Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on double brokerage liability and procedural arguments.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Trditvena podlaga obrambe v obravnavanem primeru ni dajala osnove, ki

bi sodišču omogočala in nalagala presojo o vprašanju, da tožena

stranka morda za dvojno posredovanje niti ni vedela. Vsaj ob vložitvi

ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ji ta

okoliščina ni mogla biti neznana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in

zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja,

da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki (posredniku), ker

je iskala poslovni prostor. Iz nadaljnjih neizpodbijanih dejanskih

ugotovitev izhaja še, da je tožeča stranka toženi pokazala sporni

poslovni prostor in jo ob tej priložnosti seznanila z višino

provizije v primeru posredovanja za sklenitev najemne pogodbe. Ob

tako ugotovljenem dejanskem stanju se pritožbeno sodišče pridružuje

presoji sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama

sklenjena pogodba o posredovanju. Pritožnik zato nima prav, ko trdi,

da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je bil naročnik v

razmerju med pravdnima strankama. Iz zgoraj povzetih dejanskih

ugotovitev pa sledi še, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

tožena stranka v tem razmerju ni bila tretji, s katerim je

najemodajalec, to je družba F. d.o.o., sklenil najemno pogodbo. Zgolj

zanikanje v pritožbi, da tožena stranka pri tožeči ni ničesar

naročila, ne morejo izpodbiti presoje, da je tožena stranka nastopala

v razmerju do tožeče v vlogi naročnika posredniških storitev. Morda

ni odveč opozorilo, da po materialnem pravu ni nujno, da je izjava

volje za sklenitev določene pogodbe izražena z besedami, ki izražajo

prav tako voljo. Zadostuje namreč, da se izjava volje poda z

običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da

zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odst. 28. čl. ZOR). Zgoraj

povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah

kontakta med tožečo in toženo stranko pa izključujejo po prepričanju

pritožbenega sodišča vsak dvom o razumevanju opisanih dejanj tožene

stranke kot konkludentne izjave volje za sklenitev pogodbe o

posredovanju s tožečo stranko. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče

zgolj dodaja, da iz izpovedbe M. Z., ki je za toženo stranko

vzpostavila stik s tožečo stranko, izhaja, da je po telefonu klicala

tožečo stranko in da ji je šele M. Š. povedal, kje naj bi se dobila

zaradi ogleda spornih poslovnih prostorov. Na podlagi te izpovedbe je

moč skleniti, da tožena stranka v kontakt s tožečo stranko ni prišla

z že izoblikovanim konkretnim povpraševanjem po prav določenih

poslovnih prostorih. To pa pomeni, da tožena stranka ni sama našla

poslovnih prostorov, glede katerih je kasneje z družbo F. d.o.o.

sklenila najemno pogodbo.

Pritožbeno sodišče drugače kot pritožnik razume 825. čl. ZOR. To

določilo po razumevanju pritožbenega sodišča ne opredeljuje pogojev

za možnost posredovanja istega posrednika za obe pogodbeni stranki.

Iz besedila 825. čl. ZOR sledi, da posredovanje istega posrednika za

obe pogodbeni stranki ni prepovedano (prim. s tem v zvezi sodbo

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.6.2000, II IPS 2/2000;

in Peter Grilc v Obligacijski zakonik s komentarjem četrta knjiga

stran 597). Določilo 825. čl. ZOR opredeljuje le višino provizije v

primeru, če je posredoval za obe stranki, in ni bilo drugačnega

dogovora. Za takšen primer določa porazdelitev provizije med

strankama v razmerju 50 % : 50 %. Opredelitev višine provizije je

tako po 825. čl. za primer, na katerega se nanaša, dispozitivno. To

pa pomeni, da se uporabi le, če ni drugače dogovorjeno med

pogodbenima strankama.

Kot je bilo že obrazloženo, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje sledi, da je sodišče prve stopnje verjelo priči M. Š., da je

toženi stranki ob priložnosti ogleda spornih poslovnih prostorov

povedal višino provizije v primeru posredovanja ob sklenitvi najemne

pogodbe, ki naj bi ustrezala višini ene mesečne najemnine, kateri se

doda DDV. Te dejanske ugotovitve pritožnik niti ne izpodbija. Ob

takšnem dejanskem izhodišču pa je treba po prepričanju pritožbenega

sodišča izključiti dispozitivno določbo 825. čl. ZOR. Sodišču prve

stopnje se zato ni bilo treba ukvarjati z dispozitivnim pravilom 825.

čl. ZOR. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da

trditvena podlaga obrambe v obravnavanem primeru ni dajala osnove, ki

bi sodišču omogočala in nalagala presojo o vprašanju, da tožena

stranka morda za dvojno posredovanje niti ni vedela. Vsaj ob vložitvi

ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ji ta

okoliščina ni mogla biti neznana.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso

podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo,

kot je razvidno iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154.

čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP.