Appeal dismissed; no special appeal against court fee order before main judgment; fee waiver request rejected for late filing.

Pritožba se zoper I. točko izreka z a v r ž e, zoper II. točko izreka pa se zavrne in v tem delu p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko v pravnem pouku pravilno poučilo, da zoper sklep, ki je bil glede sodne takse za tožbo izdan na zahtevo tožnikov, v skladu z 2. odst. 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) ni posebne pritožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da znaša taksa za tožbo za vsakega od tožnikov 13.300,00 SIT, opominska taksa zaradi premalo plačane takse za tožbo pa 4.750,00 SIT. Potem, ko je od tega zneska odštelo delno plačano takso, je vsakemu od tožnikov naložilo, da mora v 15-ih dneh plačati še razliko in sicer za tožbo v znesku 10.260,00 SIT in opominsko takso v znesku 4.750,00 SIT, skupaj 15.010,00 SIT na račun sodnih taks in predložiti sodišču dokazilo o plačilu takse v istem roku. V II. točki izreka je predlog drugega do petega tožnika za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo zavrglo.

Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačen pravni pouk, da zoper odločitev pod I. točko ni dopustna posebna pritožba. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da je bila 14.4.2004 vložena skupna tožba, v kateri je tožeča stranka vrednost spora ocenila na 900.000,00 SIT in upoštevaje to vrednost je plačala sodno takso v višini 15.200,00 SIT. Po pooblaščencu je 20.4.2005 posredovala sodišču tudi kopijo plačilnega naloga. Tožniki so 24.5.2005 prejeli opomine za premalo plačano takso. Ker so šteli, da so plačali takso, so vložili prošnjo za oprostitev plačila višje takse, saj so šele ob priliki, ko je sodišče zahtevalo plačilo višje takse, zvedeli za višino zneska, ki bi ga morali plačati, pa ga ne zmorejo, zato so pojasnili, da se prošnja ne nanaša na prvega tožnika, ker je on edini zaposlen in naj se že plačana taksa upošteva zanj. Postopanje sodišča, ki ni sledilo njihovim predlogom, se jim ne zdi pravilno. Če sodišče vrednosti spornega predmeta, kot je bila označena v tožbi, ni sprejelo, bi moralo novo vrednost določiti s posebnim sklepom. Tega ni storilo, ampak je reagiralo samo z zahtevkom za plačilo višje takse. Ker je šele z izpodbijanim sklepom odločeno, da so dolžni tudi tožniki od 2 do 5 plačati takso, ki je bila določena s sklepom sodišča, pa bi moralo šteti, da so pravočasno predlagali oprostitev plačila sodne takse in ne njihov predlog za oprostitev zavreči, saj preden je sodišče izdalo sklep, tožniki niso vedeli, da so dolžni plačati takso v takšni višini.

Pritožba zoper I. točko izreka ni dopustna, zoper II. točko izreka pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko v pravnem pouku pravilno poučilo, da zoper sklep, ki je bil glede sodne takse za tožbo izdan na zahtevo tožnikov, v skladu z 2. odst. 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) ni posebne pritožbe. Po tej določbi je namreč posebna pritožba dopustna zoper sklep o odmeri takse samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Ker se v tem primeru tožeča stranka ne strinja z odmerjeno sodno takso za tožbo, ko torej še ni odločeno o glavni stvari, pritožba zoper to odločbo ni dopustna, saj bo lahko odločitev o višini takse za tožbo izpodbijala v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, če bo še vedno menila, da taksa ni bila pravilno odmerjena. V tej fazi postopka je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbo v skladu z določbo 1. tč. 365. člena ZPP zavreči.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka izpodbija sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks. V skladu s členom 14 ZST učinkuje sklep o oprostitvi plačila taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Taksno oprostitev za tožbo mora v skladu s to določbo stranka predlagati v tožbi, ne pa pozneje. To je v zakonu dovolj jasno napisano. Nepoznavanje prava pa ni razlog, na katerega bi se lahko uspešno sklicevala. Še toliko manj v primeru, ko je tožbo zanjo pisal odvetnik, ki je pravno kvalificiran in bi moral določbe ZST in ZPP o tem, kako se ugotovi vrednost spornega predmeta in izračuna sodna taksa pri denarnem zahtevku, kjer je vrednost neposredno določena z denarnim zneskom, ki se terja in določbo, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka (člen 195 ZPP) poznati. Pri denarnem zahtevku je ugotovitev višine sodne takse po določbah ZST enostavno izračunljiva, zato so trditve pritožbe o tem, da so šele iz opomina sodišča lahko ugotovili, koliko znaša sodna taksa, neresne. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo v drugem delu zavrnilo po 2. točki 365. člena ZPP in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.