Supreme Court dismisses appeal; tenant's mother's right to buy overrides tenant's wife's prior purchase.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila ob uveljavitvi stanovanjskega zakona na spornem stanovanju imetnica stanovanjske pravice tožnikova mati A. Š., ki je dala pisno privolitev, da stanovanje kupi tožnik.

S samo sklenitvijo najemne pogodbe se pravici do nakupa ni odpovedala. Zato je tudi še po sklenitvi najemne pogodbe lahko veljavno privolila, da stanovanje kupi tožnik kot njen ožji družinski član. Ker se omejitve za uveljavljanje pravice do nakupa po 2.odst. 128.čl. stanovanjskega zakon nanašajo le na imetnika stanovanjske pravice (odločilen je njegov položaj ob uveljavitvi stanovanjskega zakona), okoliščina, da je tožnikova žena kupila stanovanje, ni ovira, da bi tožnik kupil stanovanje, katerega imetnica je njegova mati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da sklene s tožnikom kupoprodajno pogodbo za stanovanje v K. za ceno 1.271.683,00 SIT. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče ni upoštevalo določbe 2.odst. 148.čl. stanovanjskega zakona, po kateri lahko lastnik odkloni sklenitev kupne pogodbe, če ima kupec stanovanje ali stanovanjsko hišo. Ta okoliščina pa obstaja, saj je tožnik skupaj s svojo ženo solastnik drugega stanovanja. Imetnica stanovanjske pravice A. Š. bi lahko podpisala odstopno izjavo le pred podpisom najemne pogodbe. S podpisom najemne pogodbe za nedoločen čas pa se je odkupu stanovanja odpovedala.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po 1.odst. 117.čl. stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91), ki je stopil v veljavo dne 19.10.1991, so dolžni lastniki prodati stanovanja na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve tega zakona, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu. V 2.odst. 128.čl. stanovanjskega zakona je določena izjema od obveznosti prodaje. Ta izjema obstaja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur.l.

SRS, št. 35/82 in 14/84). Možnost take odpovedi stanovanjskega razmerja je vseboval 60.čl. ZSR, kadar je imel imetnik stanovanjske pravice v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje, če je bilo to stanovanje primerno. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila ob uveljavitvi stanovanjskega zakona na spornem stanovanju imetnica stanovanjske pravice tožnikova mati A. Š., ki je dala pisno privolitev, da stanovanje kupi tožnik. Tožena stranka v reviziji priznava, da je imela A. Š. ob uveljavitvi zakona pravico do nakupa.

Meni le, da bi svojo pravico do nakupa lahko prenesla le do sklenitve najemne pogodbe, ker se je s sklenitvijo te pogodbe odkupu odpovedala. Upoštevati je treba, da je bil v 123.čl. stanovanjskega zakona določen za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja dveletni rok. V 1.odst. in 2.odst. 147.čl. je bila določena obveznost lastnikov stanovanj, da najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona sklenejo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico, najemno pogodbo in to za nedoločen čas. Pri taki zakonski ureditvi nakupa stanovanja in sklenitve najemne pogodbe ni mogoče šteti, da se je A.

Š. s samo sklenitvijo najemne pogodbe pravici do nakupa odpovedala. Zato je tudi še po sklenitvi najemne pogodbe lahko veljavno privolila, da stanovanje kupi tožnik kot njen ožji družinski član. Ker se omejitve za uveljavljanje pravice do nakupa po 2.odst. 128.čl. stanovanjskega zakon nanašajo le na imetnika stanovanjske pravice (odločilen je njegov položaj ob uveljavitvi stanovanjskega zakona), okoliščina, da je tožnikova žena kupila stanovanje, ni ovira, da bi tožnik kupil stanovanje, katerega imetnica je njegova mati. Sicer pa je po podatkih spisa do tega nakupa prišlo po uveljavitvi stanovanjskega zakona.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili določbe stanovanjskega zakona, ko sta tožnikovemu zahtevku ugodili.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).