Supreme Court dismisses appeal on sales contract interest claim, ruling fixed price does not negate statutory interest obligation.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Za odločitev v tej zadevi je brez pomena revizijska navedba, da bi tožnica lahko uveljavljala le sankcijo za morebitno škodo. Tožnica uveljavlja izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki je nastala po samem zakonu, ne pa v posledici odškodninskega delikta toženke. Gre za povsem različni obveznosti, katerih nastanek je vezan na različni pravni podlagi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 158.009,00 SIT in da ne obstoji terjatev tožene stranke v enakem znesku ter naložilo toženi stranki, da plača tožnici znesek 158.009,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrne 36.709,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da odločitvi sodišč prve in druge stopnje napačno temeljita na 26. členu zakona o blagovnem prometu. Pogojevanja vnaprejšnjega plačila ni bilo, poleg tega pa je bila tožeči stranki, z enkratnim plačilom z garantirano ceno, ohranjena vrednost plačanega denarja. Tožena stranka bi bila dolžna poravnati le izkazano škodo, ki bi jo imel kupec, zaradi zamude z izročitvijo vozila. Te škode pa tožnica ni uveljavljala. Podrejeno pa navaja, da bi bila tožnica, ob pravilni uporabi 26. člena zakona o blagovnem prometu, upravičena le do obresti, ki so veljale za hranilne vloge na vpogled. V izpodbijanih sodbah priznane obresti so namreč višje od vpoglednih. Za pravilno rešitev spora v smislu navedenega določila zakona o blagovnem prometu bi moral biti narejen končni obračun na dan izročitve vozila, kjer bi se ugotovilo, koliko je tožeča stranka plačala, koliko znašajo obresti do izročitve vozila, na drugi strani pa, kolikšna je cena vozila na dan njegove izročitve in nato, po pobotu obveznosti, ugotoviti končne obveznosti strank.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je hkrati tudi predmet intervenientove revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Dejansko podlago izpodbijanih sodb sodišč druge in prve stopnje predstavljajo naslednje ugotovitve:

- da je tožena stranka postavila tožnici kot pogoj za prodajo vozila Citroen AX 11 Allure vnaprejšnje plačilo kupnine,

- da drugačen način nakupa novega vozila tega tipa ni bil mogoč,

- da je tožnica dne 20.9.1991 plačala toženi stranki kupnino v znesku 333.700,00 SIT,

- da je bil tožnici avto izročen 18.3.1992,

- da tožena stranka, ob izročitvi vozila, tožnici ni priznala in obračunala obresti od vnaprej plačane kupnine.

Obračun obresti od vnaprej plačane kupnine in sicer po najmanj takšni obrestni meri, kot jih določajo banke za hranilne vloge na vpogled, pa je ob ugotovljenih in zgoraj navedenih dejanskih okoliščinah (te ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja - 3. odstavek 385. člena ZPP) prodajalčeva obveznost, ki je določena s 26. členom zakona o blagovnem prometu - v nadaljevanju ZBP (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Uradni list RS, št. 18/93), zato se tožena stranka izpolnitvi te obveznosti ne more uspešno upirati. Tožnici prisojeni znesek obresti je izračunan po obrestni meri za vpogledne vloge, kot jih je za sporno obdobje priznavala Ljubljanska banka, torej v skladu z navedenim določilom ZBP. Revizijska trditev, da so prisojene obresti višje od vpoglednih, je zato brezpredmetna.

Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila toženki nespremenjeno ceno, ne spreminja njene obveznosti plačila obresti. Res je s tem lahko ohranjena vrednost plačanega denarja, vendar pa je to za kupca le navidezna ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral dobiti takoj. Tako pa v času čakanja na avtomobil nima ne avtomobila ne denarja, ker z njim razpolaga prodajalec. Zato so obresti, ki so določene v 26. členu ZBP, le minimalna odmena za medčasno uporabo kupčevega denarja, kadar pride do tega v okoliščinah, ki jih predvideva navedena določba. Nikakor pa zagotovitev nespremenjene cene ne pogojuje kupčevega plačila podražitve vozila. Zatrjevanje takšne prodajalčeve terjatve, ki bi jo lahko pobotal s svojo obveznostjo plačila obresti, je v nasprotju s pogodbenim dogovorom o nespremenjeni ceni, njen nastanek pa tudi ne izhaja iz navedene določbe ZBP, kot v reviziji napačno zatrjuje stranski intervenient. Prav tako je za odločitev v tej zadevi brez pomena revizijska navedba, da bi tožnica lahko uveljavljala le sankcijo za morebitno škodo. Tožnica uveljavlja izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki je nastala po samem zakonu, ne pa v posledici odškodninskega delikta toženke. Gre za povsem različni obveznosti, katerih nastanek je vezan na različni pravni podlagi.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, zato je revizijsko sodišče intervenientovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).