Appeal dismissed; procedural deadline breach not fatal in small value civil disputes under Slovenian law.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Rok, ki je določen v 1. odst. 323. čl. ZPP in po katerem mora biti pisno izdelana sodba v 30-ih dneh od izdaje, je instrukcijski rok in kršitev te zakonske določbe ni uvrščena med absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. opr. št. II Ig 262/96 z dne 6.6.1996 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 152.792,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1996 do plačila v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 11.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.6.1996 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v višini 21.300,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, saj bi morala biti pisno izdelana in vročena sodba sodišča prve stopnje stranki v 30-ih dneh od izdaje, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku navedlo, da znaša rok za pritožbo zoper sodbo 8 dni, čeprav bi moral biti naveden rok za pritožbo 15 dni.

Napadena sodba pa tudi zmotno in nepopolno ugotavlja dejansko stanje in posledično zmotno uporablja materialno pravo. V zvezi s tem opozarja, da je tožeča stranka prav dobro vedela, da je tožena stranka v tej zadevi nastopala zgolj kot agent, o čemer pričajo tudi v spis vložene listine. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ocenilo dejansko naravo dispozicij. Tudi izračun obresti, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, ni izdelala pooblaščena organizacija pač pa ga je sestavila sama. Temu izračunu je tožena stranka že tekom postopka ugovarjala.

V spisu pa nadalje tudi ni nobene listine, ki bi izkazovala, kdaj je tožena stranka sploh prejela sporne račune, kar pomeni, da ni izkazano, kdaj je prišla v zamudo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti, glede na to, da se je tožbeni zahtevek nanašal na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V takem sporu se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti torej ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dejansko stanje v konkretnem primeru sploh niso upoštevne.

Zato trditve, da je tožena stranka v obravnavanem primeru nastopala zgolj kot agent, pritožbeno sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati. Ne drži pa tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Rok, ki je določen v 1. odst. 323. čl. ZPP in po katerem mora biti pisno izdelana sodba v 30-ih dneh od izdaje je instrukcijski rok in kršitev te zakonske določbe ni uvrščena med absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot so opredeljene v 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker tudi napačen pravni pouk, ki nenazadnje tudi ni imel nobenih negativnih posledic za toženo stranko ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zgolj te, ne pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339.

čl. ZPP, pa so po 1. odst. 458. čl. ZPP upoštevne v postopku v sporih majhne vrednosti, je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena. Tožeča stranka je v tej zadevi uveljavljala tudi plačilo zamudnih obresti z obračunom, v katerem je specificirano opredelila svoj zahtevek saj je v obračunu zamudnih obresti specificirano navedla za katere z zamudo plačane račune uveljavlja obresti, kot tudi zapadlost posamičnih računov in nenazadnje znesek uveljavljenih obresti po posameznem računu. Sodišče je to listino pravilni upoštevalo kot relevanten dokaz, saj je brez realne podlage trditev tožene stranke, da bi ta obračun morala izdelati "pooblaščena organizacija".

V kolikor je tožena stranka menila, da ta obračun ne ustreza, je bila dolžna predloženemu obračunu pravočasno in konkretno ugovarjati. Tega pa na pravno upošteven način ni storila, saj se je le pavšalno "protivila" izračunu obresti tožeče stranke, ne da bi pri tem konkretno navedla razloge za svoje nestrinjanje. Trditve, da v spisu ni nobene listine, ki bi izkazovala prejem računov tožene stranke pa tudi ni mogoče upoštevati, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 337. čl. ZPP. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.