Appeal dismissed; foreign judgment recognized despite procedural irregularities absent total denial of participation.

Pritožba dolžnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe le zaradi

najhujših postopkovnih kršitev takšne narave, ki so stranki

preprečile sodelovanje v postopku, iz katerega izvira sodba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo

ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi. Nadaljnje stroške

upnika je odmerilo na znesek 149.872,00 SIT. V obrazložitvi

je med drugim navedlo, da je v obravnavani zadevi dovolilo

izvršbo na podlagi sodbe italijanskega sodišča, ki je

pravnomočna in izvršljiva in je bila predložena v prevodu v

slovenski jezik, dolžnik pa ni uspel dokazati, da v postopku

pred tujim sodiščem zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel

sodelovati, njegove ugovorne navedbe, ki se tičejo same

terjatve pa so zgolj pavšalne.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki

vložil pritožbo (in dopolnitev pritožbe, ki jo je sodišče

prejelo 23.11.2005 in je vložena prepozno) zaradi kršitve

materialnega in procesnega prava ter predlagal njegovo

spremembo ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da ni resnično

dejstvo, da je dolžnik poslal svojega zastopnika na sodišče

v Gorico v Italijo, ker je to bila pisarniška delavka iz

poslovne enote v V., ki je na sodišče odnesla odgovor na

tožbo, ki ga je poslal zakoniti zastopnik ene tožene stranke

za obe toženi stranki (čeprav teh pooblastil ni imel). Ne

glede na navedeno, je tuje sodišče v sodbi zapisalo, da je

bil zakoniti zastopnik prisoten na prvi obravnavi in četudi

je šlo za dve toženi stranki, zgolj z zagotovitvijo take

"prisotnosti" odločilo v škodo obeh strank. Pri tem pa je

vseskozi vedelo, da je bila ena od strank zgolj uvoznik, ker

po tedanjih predpisih (bivše SFRJ) sama organizacije, ki je

stroje ali drugo blago uvažala, uvoznih storitev ni smela

opravljati. Iz obrazložitve odločitve tudi izhaja, da

dolžnica svojih trditev v zvezi z vojnim stanjem v BiH in

možnostjo izterjave istega dolga od prvo tožene stranke ni z

ničemer dokazala. Takšna trditev je neprimerna, saj dolžnik

ne more dokazati plačilnega prometa v vojnem stanju, ker

takih dokazov na noben način ne more pridobiti. Je pa

dolžnik dokazal, da vabila na sodišče ni prejel (poštna

knjiga) in da je bil le uvoznik, če pa je v postopku

poskušal na miren način reševati stvari, to še ne pomeni

priznanje dolga. Dolžnik je prosil tudi pravega dolžnika -

tj. R. za podatke in prav tako J., vendar teh podatkov o

plačilih ni dobil. Na banki so mu sicer povedali, da je bila

garancija vnovčena, več pa mu niso hoteli povedati. Že

starost sodbe daje dvom v njeno aktualnost, saj devet let od

pravnomočno zaključenega postopka pomeni lahko marsikaj - ne

le izterjavo v različnih državah, tudi pozabljanje pri

dolžniku (C.), ki se po vedenju dolžnika iz tega spora

stvari ne spominja. Namreč, dolžnik je tudi sam prosil

upnika, da terja plačilo od pravega dolžnika. V obširnih

pismih mu je pojasnjeval situacijo in način poslovanja v

tedanji SFRJ, vendar brezuspešno. Kot sedaj vidi, je upniku

do poplačila ne glede na dolžnika, zaradi česar je izbral

najlažjo pot - nepremičnine dolžnika v R Sloveniji. Kot že

rečeno, pa ni garancije, da ne bi upnik enakega zneska

terjal tudi od C., tega dolžnik ne ve in ne more dokazati.

Listinsko nesporna bi morala biti naslednja dejstva: da je

pogodbo o leasingu z dne 16.10.1989 podpisalo podjetje P.,

Italija kot dajalec leasinga, R. kot koristnik leasniga in

U. kot uvoznik v tem poslu; da je obveznost plačila po

navedeni pogodbi prevzel R.; da je bila v korist P. izdana

bančna garancija J. po nalogu C. in da je U. po pogodbi o

leasingu imel le status pristojne (registrirane) uvozne

organizacije. Zato je nemogoče, da bi sodišče v zakonitem

postopku organizaciji za zunanjetrgovinski promet, kot je

dolžnik, naložilo plačilo obveznosti dejanskega dolžnika, če

bi le vpogledalo zadevno leasing pogodbo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za priznanje in izvršitev tuje

sodne odločbe (sodbe sodišča v Gorici, Italija, opr.št.

248/96 z dne 14.3.1996). Zakon o mednarodnem zasebnem pravu

in postopku (ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99) v 108. čl. in

naslednjih ureja poseben postopek priznanja tuje sodne

odločbe, vendar pa 6. odst. 108. čl. ZMZPP tudi določa, da

če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben

sklep, lahko vsako sodišče odloča o priznanju odločbe kot o

predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek.

Glede na takšno ureditev je sodišče prve stopnje v sklepu o

izvršbi z dne 18.2.2004 pravilno odločilo o priznanju

navedene sodbe kot o predhodnem vprašanju in pravilno

temeljilo svojo odločitev na ZMZPP, saj uporaba predpisov

Evropske unije (EU) še ni prišla v poštev, glede na to, da

je bil sklep o izvršbi izdan pred vstopom Slovenije v EU,

ugovor zoper sklep o izvršbi je bil vložen pred tem, pa tudi

sodba, ki predstavlja v obravnavani zadevi izvršilni naslov,

je bila izdana pred tem.

Po določilu 1. odst. 96. čl. ZMZPP sodišče Republike

Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor

osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi

nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Pri

tem se zlasti šteje, da oseba, zoper katero je bila izdana

tuja sodna odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji

vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel

postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev

ni bila niti poskušana, razen če se je na kakršenkoli način

spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi

stopnji (2. odst. 96. čl. ZMZPP). Sodišče torej zavrne

priznanje tuje sodne odločbe le zaradi najhujših

postopkovnih kršitev takšne narave, ki so stranki preprečile

sodelovanje v postopku, iz katerega izvira sodba. In tudi po

mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru takšne

kršitve niso bile storjene.

V zvezi s priznanjem sodbe italijanskega sodišča dolžnik v

pritožbi delno ponavlja svoje trditve, podane glede tega

vprašanja že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako navaja,

da ni resnično dejstvo, ki ga je v izpodbijanem sklepu

ugotovilo sodišče prve stopnje, češ da je dolžnik poslal

svojega zastopnika na sodišče v Gorico v Italiji, saj da je

dejansko bila pisarniška delavka iz poslovne enote v V.

tista, ki je na sodišče odnesla odgovor na tožbo. Pritožbeno

sodišče v zvezi s temi trditvami ugotavlja, da niti ni

pomembno, kdo je odnesel odgovor na tožbo na sodišče, ampak

je pomembno, da je odgovor na tožbo s strani sedanjega

dolžnika v pravdnem postopku bil vložen; kar se pa tiče

trditev, da naj bi odgovor na tožbo za sedanjega dolžnika

podal zakoniti zastopnik ene tožene stranke za obe toženi

stranki (čeprav teh pooblastil ni imel), je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da si prihaja dolžnik v tem delu

svojih trditev v nasprotje, saj v ugovoru zoper sklep o

izvršbi trdi, da M.C., ki je podal dopis z odgovorom na

tožbo, ni bil zakoniti zastopnik dolžnika, v ugovoru zoper

sklep o začasni oredbi, ki je bila izdana v predmetni

zadevi, pa izrecno navaja, da je bil imenovani zastopnik

dolžnika. Glede na navedeno nasprotje v dolžnikovih navedbah

sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo trditev

dolžnika, češ da odgovora na tožbo ni podal njegov zakoniti

zastopnik. Dolžnik sam je v postopku na prvi stopnji

navajal, da ga je v postopku pred italijanskim sodišče

zastopal začasni zastopnik; vendar pa v zvezi s tem ni

zatrjeval, da bi bil ta postavljen v nasprotju s

postopkovnim predpisom sodišča, ki je izdalo sodbo, ampak da

je s takšnim načinom zagotovitve dolžnikove prisotnosti v

postopku, sodišče odločilo v škodo dolžnika (ki da je bil le

uvoznik stvari v skladu s tedaj veljavnimi predpisi SFRJ, ne

pa zavezanec za plačilo). Utemeljeno pa ni niti sklicevanje

dolžnika na dejstvo, da je bila sodba izdana v odsotnosti

toženca (sedanjega dolžnika) v času, ko je v njegovi državi

bilo razglašeno vojno stanje (od 4.4.1992 do konca leta

1996) in da je to nemoralno in v nasprotju z javnim redom

RS. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za to, da če bi sodba

italijanskega sodišča bila za dolžnika presenečenje, potem

bi navedene trditve lahko tudi imele določeno težo, vendar

pa je v obravnavanem primeru dolžnik vedel za postopek (v

katerem ga je zastopal začasni zastopnik, kot je to sam

navajal), vedel pa je tudi za sodbo, ki je bila izdana na

njegovi podlagi, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

se je zastopnik dolžnika, M.C. (in S.Č.) 6.11.1996 (torej še

v času vojnega stanja v državi dolžnika), na sestanku v

Gorici z zastopnikom upnika dogovarjal o načinu poravnavanja

obveznosti po navedeni sodbi. Ta sodba pa tudi vsebuje

potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, dolžnik pa ni

niti zatrjeval in niti izkazal, da bi potrdilo o

pravnomočnosti kakorkoli izpodbijal, zato ni mogoče

upoštevati njegove trditve, češ da sodbe ni dobil.

Skladno z 2. odst. 98. čl. ZMZPP sodišče zavrne priznanje

tuje sodne odločbe v primeru, če sodišče, ki je odločbo

izdalo, ni upoštevalo sporazuma o pristojnosti sodišč

Republike Slovenije. V obravnavanem primeru pa ni šlo za

takšen sporazum, ampak je po trditvah dolžnika bilo v

pogodbi predvideno reševanje sporov pred švicarsko

arbitražo, glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno

zavrnilo ugovor dolžnika v tem delu.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe

dolžnika v delu, kolikor se te tičejo same terjatve. Dolžnik

v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne more izpodbijati samega

obstoja upnikove terjatve zoper njega oziroma ne more

uspešno uveljavljati trditve, da mu je bila s sodbo

neutemeljeno naložena obveznost; in ravno to poskuša dolžnik

tudi v pritožbi, ko obširneje izpostavlja, da je pravi

dolžnik C. - koristnik leasinga po pogodbi o leasingu z dne

16.10.1989, pritožnik pa da je imel po tej pogodbi le status

pristojne uvozne organizacije.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ),

pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje; pri tem ni

upoštevalo odgovora upnika na pritožbo, glede na to, da ta v

zvezi s pritožbo zoper sklep ni predviden (366. čl. ZPP v

zvezi s 15. čl. ZIZ).