Appeal court quashes first instance judgment for changing the loan contract basis without plaintiff consent.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje

se v izpodbijanem delu (kolikor je tožbenemu zahtevku

ugodeno) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Med pravdnima strankama sta bili sklenjeni dve posojilni

pogodbi, posojilna pogodba z dne 8.12.2000 in posojilna

pogodba z dne 29.8.2000. Ker je tožeča stranka s tožbo

uveljavljala vrnitev posojila po pogodbi z dne 29.8.2000, je

s tem, ko je s pripravljalno vlogo te navedbe spremenila in

pričela uveljavljati vrnitev posojila po pogodbi z dne

8.12.2000, spremenila tožbo po 2. odst. 184. čl. Zakona o

pravdnem postopku, ZPP (sprememba istovetnosti zahtevka).

Glede na to ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve

stopnje, da ne gre za spremembo tožbe, ker da tožbeni

zahtevek ni bil spremenjen (v obeh primerih je uveljavljena

vrnitev zneska 2.719.000,00 SIT).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki

naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti

2.719.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni

obrestni meri zamudnih obresti od 18.12.2000 do plačila in

ji povrniti stroške postopka v znesku 219.570,00 SIT z

zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri

zamudnih obresti od 18.9.2002 do plačila; zavrnilo je višji

tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska

2.719.000,00 SIT za čas od 4.12.2000 do 17.12.2000.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka, smiselno v delu, s

katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, vložila

pritožbo, v kateri se sklicuje na enake razloge, kot jih je

navajala že v odgovoru na tožbo in v odgovoru na

pripravljalno vlogo. Vztraja pri tem, da tožeča stranka

umakne tožbo oziroma, da se tožbo zavrne, saj so bila

sredstva, kot je bilo navedeno v postopku, v skladu s

pogodbo vrnjena v celoti. Ni dopustno kakršnokoli

spreminjanje tožbe, še posebno pa ob dejstvu, da se

spreminja celo pogodba, ki je osnova za tožbo, da ne

govorimo o tem, da s tem postanejo brezpredmetne vse

priloge, na katere se sodišče celo sklicuje kot na dokazni

material. Opozarja, da bi se v primeru upoštevanja prvotne

tožbe zgodilo celo to, da bi bila tožeča stranka poplačana

za sredstva, ki jih je že dobila vrnjena. Slednje je celo

razvidno iz spisa, da je stranka celo zahtevala vračilo

sredstev od podjetja F. d.d. A. dne 5.9.2001, čeprav je ta

sredstva že dobila povrnjena. Opozarja, da sta to dve čisto

ločeni zadevi in vztraja pri tem, da se tožba zavrne, saj se

sedanji zahtevek nanaša na čisto drugo vsebino. Iz slednjega

tudi sledi, da zaradi vsega naštetega tožena stranka ni

pripravljena povrniti stroškov postopka in plačati zamudnih

obresti.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in

predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo temeljila na trditvi, da je s toženo

stranko sklenila posojilno pogodbo in aneks k posojilni

pogodbi z dne 29.8.2000, po kateri ji je bila tožena stranka

dolžna do 4.12.2000 vrniti posojilo v višini 3.000.000,00

SIT. V zavarovanje posojila ji je tožena stranka izročila

bianco menico z izjavo in bianco akceptni nalog, poleg tega

pa sta stranki v zavarovanje terjatve sklenili še Pogodbo o

odstopu terjatve z dne 2.10.2000 in aneks k tej pogodbi, po

kateri ji je tožena stranka odstopila svojo terjatev v

višini 3.651.237,00 SIT, ki jo ima do družbe F. d.d., A. Ker

tožena stranka do dogovorjenega dne posojila ni vrnila, je

tožeča stranka 24.1.2001 predložila na vnovčenje tam

navedeni akceptni nalog, ki pa je bil s strani APP zavrnjen,

ker tožena stranka ni imela zadostnega kritja na računu;

akceptni nalog je bil vnovčen le v višini 281.000,00 SIT. S

tožbo je od tožene stranke zahtevala, da ji vrne iz naslova

danega posojila znesek 2.719.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.12.2000 do plačila.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka zatrjevala, da je svoj

dolg po posojilni pogodbi z dne 29.8.2000 in zadnjem aneksu

z dne 2.11.2000 poravnala 6.12.2000, torej le z dvodnevno

zamudo; o teh svojih trditvah je predložila listinske

dokaze, med drugim tudi omenjeno posojilno pogodbo z

aneksom.

Po prejemu odgovora na tožbo je tožeča stranka vložila

pripravljalno vlogo, v kateri je navajala, da je prišlo do

pomote pri citiranju datuma sklenitve posojilne pogodbe, da

se vtoževani znesek dejansko nanaša na posojilno pogodbo z

dne 8.12.2000, da k tej pogodbi ni bil sklenjen noben aneks

in da so nepravilne tudi navedbe v zvezi s Pogodbo o odstopu

terjatve z dne 2.10.2000 (odstop terjatve do družbe F.).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta med pravdnima strankama

bili sklenjeni dve posojilni pogodbi, in sicer tako

posojilna pogodba z dne 8.12.2000 (priloga A 1 oz. A 10),

kot tudi posojilna pogodba z dne 29.8.2000 (priloga B 3).

Ker je tožeča stranka s tožbo uveljavljala vrnitev posojila

po pogodbi z dne 29.8.2000, je s tem, ko je s pripravljalno

vlogo te navedbe spremenila in pričela uveljavljati vrnitev

posojila po pogodbi z dne 8.12.2000, spremenila tožbo po 2.

odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (sprememba

istovetnosti zahtevka). Glede na to ni mogoče soglašati s

stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za spremembo

tožbe, ker da tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (v obeh

primerih je uveljavljena vrnitev zneska 2.719.000,00 SIT).

Po določilu 1. odst. 185. čl. ZPP je za spremembo tožbe

potrebna privolitev tožene stranke. Kot je razvidno iz

predmetnega spisa, tožena stranka takšne privolitve ni dala,

sodišče prve stopnje pa o tem, ali bi bila dovolitev

spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med

strankama (1. odst. 185. čl. ZPP), ni odločalo, pač glede na

svoje stališče v izpodbijani sodbi, da ne gre za spremembo

tožbe. Ker pa tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje

nasprotovanje spremembi tožbe, je zato, ker je sodišče prve

stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP, ki se nanašajo na

spremembo tožbe, to pa je vplivalo na pravilnost in

zakonitost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP), moralo

pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugoditi, sodbo v

izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve

stopnje zato, da v ponovljenem postopku odpravi zgoraj

navedeno nepravilnost (354. čl. ZPP).