Appeal dismissed; lawyer failed to position near courtroom to hear summons, breaching duty of care.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pooblaščenec tožeče stranke, ki je odvetnik, ni ravnal s

potrebno profesionalno skrbnostjo, torej s skrbnostjo

dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. Obligacijskega

zakonika, OZ). Ta mu je nalagala, da bi se, vedoč za možnost

izdaje sodbe na podlagi odpovedi v gospodarskem sporu majhne

vrednosti, v posledici nepristopa na glavno obravnavo,

neposredno oz. tik pred časom predvidenega naroka, premaknil

v neposredno bližino vrat dvorane št. 135 (ne pa da se je

zadrževal v oddaljenosti približno 10 m vstran), kar bi mu

omogočalo zaznavo oklica naroka. Ker pa tega ni storil, v

konkretni zadevi ni podan upravičen vzrok za izostanek z

naroka, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti vrnitev v

prejšnje stanje (1. odst. 116. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo

predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ker je

ugotovilo, da za nepristop pooblaščenca na narok za glavno

obravnavo dne 4.2.2005, ne obstoji opravičljiv razlog.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njegovo razveljavitev oz. ugoditev predlogu za

vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se z

razlogi sodišča ne strinja, poleg tega pa meni, da bi

sodišče moralo slišati (verjetno prav: zaslišati) predlagane

priče, ki bi potrdile povsem nekaj drugega kot to, kar

sodišče navaja. Tožnik ne more sprejeti razlage sodišča, da

je narok oklicalo in da ima za to ustrezen dokaz. Tožnik je

opisal stanje na sodnem hodniku in če sodišče tožniku oz.

nj. pooblaščencu očita pomanjkanje povečane pozornosti iz

profesionalnih razlogov, bi tudi sodišče moralo, zaradi

okoliščin na sodnem hodniku, še posebej ko je in če je narok

oklicalo, in ker se nobena stranka na oklic ni odzvala,

oklic ponoviti tako, da bi ga bilo možno zaznati (vsaj

slišati) na konkretnem hodniku - torej vsaj 10 m stran od

sodne dvorane št. 135. Sodišče kar precej ali preveč

opozarja na sodno uro. Verjetno želi s tem opravičiti

možnost, da oklica ni objavilo točno ob 10,30. uri. Tožnik

ne sprejema razlage, da je le sodna ura točna ura, še

posebej, ker se je istega dne zgodilo za isto sodno dvorano,

da narok ni bil oklican za 11. uro. Tožnik z razumevanjem

sprejema oklice z zamudami, vendar naj bi bilo sodišče ob

takih prilikah še bolj pazljivo in korektno. Opisano

ravnanje sodišča, če bi/bo obveljalo, bo imelo za posledico,

da bodo stranke (odvetniki) ob uri naroka in v primeru, če

narok ne bo oklican, opozarjali sodišče na točnost začetka

naroka z vsemi posledicami. Ni razloga, da naj bi sodni red

veljal ali pa koristil le sodiščem. Tožnik ima občutek, da

sodišče ni sprejelo njegovega predloga po izvajanju

predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, predvsem točno

določenih odvetnikov, ki so tudi čakali na sodnem hodniku,

in če bi kdo od jih slišal oklic, bi zagotovo to povedal

pooblaščencu tožnika, vendar oklica nihče na hodniku ni

slišal, tudi zato, ker je možnost enostavne rešitve zadeve

na način, kot je to storilo, kakor pa na običajen način z

izvajanjem dokazov, z obravnavanjem zadeve, z izdajo

meritorne sodne odločbe. Ker tožnik nima druge razumne

podlage za po njegovem sporno odločitev sodišča glede

predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vztraja na tem, da

sodišče zasliši predlagane priče (naštete odvetnike), ki so

se ob konkretni uri (od cca 10,15. do 10,45. in še dalje)

nahajali na sodnem hodniku in niso slišali oklica, za

katerega sodišče trdi, da ga je opravilo po sodni uri ob

10,30. Ker je sodišče vso krivdo za izostanek z naroka

naprtilo pooblaščencu tožnika, svoje ravnanje (v kompleksnem

smislu) pa nekritično potrdilo kot pravilno, in je zato

predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (tudi brez da

bi izvedlo predlagane dokaze), je tožnik prepričan, da bo

pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil v predmetni

zadevi, ki je gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst.

495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), dne 4.2.2005 ob

10,30. uri oklican narok za glavno obravnavo, na katerega ni

pristopila nobena od pravilno vabljenih strank, zaradi česar

je bila izdana sodba zaradi oz. na podlagi odpovedi (455.

čl. ZPP).

Tožeča stranka je vložila predlog za vrnitev v prejšnje

stanje in je v njem zatrjevala sledeča dejstva: da je

4.2.2005 vse od 10,05. ure dalje njen pooblaščenec, ki je

odvetnik, čakal - ne sicer pred razpravno dvorano št. 135,

kjer je bila predvidena oprava naroka - na prostoru med

razpravnima dvoranama št. 132 in 133; to pa zato, ker je bil

prostor pred razpravnima dvoranama št. 134 in 135 zaseden s

številnimi strankami, od katerih sta vsaj dve verižno

prižigali cigarete in kadili; oklica sodišča zato ni slišal:

predvsem ne točno ob 10,30. uri, ker je tedaj gledal v vrata

dvorane št. 130 (verjetno prav: 135) in še manj koga videl,

da bi odprl vrata te dvorane, ni pa izključil možnosti, da

je sodišče narok oklicalo kasneje, vendar ne na zadosten

način, da bi bil oklic slišan po hodniku - vsaj 10 m daleč

(to možnost je dopuščal, ker je vmes dvakrat pogledal na

vabilo v torbi, ali je narok res razpisan ob 10,30. uri).

Sodišče bi moralo po mnenju predlagatelja oklic izvesti tako

glasno, da bi ga bilo slišati vsaj 10 m daleč in ga vsaj

nekajkrat ponoviti že zato, ker se nihče ni javil kot

stranka, oz. bi sodišče moralo narok oklicati po zvočniku.

ZPP v 2. odst. 120. čl. določa, da sodišče na predlog za

vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so

dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se

vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. V

obravnavanem primeru je sicer res, da je sodišče zavrnilo

predlog za vrnitev v prejšnje stanje brez da bi izvedlo

predlagane dokaze, vendar pa je izhajalo iz predpostavke, da

so resnične trditve, ki jih je podala tožeča stranka v

predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Verjelo je torej

tožeči stranki, da je njen pooblaščenec čakal na oklic

naroka, ne sicer pred razpravno dvorano št. 135 (ker so se v

prostoru pred to dvorano nahajale druge stranke oz. večje

število oseb, ki so med seboj komunicirale), ampak pred

razpravnima dvoranama št. 132 in 133 in da zato ni slišal

oklica sodišča (opravljenega po zapisnikarici ob 10,30. uri)

in ni videl oklicevalke. Ta po tožeči stranki zatrjevana

dejstva pa so tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočala

zaključek, da pooblaščenec tožeče stranke, ki je odvetnik,

ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, torej s

skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl.

Obligacijskega zakonika, OZ). Ta mu je nalagala, da bi se,

vedoč za možnost izdaje sodbe na podlagi odpovedi v

gospodarskem sporu majhne vrednosti, v posledici nepristopa

na glavno obravnavo, neposredno oz. tik pred časom

predvidenega naroka, premaknil v neposredno bližino vrat

dvorane št. 135 (ne pa da se je zadrževal v oddaljenosti

približno 10 m vstran), kar bi mu omogočalo zaznavo oklica

naroka. Ker pa tega ni storil, v konkretni zadevi ni podan

upravičen vzrok za izostanek z naroka, zaradi katerega bi

bilo mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje (1. odst.

116. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil predlog tožeče

stranke za vrnitev v prejšnje stanje podan v smeri, da

pooblaščenec ni slišal oklica naroka ob predvideni uri oz.

kasneje, šele v pritožbi pa pritožnik uveljavlja tudi, da

narok ni bil oklican (ne ob določeni uri in niti kasneje),

ta trditev pa glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337.

čl. ZPP, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Tudi

zaslišanje prič, ki jih je navajala v predlogu, je bilo

predlagano v smeri trditve, da se je njen pooblaščenec v

kritičnem času nahajal na hodniku (E.K. in sodnica Š. P.: da

se je ob cca 10,15. uri nahajal pred razpravno dvorano št.

132; več v predlogu imenovanih odvetnikov: da se je ob

čakanju na oklic nahajal na hodniku), kar za sodišče niti ni

bilo sporno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil narok za glavno

obravnavo oklican s strani sodne osebe (zapisnikarice), kar

je v okviru določila 1. odst. 77. čl. Sodnega reda, ki

predvideva tako neposredni oklic, kot tudi oklic po zvočniku

(slednje v obravnavanem primeru ni bilo možno, ker tega

obstoječa tehnična oprema v razpravni dvorani ni dopuščala);

oklic je bil opravljen jasno in glasno, kot običajno (izjava

zapisnikarice na l.št. 21), v Sodnem redu ni predvideno, da

bi se oklic v primeru neodziva moral ponavljati. Če je

sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu omenjalo sodno

uro, jo je zgolj zato, da je poudarilo, da je bil oklic

opravljen po tej uri, ne pa po kakšni drugi uri in je v

celoti neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na pretirano

opozarjanje sodišča na sodno uro.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje.