Appeal allowed; first-instance court erred by appointing a letter-only agent without prior service of process.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se

r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je s sklepom postavilo začasnega

zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj v RS, pri

čemer se je v obrazložitvi tega sklepa izrecno sklicevalo na

146. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); v slednjem je

predvidena možnost postavitve pooblaščenca za sprejemanje

pisanj oz. začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje

pisanj, tudi toženi stranki, vendar pa le ob pogoju, da je

toženi stranki prva vročitev pisanj opravljena (iz

obravnavanega spisa ni razvidno, da bi bila toženki prva

vročitev pisanja opravljena), ob tem, da ima takšen

pooblaščenec le to nalogo, da sprejema pisanja za stranko in

ji ga zatem posreduje, nima pa pooblastila za zastopanje

stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati

tožeči stranki znesek 1.772.052,60 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 20.12.1996 do plačila ter ji povrniti

pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo,

da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

134.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da je

terjatev tožeče stranke do tožene stranke zastarala.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je

sodišče ugotovilo, da živi toženka v tujini. Zato je toženi

stranki skladno z določilom 146. čl. ZPP s sklepom z dne

22.5.2002 postavilo začasnega zastopnika, upravičenega za

sprejemanje pisanj. Pristojnosti začasnega zastopnika za

sprejemanje pisanj so omejene na sprejemanje sodnih pisanj,

ni pa pooblaščen za zastopanje stranke v pravdi. Njegovi

ugovori in navedbe, ki jih je v ustni in pisni obliki podal

v zadevni pravdi so zato neupoštevni. Tožeča stranka

podrejeno dodaja, da je napačen zaključek sodišča, da je

terjatev tožeče stranke zastarala. Vračilo kredita je

zapadlo 30.11.1992. Petletni zastaralni rok je potekel

30.11.1997. Ne drži zaključek sodišča, da je treba uporabiti

triletni zastaralni rok v smislu 374. čl. ZOR. Terjatev

banke ne izvira iz pogodbe v prometu blaga in storitev v

smislu omenjenega člena. Kreditne pogodbe namreč ni moč

šteti za pogodbo v prometu blaga in storitev v omenjenem

smislu, zato je potrebno upoštevati petletni zastaralni rok.

Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka od L

na podlagi sklenjene kreditne pogodbe prejela kredit v

znesku 400.000,00 SIT, ki ga je bila dolžna vrniti do

30.11.1992, vendar pa tega ni storila; tožeča stranka je

imela z navedeno banko sklenjeno pogodbo št. 1/91-obr o

zavarovanju kreditov v malem gospodarstvu in je

kreditodajalki izplačala nevrnjeni obrok kredita z obrestmi.

Glede na prejeto plačilo je banka tožeči stranki odstopila

terjatev do tožene stranke iz naslova kreditne pogodbe.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča velja glede terjatve po

zgoraj omenjeni kreditni pogodbi triletni zastaralni rok po

374. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR), saj gre za terjatev iz pogodbe v prometu blaga in

storitev, torej iz gospodarske pogodbe, ki sta jo banka kot

kreditodajalka in toženka kot obrtnica sklenili v okviru

dejavnosti, ki sta jo opravljali na trgu (toženka je kredit

najela za obratna sredstva). Glede na to ni utemeljena

pritožbena trditev, da bi bilo treba v konkretnem primeru

uporabiti splošni petletni zastaralni rok.

Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve

stopnje potem, ko ga je tožeča stranka seznanila s podatkom,

da po njej dostopnih informacijah toženka živi v tujini,

slednji s sklepom z dne 22.5.2002 odvetnika mag. V.J.

postavilo za začasnega zastopnika, upravičenega za

sprejemanje pisanj v RS, pri čemer se je v obrazložitvi tega

sklepa izrecno sklicevalo na 146. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP); v slednjem je predvidena možnost postavitve

pooblaščenca za sprejemanje pisanj oz. začasnega zastopnika,

upravičenega za sprejemanje pisanj, tudi toženi stranki,

vendar pa le ob pogoju, da je toženi stranki prva vročitev

pisanj opravljena (iz obravnavanega spisa ni razvidno, da bi

bila toženki prva vročitev pisanja opravljena), ob tem, da

ima takšen pooblaščenec le to nalogo, da sprejema pisanja za

stranko in ji ga zatem posreduje, nima pa pooblastila za

zastopanje stranke. Drugo je začasni zastopnik po 82. čl.

ZPP, ki ga postavi sodišče na predlog tožeče stranke v

primerih, ki so tam navedeni (med drugim tudi v primeru, če

je prebivališče tožene stranke neznano, pa tožena stranka

nima pooblaščenca oz. če je tožena stranka v tujini in se ni

mogla opraviti vročitev). Takšen začasni zastopnik pa ima v

postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in

dolžnosti zakonitega zastopnika (1. odst. 83. čl. ZPP) in

predlog tožeče stranke na glavni obravnavi dne 11.6.2001 je

bilo mogoče razumeti kot predlog za imenovanje začasnega

zastopnika po 82. čl. ZPP. Ker pa je toženo stranko v

obravnavanem postopku zastopala oseba, ki ni imela te

funkcije oz. pooblastila za zastopanje, je podana kršitev po

11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je takšne narave, da je

treba pritožbi tožeče stranke že zato ugoditi, izpodbijano

sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje (354. čl. ZPP), pri katerem bo moralo

odpraviti pomanjkljivosti glede zastopanja tožene stranke.