Contractor's claim for extra work without written consent dismissed due to statute of limitations and lack of necessity.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravdni stranki se za izvedbo dodatnih del nista dogovorili

in toženec ni dal (pisnega) naloga za izvedbo dodatnih del.

V času spornega razmerja veljavni 633. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da mora imeti

izvajalec za vsak odmik od gradbenega načrta oz. od

pogodbenih del pismeno soglasje naročnika, pri čemer za

dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more

zahtevati povečanja dogovorjene cene.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati

tožeči stranki 602.210,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 20.1.1994 do plačila. Hkrati je zavrnilo predlog

tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve

prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Zatrjuje, da so

bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v

prid sprejetemu zaključku, da tožnik ni imel pisnega naloga

naročnika za izvedbo dodatnih del. Niso pa bile upoštevane

okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke: da je prišlo

po podpisu gradbene pogodbe št. 5/93 z dne 10.8.1993 do

spremembe oziroma bistvenega odstopanja od prvotnega

projekta in sicer konkretno pri izdelavi samih temeljev

objekta, ki jih je bilo treba na vzhodni strani poglobiti za

en meter, kar vse je posledično vplivalo na obseg armiranja

in betoniranja temeljev, da je navedeno spremembo zahteval

toženec, da so bila dela izvršena po navodilih toženca in da

so bila ta dela nujna ter da je tožnik navedena dela

izvršil, toženec pa jih je prevzel. Ker dodatna dela niso

pogodbena dela, je zato treba v zvezi z njimi skleniti novo

pogodbo oziroma aneks k prvotni pogodbi, s katero se določi

tudi cena za ta dela (35. uzanca PGU). Ne take pogodbe in ne

aneksa pa pravdni stranki v konkretnem primeru nista

sklenili, med drugim tudi zato ne, ker je tožnik tudi od

sklenjene pogodbe z dne 10.8.1993 odstopil, ker mu toženec

opravljenih del ni plačal. Pismeno soglasje naročnika del ni

nujna predpostavka za zahtevek za zvišanje cene del, če je

moral izvajalec dela izvršiti na zahtevo naročnika in je s

tem odstopil od projekta. Poleg tega bi moralo prvostopno

sodišče v tej smeri tudi ugotavljati, če so bila izvršena

dela nujna ali vsaj koristna za toženca, česar pa ni

storilo. Dokazno sklepanje prvostopnega sodišča na podlagi

18. in 19. uzance PGU je zato pravno zmotno, ker ne upošteva

spremenjenih okoliščin. Taka situacija je izrecno normirana

v 4. točki 23. uzance PGU. Stališče prvostopnega sodišča, da

tožnik okoliščin v zvezi z izvedbo dodatnih del ni uspel

dokazati, je tudi protispisno. Za ugotovitev navedenih

spornih dejstev je tožnik predlagal izvedbo dokaza z ogledom

po sodišču in z izvedencem gradbene stroke, kar vse je

sodišče zavrnilo. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je

vtoževana terjatev zastarala. Tožnik je tožencu še pred

izpolnitvijo gradbene pogodbe z dne 10.8.1993 jasno pokazal,

da jo razdira, saj je od nje odstopil, kar je pokazal s tem,

da ni izvedel vseh dogovorjenih del do I. faze. Kot že

rečeno, za dodatna dela poseben aneks k prej navedeni

pogodbi ni bil sklenjen. Ker je tožnik dodatna dela na

toženčevem objektu nesporno izvedel, to pomeni, da je bil

toženec z navedenim tožnikovim delom neupravičeno obogaten,

tožnik pa neupravičeno prikrajšan. Tožnik je tako tožencu

kot tudi družbi K. d.o.o., ki mu je dokazano tudi plačevala

opravljeno delo, izstavil poseben račun za dodatno

opravljena dela št. 1/94 z dne 13.1.1994. Ker je tožnik

vložil tožbo v predmetni zadevi 12.1.1999, zastaralni rok za

zahtevek iz neupravičene pridobitve pa zastara v petih

letih, je bila tožba vložena pravočasno in zato vtoževana

tejatev ni zastarala, kot je to zmotno presodilo prvostopno

sodišče.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pravdni stranki sta 10.8.1993 sklenili Gradbeno pogodbo št.

05/93, s katero se je tožnik zavezal za toženca opraviti

gradbena dela do I. faze na objektu H. v pogodbeni vrednosti

33.511 DEM. Tožba temelji na trditvi, da je bila navedena

vrednost v obračunu gradbenih del iz meseca oktobra 1993

korigirana in povišana na znesek 37.336 DEM, da je do te

razlike prišlo pri izdelavi temeljev objekta zaradi

spremembe tehnične dokumentacije (projekta) in da je izvedbo

teh del naročil toženec. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi

s tem ugotovilo, da se pravdni stranki za izvedbo dodatnih

del nista dogovorili in da toženec ni dal (pisnega) naloga

za izvedbo dodatnih del. V času spornega razmerja veljavni

633. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da

mora imeti izvajalec za vsak odmik od gradbenega načrta oz.

od pogodbenih del pismeno soglasje naročnika, pri čemer za

dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more

zahtevati povečanja dogovorjene cene. Tožnik kot izvajalec

pa v obravnavanem primeru za izvedbo dodatnih del obstoja

pisnega soglasja toženca ni dokazal, ravno tako pa tudi ne

ustne privolitve toženca. Neutemeljen in protispisen je zato

pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo

dejstva, da naj bi spremembo del zahteval toženec. ZOR v 1.

odst. 634. čl. določa, da lahko izvajalec izvede

nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika,

če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti. Tožnik

šele v pritožbi trdi, da so bila dodatna dela nujna (zato

gre v tem delu za nedopustne pritožbene novote po 1. odst.

337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, glede na izostanek

tam navedenih pogojev), v postopku na prvi stopnji je

zatrjeval le, da je bilo treba temelje objekta na vzhodni

strani poglobiti za en meter, vendar pa zgolj na podlagi

takšnih trditev sodišče prve stopnje ni moglo samo

zaključiti, da je šlo za nujna nepredvidena dela po 2. odst.

634. čl. ZOR, predvsem pa ni tožnik zatrjeval, da si zaradi

njihove nujnosti ni mogel preskrbeti soglasja naročnika. Kot

nedopustne pritožbene novote pa tožnik šele v pritožbi

uveljavlja tudi, da so bila opravljena dodatna dela koristna

za toženca in da bi bilo treba uporabiti 3. tč. 23. Posebne

gradbene uzance (PGU); četudi ne bi šlo za novoto, je po

mnenju pritožbenega sodišča vprašljivo, ali je možno pod

izredne dogodke, kakršne obravnava citirano določilo uzance,

podrazumevati tudi potrebo po poglobitvi temeljev za en

meter.

Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve

stopnje, da tožnik ni uspel dokazati okoliščin v zvezi z

dodatnimi deli; ne gre namreč za vprašanje, ali so bila ta

dela opravljena (ampak za vprašanje, ali jih je toženec

naročil), zato tudi ni prihajala v poštev izvedba dokaza z

ogledom oz. z izvedencem gradbene stroke. Tožbeni zahtevek

tožeče stranke je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Utemeljeno pa je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tudi zaradi

po tožencu uveljavljenega ugovora zastaranja terjatve; po

ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik dokončni obračun

izdelal oktobra 1993. Pri začetku teka zastaralnega roka ne

gre za vprašanje, kdaj je nastala terjatev, kot to zmotno

meni sodišče prve stopnje, ampak za vprašanje, kdaj je imel

upnik pravico od dolžnika terjati izpolnitev obveznosti; 1.

odst. 361. čl. ZOR namreč določa, da začne zastaranje teči

prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati

izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom

predpisano kaj drugega. V obravnavanem primeru je sodišče

prve stopnje sicer ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi

toženec prejel njegovo zahtevo za plačilo razlike po

dokončnem obračunu. Če bi tožnik to zahtevo tožencu

posredoval neposredno po izstavitvi dokončnega obračuna in

upoštevaje 63. uzanco PGU, da se na podlagi končne situacije

opravi izplačilo v 15 dneh od dneva njenega prejema, bi

tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti od toženca

še pred 31.12.1993. Glede na to je petletni zastaralni rok,

določen v 371. čl. ZOR, iztekel pred 31.12.1998 oz. v vsakem

primeru pred vložitvijo tožbe (12.1.1999). Ugotavljanje

pravočasnosti vložitve tožbe glede na uveljavljeno

zastaranje terjatve v povezavi z vprašanjem, ali je bil

toženec z opravljenimi deli neupravičeno obogaten, pa ne

prihaja v poštev, ker tožnik po tem temelju tožbenega

zahtevka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.