Appeal partially allowed; court voids vague interest award and remands for specific claim details.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se

r a z v e l j a v i v delu, v katerem je ugotovljen obstoj

terjatve (od glavnice 769.897,00 SIT) iz naslova zamudnih

obresti po ZPPSL od 21.4.2004 do plačila, ter glede

odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, in se v tem delu

zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v

preostalem delu (tj. kolikor je ugotovljen obstoj terjatve

tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice

769.897,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001

do 20.4.2004), pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v

tem delu p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih

stroškov.

[JEDRO]

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v

okviru materialnega procesnega vodstva po 285. čl. ZPP,

tožečo stranko pozvati, da določno navede, kakšne obresti

uveljavlja od 21.4.2004 dalje do plačila. Če tožeča stranka

ne bo ravnala v skladu s pozivom, bo sodišče prve stopnje

tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v navedenem

delu zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj

terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku

769.897,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001

do 20.4.2004 in zamudnimi obrestmi po ZPPSL od 21.4.2004 do

plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki

povrniti pravdne stroške v znesku 317.241,40 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki

vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala

njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek

tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo pravdnih

stroškov tožene stranke. Meni, da izpodbijana sodba v delu

izreka o stroških ni skladna s 313. čl. ZPP, ker ni določen

rok, v katerem se mora dajatev izpolniti. V nasprotju s

stališči sodišča prve stopnje tudi meni, da ne bi smela

nositi stroškov tega postopka. Tožeča stranka pri

prijavljanju terjatev v stečajnem postopku ni postopala

skladno s 137. čl. ZPPSL in k prijavi terjatev ni predložila

vseh listin, iz katerih bi izhajal obstoj pravno pomembnih

dejstev, zato jo je stečajni upravitelj prerekal. Sodišče

prve stopnje samo ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku

predložila še dodatno pisno gradivo, ki izkazuje obstoj

njene terjatve, vendar meni, da bi morala tožena stranka na

podlagi tega pisnega gradiva pripoznati tožbeni zahtevek, da

je ne bi bremenili stroški postopka. Odločitev v zvezi s

stroški je neutemeljena iz razloga, ker je nasprotna 1.

odst. 145. čl. ZPPSL, ki določa, da so stroški postopka

stroški stečajnega postopka le v primeru, če stečajni

upravitelj neupravičeno prereka terjatev. Iz poteka postopka

pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je stečajni

upravitelj terjatev utemeljeno prerekal iz razloga, ker je

zaradi pomanjkanja dokazov ni mogel preizkusiti, zato bi

morala tožeča stranka sama nositi stroške pravdnega

postopka, ki v nasprotnem primeru, če bi k prijavi priložila

vse pisno gradivo, kot ga je predložila v tem pravdnem

postopku, ne bi bili potrebni (156. čl. ZPP). Nadalje

sodišče s tem, ko ni zaslišalo bivšega zakonitega zastopnika

stečajnega dolžnika, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Bivši zastopnik stečajnega dolžnika, ki je sklepal posel, ki

je predmet pravde ter pri njegovi realizaciji ves čas

sodeloval, je v postopku zatrjeval, da terjatev tožeče

stranke ni utemeljena in da je blago izročeno. Sodišče prve

stopnje resničnosti teh trditev, ki bi lahko bistveno

vplivale na njegovo odločitev, ni preverilo. Tožena stranka

tudi meni, da v ugotovitvenem delu izpodbijana sodba glede

stranskih terjatev (zamudnih obresti po ZPPSL od 21.4.2004

dalje do plačila) ni sklepčna, oziroma je za toženo stranko

nerazumljiva in neizvršljiva, saj ne pozna določila ZPPSL,

ki bi opredeljevalo višino zamudnih obresti za vrsto

terjatev, ki so predmet tega spora.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na

pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Izhajajoč iz predpostavke, da bi v obravnavanem primeru

obveljala odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu

zahtevku v celoti ugodilo tako, kot je bil ta postavljen, bi

bila pravilna tudi odločitev, da mora tožena stranka

povrniti tožeči stranki pravdne stroške v celoti; gre za to,

da če bi bil razlog za prerekanje prijavljene terjatve

tožeče stranke v stečajnemu postopku nad toženo stranko ta,

da tožeča stranka ni prijavi terjatve priložila vseh listin,

iz katerih izhaja obstoj pravno pomembnih dejstev glede

terjatve, potem bi morala tožena stranka, po ustrezni

predložitvi listin v tej pravdi, pripoznati tožbeni

zahtevek, zato da je ne bi bremenili stroški postopka (157.

čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Vendar pa v

obravnavani zadevi tožena stranka ni ravnala tako, ker tudi

še v pritožbi izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko

stanje, saj trdi, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo

bivšega zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika, ki bi

potrdil, da terjatev tožeče stranke ni utemeljena, ker da je

bilo sporno blago tožeči stranki izročeno. Pritožbeno

sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje v tem

delu, ki je dokazni predlog za zaslišanje nekdanjega

zastopnika tožene stranke, D.P., kot nepotrebnega zavrnilo,

ker je na podlagi preostalih dokazov ugotovilo, da tožena

stranka ni dobavila tožeči stranki 10 monitorjev in 6

programskih paketov MS W. (tožeča stranka na dobavnici ni

potrdila prejema blaga; v dopisu z dne 15.3.2002 tožena

stranka ni oporekala okoliščini, da tožeči stranki ni

dobavila vsega blaga in se je v njem zavezala, da ji ga bo

naknadno dobavila; v dopisu z dne 26.4.2002 je tožena

stranka nedvoumno izjavila, da bo tožeči stranki zahtevana

sredstva - kupnino za nedobavljeno blago - vrnila takoj ko

bo prejela določen kredit iz tujine). Glede na to je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, kolikor

se ta nanaša na ugotovitev obstoja glavnične terjatve z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001 do 20.4.2004,

zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano

sodbo (353. čl. ZPP).

Prav ima pritožba le v delu, v katerem zatrjuje, da je

izpodbijana sodba glede dosojenih zamudnih obresti za čas od

21.4.2004 dalje do plačila neizvršljiva oz. nedoločena;

sodišče prve stopnje je priznalo zamudne obresti po ZPPSL

(Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji), pri

čemer ni jasno, za kakšne obresti gre oz. v kakšni višini so

dosojene (114. čl. ZPPSL ne pozna le ene vrste obresti, zato

ni mogoče govoriti o "obrestih po ZPPSL"). S tem, ko je

sodišče prve stopnje ugodilo nedoločenemu zahtevku iz

naslova obresti po 21.4.2004, je zagrešilo bistveno kršitev

določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in je

moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi,

izpodbijano sodbo v navedenem delu razveljaviti in zadevo

vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl.

ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. čl. ZPP,

tožečo stranko pozvati, da določno navede, kakšne obresti

uveljavlja od 21.4.2004 dalje do plačila. Če tožeča stranka

ne bo ravnala v skladu s pozivom, bo sodišče prve stopnje

tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v navedenem

delu zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano

sodbo, je razveljavilo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih

stroškov, ker bo ta odvisna od končnega uspeha strank v

pravdi, stroški pritožbenega postopka pa so del nadaljnjih

pravdnih stroškov (4. odst. 165. čl. ZPP). Pri ponovni

odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pa bo sodišče prve

stopnje upoštevalo tudi 1. odst. 313. čl. ZPP, po katerem se

v primeru, ko se v sodbi naloži kakšna dajatev, določi tudi

rok, v katerem se mora ta izpolniti (paricijski rok).