Appeal dismissed; co-owners of land sued for easement must be joint necessary co-defendants.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V pravdi, kot je obravnavana, so solastniki zemljišča, ki so toženi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, lahko le enotni in nujni sosporniki, nedeljivost pravnega razmerja izvira namreč iz pravne narave tega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja pravice stvarne služnosti vožnje in peš hoje v breme parc. št. 3412/3, pot 21 m2, po njeni celotni površini, vpisani v vl. št. 503 k.o. P. v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 3412/4 vl. št. 1704 k.o. P., trenutno last tožeče stranke, v posledici česar naj bi bila tožena stranka dolžna tudi trpeti in dopustiti, da tožeča stranka in ostale k njej namenjene osebe oziroma vsakokratni lastnik parc.št. 3412/4 izvršujejo to stvarno služnost ter bi bila dolžna tožeči stranki izdati zemljiškoknjižno listino, primerno za vpis te pravice v zemljiški knjigi, ker jo bo sicer nadomestila sodba.

Tožeča stranka ter stranski intervenient so se zoper sodbo pritožili. Pritožbo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi tako ugodi, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in ugotovi obstoj stvarne služnosti oziroma podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglašajo pritožbene stroške. Menijo, da razlogi sodišča prve stopnje niso pravilni, saj je šlo pri parcelaciji leta 1986 dejansko za ugotovitev služnosti na podlagi odločbe upravnega organa.

V nadaljevanju pritožbe argumentirajo to pritožbeno tezo. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožba ni vložena zoper pravo osebo, pa menijo, da se je tožeči stranki pridružil intervenient skladno z določbo 199. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je sodišče prve stopnje intervencijo dopustilo, če je opazilo kake nepravilnosti, bi moralo tožnika pozvati v dopolnitev, spremembo tožbe ali tožbo celo zavreči. Razmišljanje sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije je nepravilno, še več, gre za procesno zlorabo pravic potem, ko je sodišče v obrazložitvi zadevo že vsebinsko presojalo oziroma povedano drugače, ugotavljanje neobstoja procesnih predpostavk ne sodi v zaključek obrazložitve meritorne odločbe.

Če je imelo sodišče pomisleke glede procesnih predpostavk tožbe, bi jih moralo izraziti že prej ali na začetku postopka izdati drugačno odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdi, kot je obravnavana, so solastniki zemljišča, ki so toženi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, lahko le enotni in nujni sosporniki, nedeljivost pravnega razmerja izvira namreč iz pravne narave tega razmerja. Posledica enotnega sosporništva je tudi, da pravnomočna sodba izrečena zoper enega enotnega sospornika učinkuje tudi zoper ostale, če niso bili istočasno zajeti s tožbo. Nujni sosporniki pa so po materialnem pravu v taki medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj opravljajo in razpolagajo s pravicami in je zato nujno, da so le vsi skupaj toženi, saj pravda vodi s svojo pravnomočno sodbo do takih posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja.

Če torej tožnik toži le nekatere, je s tem tožil napačno pravdno stranko. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, v konkretnem primeru to pomeni, da ni bila tožena prava stranka, toženka, ki je le ena od dveh solastnikov parcele s parc.št. 3412/3 vl.št. 503 k.o. P., zato v takem sporu ni pasivno legitimirana in ne gre za procesno vprašanje, kot zmotno menijo pritožniki, pač pa za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zato sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati tožnikov, naj tožbo popravijo po 108. čl. ZPP. Pravilno je zato sodišče prve stopnje s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (350. in 353. čl. ZPP).