Appeal dismissed; chain compensation acts validly extinguish debt and satisfy creditor's claim.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je imela terjatve do pravnega prednika tožeče

stranke po treh računih. Izpodbijani verižni kompenzaciji z

dne 9.5.2003 in z dne 12.5.2003 pa predstavljata način, s

katerim so bile poravnane terjatve tožene stranke do tožeče

stranke po navedenih računih. In ker so s spornima

kompenzacijama bile poravnane ravno terjatve po prej

navedenih računih, je pasivna legitimacija tožene stranke v

obravnavani zadevi podana, obe dejanji pa sta izpodbojni

zato, ker je tožena stranka svoje terjatve dobila v celoti

poravnane, ostali stečajni upniki tožeče stranke pa ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da

nimata pravnega učinka proti stečajni masi tožnika:

tožnikova prijava v verižno kompenzacijo in verižna

kompenzacija, sklenjena med pravdnima strankama ter družbami

F.h. d.o.o. M.; T. d.d. L.; P. d.o.o.; I. d.d.; L. d.d.; A.

d.o.o. in G. d.o.o., za znesek 250.000,00 SIT z dne

9.5.2003; tožnikova prijava v verižno kompenzacijo in

verižna kompenzacija, sklenjena med pravdnima strankama ter

družbami F. d.o.o.; T. d.d.; P. d.o.o.; I. d.d.; L. d.d.; A.

d.o.o. in G. d.o.o., za znesek 250.000,00 SIT z dne

12.5.2003; toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni

vrniti v stečajno maso tožnika znesek 500.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2004 do plačila; toženi

stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati tožeči

stranki pravdne stroške v znesku 37.936,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov,

predlagala njeno razveljavitev in uveljavljala povrnitev

stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja na

stališče Vrhovnega sodišča RS, kot izhaja iz sklepa z

opr.št. III Ips 59/2000, po katerem sama prijava v verižno

kompenzacijo nima nobenega pravnega učinka, stečajni

upravitelj pa lahko v skladu s 1. odst. 125. čl. ZPPSL

izpodbija le tista pravna dejanja, ki imajo določene pravne

posledice. Glede na to bi moralo sodišče del tožbenega

zahtevka, ki se nanaša na prijavo v verižno kompenzacijo,

izpustiti iz izreka izpodbijane sodbe, saj tožeča stranka

sploh ni imela pravnega interesa za uveljavljanje tega dela

ugotovitvenega zahtevka. Tožena stranka je ves čas zastopala

stališče, da je potrebno pri odločanju o zahtevku tožeče

stranke kot materialnopravno podlago uporabiti določbe o

odpustu dolga (čl. 319 in nad. OZ), kot jih je v zvezi s

pravno naravo verižne kompenzacije zavzelo Vrhovno sodišče

RS v sklepu z opr.št. III Ips 59/2000, v katerem je navedlo,

da "verižna kompenzacija ni pobotanje po določbah ZOR" in da

"je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo po

ZOR toliko odpustov dolga, kot je njenih udeležencev". Z

uporabo določb o odpustu dolga pri presojanju utemeljenosti

zahtevka se je načeloma strinjalo tudi naslovno sodišče,

vendar je navedene določbe OZ v povezavi z določbo 125. čl.

ZPPSL napačno apliciralo na v predmetni zadevi ugotovljeno

dejansko stanje. Tako je navedlo, da naj bi tožena stranka

"zato prejela celotno poplačilo istega dolga", to je dolga

tožeči stranki. Ta ugotovitev je napačna, tožena stranka je

že podrobno pojasnila, da do tožeče stranke ni imela

nikakršnega dolga (obveznosti), le terjatev. Dolg, ki ga je

imela tožena stranka, je bil dolg do F. d.o.o. (kar je jasno

razvidno iz samih kompenzacijskih izjav), ki je z odpustom

dolga s strani F. d.o.o. prenehal. Hkrati je dolg do tožeče

stranke imel G. d.o.o., kar tudi izhaja iz samih

kompenzacijskih izjav. Na podlagi navedenega je jasno, da

tožena stranka ne s prijavama tožeče stranke v verižno

kimpenzacijo in ne s sklenitvijo verižnih kompenzacij ni

prejela celotnega poplačila dolga tožeče stranke, ampak je z

verižno kompenzacijo prenehala njena obveznost (dolg), ki ga

je imela do F. d.o.o. in sicer z odpustom dolga s strani F.

d.o.o., torej z njenim pravnim dejanjem, ne pa s pravnim

dejanjem tožeče stranke, ki je edino izpodbojno. Pri

verižnih kompenzacijah z dne 9.5.2003 in 12.5.2003 je tožena

stranka odpustila dolg tožeči stranki, zaradi česar ni

prišlo do zmanjšanja, ampak do povečanja (bodoče) stečajne

mase, hkrati pa je tožeča stranka z obema dejanjema

odpustila dolg G. d.o.o., zaradi česar je prišlo do

zmanjšanja (bodoče) stečajne mase. Glede na to ni tožena

prava stranka in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek

zavrniti. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Sodišče

je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke in

ni zaslišalo direktorja tožene stranke D.M. ter priče D. M.

oz. postavilo sodne izvedence ustreznih strok. S pričanjem

navedenih oz. postavitvijo izvedencev je tožena stranka

poskusila dokazati svoje navedbe o tem, da ni vedela za

slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke (subjektivni

element izpodbojnosti). Napačno je stališče sodišča, da bi

bili vsi predlagani dokazi glede na trditve strank

nerelevantni za odločitev v zadevi. Domneva o obstoju

subjektivnega elementa izpodbojnosti je izpodbojna in tožena

stranka jo je izpodbijala, njene trditve v navedeni smeri so

bile dovolj konkretne in določne.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL,

Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) v 125. čl. določa, da je

izpodbojno tisto pravno dejanje bodočega stečajnega

dolžnika, ki ima za posledico (med drugim) neenakomerno ali

zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov; glede na to ima

pritožba sicer prav, ko opozarja, da je izpodbojno le tisto

dejanje, ki ima določene pravne posledice, vendar pa v

povezavi s tem neutemeljeno zatrjuje, da bi zato moralo

sodišče prve stopnje izpustiti iz sodbenega izreka del, ki

se nanaša na tožnikovo prijavo v verižno kompenzacijo, ker

da tožeča stranka naj ne bi imela pravnega interesa za

njegovo uveljavitev v navedenem delu. Gre za to, da pomeni v

konkretni zadevi v 1. in 2. alineji izreka izpodbijane sodbe

opisano dejanje: tožnikova prijava v verižno kompenzacijo in

zatem sklenjena verižna kompenzacija med tam navedenimi

osebami, enovito pravno dejanje, ki je kot takšno

izpodbojno; brez ustrezne prijave v verižno kompenzacijo in

zatem sklenjene tovrstne kompenzacije s strani vseh njenih

udeležencev, ni verižne kompenzacije. Zato je po mnenju

pritožbenega sodišča pravilna navedba izpodbijanega pravnega

dejanja, tako kot je opisana v sodbi sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi citira odločbo Vrhovnega sodišča

RS opr.št. III Ips 59/2000, ki je obravnavala pravno naravo

verižne kompenzacije in iz katere izhaja, da je verižna

kompenzacija vrsta sporazumov o odpustih dolga po 344. čl.

tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki

je sklenjena pod pogojem, da bodo vsi realizirani. Vendar pa

zatem tožena stranka iz kroga udeležencev večstranske

kompenzacije izvzame medsebojna razmerja posamičnih

udeležencev in pri tem izpostavlja, da je sama imela dolg do

F. d.o.o. (ne pa do tožeče stranke), hkrati pa, da je imela

dolg do tožeče stranke družba G. d.o.o. Takšno "izločevanje"

posamičnih medsebojnih pravnih razmerij udeležencev verižne

kompenzacije po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

Pri vsej zadevi gre za to, da je tožena stranka imela

terjatve do pravnega prednika tožeče stranke po treh računih

(št. 470/02, št. 468/02 in št. 471/02, vsi z dne

14.11.2002). Izpodbijani verižni kompenzaciji z dne 9.5.2003

in z dne 12.5.2003 pa predstavljata način, s katerim so bile

poravnane terjatve tožene stranke do tožeče stranke po

navedenih računih. In ker so s spornima kompenzacijama bile

poravnane ravno terjatve po prej navedenih računih, je

pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi

podana, obe dejanji pa sta izpodbojni zato, ker je tožena

stranka svoje terjatve dobila v celoti poravnane, ostali

stečajni upniki tožeče stranke pa ne.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru

gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek

nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1.

odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem

sporu se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zmotne

uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s

480. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne

ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub takšnemu

določilu pa tožena stranka v pritožbi trdi, da je bilo

dejansko stanje glede obstoja subjektivnega elementa

izpodbojnosti (1. odst. 125. čl. ZPPSL), zmotno ugotovljeno

in v zvezi s tem očita sodišču prve stopnje, da je

neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za

zaslišanje direktorja tožene stranke in priče D.M. ter za

postavitev izvedenca ustrezne stroke, čeprav je tožena

stranka z njimi poskusila dokazati svoje navedbe o tem, da

ni vedela za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče

stranke. Kljub ne-možnosti uveljavljanja navedenega

pritožbenega razloga pritožbeno sodišče pripominja, da je

sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da

sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni v zadnjih treh

mesecih pred vložitvijo predloga za začetek postopka

prisilne poravnave nad tožečo stranko, poleg tega pa je

verižna kompenzacija način poravnave obveznosti, ki se ne

šteje za običajnega. Na podlagi tega je utemeljeno

zaključilo, da velja zakonska domneva, da je tožena stranka

ne le vedela, ampak bi morala vedeti za slabo ekonomsko -

finančno stanje tožeče stranke. Zaključek, da bi za takšno

stanje tožeče stranke tožena stranka morala vedeti, je

sodišče prve stopnje temeljilo na okoliščini, da je tožeča

stranka ves čas sodelovanja s toženo stranko (približno 8

let), plačevala z zamudo, terjatve med njima pa so se

zapirale s kompenzacijami, kar je objektivno gledano način,

ki ne kaže na dobro ekonomsko finančno stanje stranke, ampak

obratno (in to bi bilo vsakemu skrbnemu gospodarstveniku

jasno). Teh ugotovitev pa pritožba niti ne izpodbija, ampak

izpodbija le zakonsko domnevo o tem, da je tožena stranka

vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.