Bankruptcy court partially allows appeal regarding assignment of claims vs. debt assumption validity against estate.

Pritožbi prvotožene stranke Z.T. d.d. se delno ugodi in se

izpodbijana sodba sodišče prve stopnje

s p r e m e n i tako, da:

1.)

se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi:

"Ugotovi se, da tožnikov prenos terjatve na V.L. d.o.o. Š.

in pogodba o odstopu terjatev - cesija z dne 20.5.2003, ki

so jo sklenili tožnik, S.J., S.l. 10, K. in V.l. d.o.o. Š.,

za znesek 72.210,00 SIT, nima pravnega učinka proti stečajni

masi tožeče stranke.

Prvotožena stranka mora v 8 dneh vrniti v stečajno maso

tožnika v stečaju znesek 72.210,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.8.2004 do plačila."

2.)

je prvotožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki

povrniti pravdne stroške v znesku 3.291,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 8.4.2005 do plačila.

Glede preostalega dela, torej kolikor je ugotovljeno, da

nima pravnega učinka proti stečajni masi tožnikovo plačilo

denarnih sredstev na TRR toženca z dne 7.3.2003 v višini

28.540,00 SIT in kolikor je prvotoženi stranki naloženo, da

mora v 8 dneh vrniti v stečajno maso tožnika v stečaju

znesek 28.540,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.8.2004 do plačila, pa se pritožba prvotožene stranke

zavrne in se v tem delu p o t r d i izpodbijana sodba

sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki

povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 16.416,00

SIT.

[JEDRO]

Pri sporni pogodbi gre za poseben primer odstopa terjatve -

odstop namesto izpolnitve - skladno s tedaj veljavnim 1.

odst. 444. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta

določa, da če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen

del namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko

je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska

odstopljene terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo,

da tožnikovo plačilo denarnih sredstev na TRR toženca z dne

7.3.2003 v višini 28.540,00 SIT in tožnikov prenos terjatve

na V.l. d.o.o. Š. in pogodba o odstopu terjatev - cesija z

dne 20.5.2003, ki so jo sklenili tožnik, S.J., S.l. 10, K.

in V.l. d.o.o. Š., za znesek 72.210,00 SIT, nimajo pravnega

učinka proti stečajni masi; II.) prvotoženi stranki

naložilo, da mora v roku 8 dni vrniti v stečajno maso

tožnika v stečaju znesek 100.750,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.8.2004 do plačila; III.) prvotoženi

stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati pravdne

stroške v višini 28.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je prvotožena stranka vložila pritožbo

iz razloga po 1. in 3. točki 338. čl. ZPP ter predlagala

njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče kršilo materialno

pravo, ko je pri obravnavanju pogodbe o odstopu terjatev z

dne 20.5.2003 - cesija, ki so jo sklenile stranke dolžnik

J.S., prevzemnik V.l. d.o.o. in odstopnik M., d.d.,

uporabilo pravila o cesiji, namesto da bi uporabilo pravila

o prevzemu dolga. Sporna cesija je po svoji pravni naravi

prevzem dolga. Gre za spremembo dolžnika. Pri obravnavani

pogodbi na upniški strani ni nastala nobena sprememba, upnik

je še vedno bil V.l. d.o.o., dolžnik pa M., d.d. Cesija je

sprememba upnika, pri tej pogodbi pa ne gre za spremembo

upnika, ampak za spremembo dolžnika. Obravnavana pogodba je

pomanjkljiva. Iz pogodbe bi moralo izhajati ne le, da je

J.S. poravnal obveznosti po določeni pogodbi, iz katere je

izhajalo plačilo zavarovalne premije v višini 72.210,00 SIT,

ampak bi moralo biti navedeno tudi, katera obveznost med

prvotnim dolžnikom - M. d.d. in prevzemnikom J.S., je bila

poravnana. Med navedenima pogodbenima strankama je moralo

obstajati neko pravno razmerje, po katerem je J.S. dolgoval

določen znesek družbi M. d.d. Iz pogodbe ne izhaja, da bi

obstajal dolg iz naslova nekega pravnega razmerja med

dolžnikom in odstopnikom. To pa sodišče ni pojasnilo. Tega

tudi ni moglo, ker po vedenju prvotožene stranke ni

obstajalo nobeno dolžniško razmerje med J.S. in M. d.d.

Sporna cesija je pravno pomanjkljiva, saj je pravi dolžnik

do drugotožene stranke le M. d.d., ne pa J.S. Dejstvo je, da

je slednji 20.5.2003 sklenil z drugotoženo stranko pogodbo o

operativnem leasingu št. OLV/2734, po kateri je dobil v

najem isto osebno vozilo, ki ga je pred tem imel v najemu

tožnik. Iz prevzemnega poročila o stanju vozila k pogodbi o

operativnem leasingu št. OLV/2159 z dne 7.8.2001 pa izhaja,

da je 16.5.2003 drugotožena stranka prevzela od tožnika

vozilo znamke B. 540. Iz navedenih listin, ki se prilagajo

tej pritožbi ne izhaja, da bi tožeča stranka karkoli

dolgovala drugotoženi stranki iz naslova zavarovanja.

Terjatev 72.210,00 SIT se nanaša izključno na obveznost

J.S., po pogodbi o operativnem leasingu št. OLV/2734 z dne

20.5.2003, sklenjeni med drugotoženo stranko in J.S. kot

jemalcem leasinga. Kršitev določb Zakona o pravdnem postopku

pa je v tem, da je sodišče na podlagi listin napravilo

zaključek, da je prvotožena stranka vedela za prezadolženost

in plačilno nesposobnost tožeče stranke. Že v odgovoru na

tožbo je prvotožena stranka pojasnila, da je tožeča stranka

v letu 2001 pokrila izgubo za leto 2000 in to leto

zaključila celo z dobičkom, ne pa z izgubo. Izguba, ki je

nastala v letu 2002 pa je bila znana šele meseca julija

2003. Ne gre pozabiti, da Služba družbenega knjigovodstva in

njena pravna naslednica Agencija za plačilni promet, nista

objavljali podatkov o blokiranih žiro računih. Zato se

prvotožena stranka ni mogla poučiti in seznaniti o plačilni

nesposobnosti tožeče stranke. Sodišče razlaga določbo o

vedenju in solventnosti dolžnika arbitrarno, ne da bi svojo

trditev oprlo na dokaze. Vendar je treba tudi domneve

dokazati in zato niso obstojale pravno relevantne okoliščine

za proučevanje prezadolženosti tožnika. Sodišče sploh ni

ocenilo dokazne vrednosti bonitetnih poročil, ki jih je

predložila tožnica. Sicer pa pritožnica poudarja, da njen

dolžnik ni bila tožeča stranka, ampak drugotožena stranka.

Pritožba prvotožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za

spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na

to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne

presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem

postopku, ZPP). V takšnem sporu se sme sodba s pritožbo

izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl.

ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolne ali

zmotne ugotovitve dejanskega stanja, prvotožena stranka pa

poskuša v pritožbi ravno to, s tem ko zatrjuje, da v sporni

"Pogodbi o odstopu terjatev - cesija z dne 20.5.2003"

(dalje: pogodba), ni navedeno, katera obveznost med M. d.d.

in J.S. je bila poravnana; da po vedenju prvotožene stranke

med J.S. in M. d.d. ni obstajalo nobeno dolžniško - upniško

razmerje; da se zavarovalna premija nanaša na pogodbo o

operativnem leasingu št. OLV/2734, ki jo je sklenil J.S. z

drugotoženo stranko, po kateri je dobil v najem isto osebno

vozilo, ki ga je pred tem imel v najemu tožnik. Vseh teh

navedb prvotožene stranke v sporu majhne vrednosti ni mogoče

upoštevati.

Pri sporni pogodbi gre po mnenju pritožbenega sodišča za

poseben primer odstopa terjatve - odstop namesto izpolnitve

- skladno s tedaj veljavnim 1. odst. 444. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da če dolžnik

odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto

izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena

pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene

terjatve. V obravnavanem primeru je pravni prednik tožeče

stranke svojemu upniku - drugotoženi stranki - odstopil

svojo terjatev do J.S. v znesku 72.210,00 SIT, pri čemer je

v 2. čl. pogodbe navedeno, da M.d.d. navedeno terjatev

odstopa V.l. d.o.o. zaradi plačila obveznosti, ki jo ima do

njega iz naslova zavarovalne premije.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL,

Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) v 130. čl. določa, da če je

zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, je

izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi in

je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna

vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je

pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih

pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. V

obravnavanem primeru je bilo izpodbijano pravno dejanje po

sporni pogodbi z dne 20.5.2003 storjeno v korist drugotožene

stranke; ona je bila stranka navedene pogodbe in njej je

tožeča stranka dolgovala neplačano premijo. Glede na to ima

prav pritožnica, ko opozarja, da njen dolžnik ni bila tožeča

stranka, ampak drugotožena stranka, pasivna legitimacija

prvotožene stranke glede navedenega izpodbijanega pravnega

dejanja zato ni podana. Upoštevaje navedeno, je pritožbeno

sodišče pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo in

izpodbijano sodbo glede navedenega pravnega dejanja

spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Zaradi takšne odločitve je sicer odpadla potreba po presoji

obstoja subjektivnega elementa, ki ga pritožba ravno tako

izpodbija, pri čemer pa pritožbeno sodišče le pripominja, da

je zmotno stališče pritožbe, da je treba (tudi) domnevo o

obstoju subjektivnega elementa dokazati; domnevo je treba

ovreči, ne pa dokazovati (zgolj s trditvijo, da se

prvotožena stranka ni mogla poučiti in seznaniti o plačilni

sposobnosti tožeče stranke ji niti ne bi uspelo).

V zvezi z drugim izpodbijanim pravnim dejanjem - plačilom

denarnega zneska na TRR dne 7.3.2003 v višini 28.540,00 SIT

pa ob izostanku pritožbenih razlogov glede tega pravnega

dejanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na

ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo to dejanje

storjeno v korist prvotožene stranke, na podlagi že

citiranega 130. čl. ZPPSL, utemeljen zaključek, da mora

prvotožena stranka navedeni znesek z zamudnimi obrestmi

vrniti v stečajno maso tožeče stranke.

Glede na odločitev pritožbenega sodišča je bilo treba

odločiti tudi o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo pravdni stroški

tožeče stranke 28.982,00 SIT. Za pravdo potrebni stroški

prvotožene stranke pa znašajo 6.700,00 SIT (taksa za odgovor

na tožbo in materialni stroški). Glede na uspeh v pravdi

(ocenjen na 28 %) se tožeči stranki priznajo stroški v

znesku 8.115,00 SIT, prvotoženi stranki pa se glede na uspeh

(ocenjen na 72 %) priznajo v znesku 4.824,00 SIT. Po

medsebojnem pobotu do zadnjenavedene višine je prvotožena

stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v

znesku 3.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje prvostopne sodbe (8.4.2005) do plačila.

Pritožbeni stroški prvotožene stranke znašajo 22.800,00 SIT

(taksa za pritožbo zoper sodbo) in se ji glede na uspeh

(72%) priznajo v višini 16.416,00 SIT. Glede na 154. čl. ZPP

je te stroške dolžna tožeča stranka povrniti prvotoženi

stranki.