče stranke. Gre za

to, da Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.l.RS št.

30/98) v tedaj veljavnem besedilu, v II. poglavju, kjer so

določena pravila v cestnem prometu, v 41. čl. obravnava

promet v križišču; v njegovem 3. odst. je navedeno, da mora

voznik, ki se približuje križišču, hitrost vožnje

prilagoditi prometnim razmeram v križišču, pri čemer sme

voziti s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi in pusti mimo

vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo

prednost v križišču. To torej pomeni, da če voznik, ki pelje

skozi križišče takrat, ko gori na semaforju rdeča luč, ne

vozi tako (oz. vozi z neprimerno hitrostjo), da bi lahko

ustavil in pustil mimo vozila, ki imajo prednost v križišču;

ravno to pa je zatrjevala tožeča stranka v tožbi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, češ da se je sodišče

prve stopnje pri zaključku, da je zavarovanka tožene stranke

zapeljala v križišče pri rdeči luči na semaforju,

neutemeljeno oprlo na izpovedbo prič A.H. ter N.A. in T.W.

(sopotnici prvoimenovane); vse so namreč v tem delu skladno

izpovedale, da je H. v križišče zapeljala pri zeleni luči na

semaforju. Ker pa je na podlagi prepričljivo podanega mnenja

sodnega izvedenca avtomobilsko - prometne stroke, dr. N. Č.,

sodišče ugotovilo, da je izključena možnost, da bi v smeri

voženj obeh v prometni nesreči udeleženih voznic istočasno

na semaforju gorela zelena luč, je utemeljeno zaključilo, da

je gorela zelena luč le v smeri vožnje voznice H., ne pa

zavarovanke tožene stranke, T.K.; pri tem je poleg v tem

delu skladnih izpovedb H. in njenih sopotnic, upoštevalo

tudi izpovedbo policista D.K., češ da mu je K. izjavila, da

je v času približevanja križišču gorela rumena luč, kateri

je sledila rdeča luč in da je zato pohitela z vožnjo skozi

križišče (torej policistu ni niti trdila, da naj bi v njeni

smeri gorela zelena luč na semaforju).

Končno pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da bi

moralo sodišče prve stopnje ugotoviti predvsem, katera od

voznic je z neprimerno hitrostjo zapeljala v križišče, in v

zvezi s tem, da naj bi voznica H. vozila z bistveno višjo

hitrostjo od zatrjevane. V času spornega razmerja veljavni

1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) res

določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala

škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima

pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa

trditve o tem, da je podana deljena odgovornost, nosi

odgovorna oseba, v konkretnem primeru je to tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da konkretnih trditev v

navedeni smeri tožena stranka niti ni podala, navajala je

le, da je voznica H. vozila z višjo hitrostjo od tiste, ki

jo je sama navajala (30 do 40 km/h) in se sklicevala na

mnenje izvedenca, da hitrosti obeh vozil tik pred in ob

trčenju ni bilo mogoče izračunati. Glede na takšne navedbe

pa niti ni bilo mogoče zaključiti, katero določbo ZVCP (in v

kolikšni meri) naj bi s svojo vožnjo kršila H.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo,

pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb

pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje.