Court dismisses creditor's appeal, upholding enforcement order against negotiable instrument holder based on formal validity.

Pritožba upnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. odst. 16. čl. ZM res določa, da osebe, od katerih se

zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo

uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni

v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim

prejšnjim imetnikom menice (razen če ni sedanji imetnik

menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo

škodo), vendar pa se ta omejitev ugovorov nanaša samo na

imetnika menice, ki ni remitent (oz. prvojemnik - oseba, ki

prva dobi menico kot upravičenec in je upnik v razmerju do

izdajatelja menice)

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o

izvršbi, opr.št. Ig 2005/00181 z dne 14.6.2005, razveljavilo

v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2.

točki izreka; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških

odločeno v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Kopru. V

obrazložitvi je navedlo, da je zoper sklep o izvršbi dolžnik

vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu

vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal

njegovo razveljavitev in uveljavljal povrnitev nadaljnjih

izvršilnih stroškov. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo

določbe ZIZ, ker ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi ni

nemudoma posredovalo upniku, da se o njem izjasni, kot to

določa 57. čl. ZIZ. Dolžnikov ugovor tudi nima potrebne

razumne in kredibilne obrazložitve in tudi ni podkrepljen z

nobenimi dokazi, kar kaže na to, da ga je dolžnik podal z

očitnim namenom zavlačevanja postopka in kot poskus

izognitve poplačila dolga, ki je nedvoumno izkazan. Dolžnik

se sklicuje na to, da naj bi bila menica formalno

pomanjkljiva in zato tudi neveljavna. Upnik tem navedbam

nasprotuje, saj vsebuje sporna menica vse bistvene

sestavine, ki jih zakon zahteva za njeno veljavnost, ostale

sestavine, na katere se sklicuje dolžnik (kot napr. "valutna

klavzula") pa za veljavnost menice niso bistvenega pomena.

Dolžnik si prihaja v nasprotje s svojimi izjavami, saj

najprej dolg zanika, nato pa priznava, da upniku nekaj

dolguje, saj naj bi le-ta "izpolnil menico za bistveno višji

znesek kot ga 1. dolžnik dolguje", poleg tega pa, da naj bi

upnik izpolnil menico v nasprotju z navodili izdajatelja.

Upnik prereka tudi vse te trditve, saj je za izpolnitev

blanko menice imel posebno pisno pooblastilo. Iz pooblastila

izhaja, da se je za izdajatelja menice podpisal M. A. kot

direktor družbe R. d.o.o. - dolžnika ter tudi, da je kot

avalist menico podpisal ta isti A.M. kot fizična oseba.

Upnik glede na določbe ZIZ o tem, kaj se šteje za

verodostojno listino, sodišču ni predložil spremljajoče

dokumentacije, pooblastila dolžnika ter avalista za

izpolnitev menice, temveč zgolj protestirano menico. Menica

sama zadostuje za izdajo sklepa o izvršbi. V kolikor bi

izvršilno sodišče upnika obvestilo o ugovoru dolžnika, bi ta

na ugovor odgovoril ter sodišču predložil tudi listine, ki

po vsebini nasprotujejo dolžnikovim neutemeljenim trditvam.

Tudi če podpis izdajatelja ne bi bil popoln, pa bi ne glede

na to menična zaveza veljala za avalista, saj je vsaka

menična izjava na menici samostojna, neodvisna od drugih in

vsak formalno pravilen podpis na menici ustvarja samostojno

menično obveznost, ne glede na veljavnost drugih meničnih

podpisov. Navedbe 2. dolžnika, da naj ne bi vedel, da se

podpisuje kot avalist in da naj bi upnik sam pozneje na

alonžo menice pripisal "per aval", ne vzdržijo resne pravne

presoje in so čisto sprenevedanje dolžnika. Sodišče ni

upoštevalo dejstva, da gre v danem primeru za izvršbo na

podlagi verodostojne listine - menice, ki je glede na Zakon

o menici neodvisna od pravnega posla iz katerega je nastala,

zaradi česar je vsak dolžnikov ugovor glede pravnega posla,

ki je bil podlaga za izdajo blanko menice, brezpredmeten,

trasant menice pa se je z menično izjavo tudi vnaprej

odrekel vsem ugovorom proti morebitni izvršbi. Dolžnikovo

sprenevedanje meji že na absurd in samo iz previdnosti upnik

prilaga pritožbi pogodbo o pravnem poslu, ki je bil

zavarovan z izročitvijo blanko menice upniku. Veljavnost

menice je bila doslej med strankama nesporna. Iz nje je

razvidno, da je bila ob zapadlosti predložena dolžnikovi

banki zaradi plačila meničnega zneska in da je bilo na tej

osnovi upniku z dolžnikovega računa nakazanih 244.379,40

SIT, čemur dolžnik doslej ni ugovarjal. Tudi notar, ki mu je

bila menica predložena v protest, menice ni grajal, kar bi v

primeru ničnosti ali neveljavnosti menice lahko oz. moral

storiti.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za kršitev določb

Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ker sodišče prve

stopnje ugovora dolžnikov ni posredovalo upniku, da bi ta

nanj odgovoril, saj za izvršbo na podlagi verodostojne

listine ne prihaja v poštev uporaba 57. čl. ZIZ, ampak v

primeru, kakršen je obravnavani, ko sta dolžnika izpodbijala

sklep o izvršbi v celoti, sodišče ravna po 2. odst. 62. čl.

ZIZ, razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je

dovolilo izvršbo in postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper

plačilni nalog. Soglašati je mogoče s pritožbenimi trditvami

upnika, da ugovor ni utemeljen iz razlogov, ki sta jih v

smeri uveljavljanja formalnih pomanjkljivosti menice

navajala dolžnika; tudi po mnenju pritožbenega sodišča

vsebuje sporna menica vse bistvene sestavine, ki jih za

njeno veljavnost zahteva zakon (1. čl. Zakona o menici, ZM),

na njeno veljavnost pa ne vplivajo niti v ugovoru zatrjevane

okoliščine: da ni izpolnjena rubrika "vrednost prejeta"; da

mesec izdaje in plačila ni vpisan z besedo; da denarni

znesek, izražen s številkami, nima navedene vrste denarne

enote (slednjo pa vsebuje denarni znesek, ki je naveden z

besedo, tako da ni dvoma, da gre za denarno enoto SIT); da

se izdajatelj menice ni podpisal s polnim imenom in ni

navedbe, v kakšni funkciji je dan lastnoročni podpis (ni

dvoma o identiteti izdajatelja menice in njenega

podpisnika). Pravilno je tudi stališče pritožbe, da upnik ni

bil dolžan predložiti pooblastila za izpolnitev menice,

ampak le protestirano menico, ki je po določilu 2. odst. 23.

čl. ZIZ verodostojna listina, na podlagi katere se dovoli

izvršba za izterjavo denarne terjatve na podlagi

verodostojne listine.

Ni pa utemeljen pritožbeni očitek, češ da sodišče prve

stopnje ni upoštevalo dejstva, da je brezpredmeten vsak

dolžnikov ugovor glede pravnega posla, ki je bil podlaga za

izdajo blanko menice; 1. odst. 16. čl. ZM res določa, da

osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz

menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika

ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s

trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice (razen če

ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil,

zavestno v dolžnikovo škodo), vendar pa se ta omejitev

ugovorov nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent (oz.

prvojemnik - oseba, ki prva dobi menico kot upravičenec in

je upnik v razmerju do izdajatelja menice), saj 2. odst.

233. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da izdajatelj

lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je

izročil vrednostni papir, napake pravnega posla, na podlagi

katerega je bil prenos opravljen, vendar teh napak ne more

uveljavljati zoper zahtevek kakšnega poznejšega imetnika.

Avalist pa je odgovoren prav tako kot tisti, za katerega je

porok - torej v obravnavanem primeru enako kot izdajatelj

menice - prvi dolžnik (1. odst. 31. čl. ZM).

V obravnavanem primeru pa sta dolžnika podala zoper sklep o

izvršbi tudi ugovore glede pravnega posla, ki je bil podlaga

za izdajo blanko menice, in sicer, da naj bi se upnik in

dolžnik glede dobavljenega sladoleda dogovorila, da bo upnik

zanj dolžniku izstavil dobropis oz. da naj bi bila

dogovorjena izročitev sladoleda kupcem v promocijske namene.

V tej smeri sta dolžnika predlagala dokaze in je v

obravnavani fazi postopka to zadoščalo, da je sodišče prve

stopnje z izpodbijanim sklepom njun odgovor štelo za

obrazložen in zato utemeljen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. č. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.