Appeal dismissed because plaintiff failed to state claim value, violating procedural rules for non-monetary claims.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka je v tožbi postavila več zahtevkov: poleg dveh že opisanih še zahtevek za plačilo najemnine. S tem je posegla po zakonski možnosti združevanja zahtevkov po prvem odstavku 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kadar gre za takšno združevanje zahtevkov (za njihovo objektivno kumulacijo), pomeni da gre za samostojne zahtevke, ki pa jih sme sodišče obravnavati združeno, kadar to dovoljuje zakon. Vendar gre za samostojne zahtevke in tako je tudi potrebno presojati dovoljenost revizije za vsakega med njimi. Pri prvih dveh zahtevkih, odločitev o njiju pa je predmet tega revizijskega postopka, gre za nedenarna zahtevka. V takšnem primeru mora tožnik, če naj si zagotovi pravico do revizije, v tožbi navesti (drugi odstavek 186. člena ZPP) vrednost spornega predmeta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je med drugim razsodilo (v izreku pod I.A) 1. in 2.), da se zavrneta tožbena zahtevka, po katerih naj se darilna pogodba, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem, in darilna pogodba sklenjena med tožencema, razvežeta ter tožencema naloži, naj preneseta na tožnika lastninsko pravico na nepremičninah, vpisanih v vl.št. 648 k.o. M. Na pritožbo tožeče stranke je višje sodišče med drugim odločilo (v drugem odstavku izreka), da se njen del, s katerim izpodbija opisano odločitev, zavrne kot neutemeljen in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Proti tej odločitvi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi postavila več zahtevkov: poleg dveh že opisanih še zahtevek za plačilo najemnine. S tem je posegla po zakonski možnosti združevanja zahtevkov po prvem odstavku 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kadar gre za takšno združevanje zahtevkov (za njihovo objektivno kumulacijo), pomeni da gre za samostojne zahtevke, ki pa jih sme sodišče obravnavati združeno, kadar to dovoljuje zakon. Vendar gre za samostojne zahtevke in tako je tudi potrebno presojati dovoljenost revizije za vsakega med njimi. Pri prvih dveh zahtevkih, odločitev o njiju pa je predmet tega revizijskega postopka, gre za nedenarna zahtevka.

V takšnem primeru mora tožnik, če naj si zagotovi pravico do revizije, v tožbi navesti (drugi odstavek 186. člena ZPP) vrednost spornega predmeta (VSP), kajti revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari (drugi odstavek 382. člena ZPP) ali v katerih se ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve (tretji odstavek tega člena), če (v obeh primerih) VSP ne presega določenega zneska. Ker tožeča stranka VSP ni navedla ne v tožbi, ne pozneje do trenutka, ko bi to še lahko storila, si pravice do revizije ni zagotovila.

Ker jo je tako vložila zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).