Appeal dismissed; water supply regulation requires explicit contract for joint liability among users.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka)

potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odlok o oskrbi z vodo Mestne občine Ljubljana (Ur.l. SRS, št. 11/87

in 23/88) v določbi 25. člena ne določa solidarne odgovornosti

uporabnikov vode iz istega priključka. Solidarna odgovornost

uporabnikov je podana le, če je v pogodbi (ki ni gospodarska) izrecno

dogovorjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom (ki ga je sodišče prve stopnje sicer zmotno

naslovilo kot sodbo in sklep) je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. I 2001/01331 z dne 8.3.2001

razveljavilo v 1. in 3. točki izreka za 1., 3., 4., 6., 12., 14.,

17., 18., 21., 22., 23., 24., 25., 27., 28. in 29. toženo stranko ter

tožbo zavrglo (1. točka izreka). Zaradi umika tožbe zoper 30. toženo

stranko pa je razveljavilo citirani sklep o izvršbi v 1. in 3. točki

izreka tudi glede nje in v tem delu postopek ustavilo (2. točka

izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti

30. toženi stranki na 80.784,00 SIT odmerjenih stroškov pravdnega

postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do

plačila, v roku 8 dni (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko sklepa se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja

vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo;

ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep obsegu

izpodbijanja ustrezno spremeni. Graja zaključek prvostopnega sodišča,

češ da vtoževana obveznost ni solidarna, ampak deljiva. Po izrecni

določbi 2. odstavka 25. člena Odloka o oskrbi z vodo (Ur.l. SRS, št.

11/87 in 23/88; v nadaljevanju odlok) namreč sama ni dolžna skrbeti

za pravično delitev stroškov med stanovalce večstanovanjske hiše, ki

uporabljajo vodo iz istega priključka. Ker gre za eno odjemno mesto,

je obveznost toženih strank solidarna. Poudarja, da gre za specifično

pogodbeno razmerje po 27. členu Zakona o obligacijskih razmerjih

(Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89;ZOR) in da so v skladu s

citiranim členom predpisi, ki določajo vsebino takih pogodb, sestavni

del le-teh. V konkretnem primeru je ta predpis že navedeni odlok, ki

določa solidarno obveznost uporabnikov vode iz istega priključka,

zato so tožene stranke solidarno odgovorne ne glede na to, da v

pogodbi to ni bilo izrecno dogovorjeno. Izpodbija pa tudi stroškovni

del odločitve, saj je sodišče 30. toženi stranki neutemeljeno

priznalo stroške pristopa na glavno obravnavo. Če bi sodišče vlogo o

umiku tožbe zoper 30. toženo stranko le-tej vročilo brez nepotrebnega

odlašanja, ta na narok sploh ne bi pristopila in ji stroški v zvezi z

narokom ne bi nastali.

Na pritožbo so odgovorile 1., 10., 21., 23., 24., 27. in 29. tožena

stranka. Vse poudarjajo, da so svoje obveznosti do tožeče stranke

poravnale, zato pritožbenemu sodišču smiselno predlagajo, naj

pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri

pritožbenih navedb ugotavlja, da je bilo v predmetnem sporu majhne

vrednosti materialno pravo na prvi stopnji v celoti pravilno

uporabljeno. Pravilno je namreč pravno naziranje sodišča prve

stopnje, da je lahko solidarna odgovornost toženih strank v tej

pravdi (glede na to, da vtoževane obveznosti ne izvirajo iz

gospodarske pogodbe ter da gre za deljivo obveznost) podana le v

primeru, če bi bila takšna odgovornost s pogodbo izrecno dogovorjena

(prim. 413. člen ZOR), česar pa tožeča stranka ni dokazala. Res je

sicer, kot poudarja pritožba, da gre v razmerju med pravdnimi

strankami za specifično pogodbeno razmerje v smislu 27. člena ZOR,

saj je tožeča stranka pogodbo z uporabniki dolžna skleniti, vendar pa

ta okoliščina sama zase še ne pomeni, da so že zato tožene stranke za

obveznosti iz takšne pogodbe solidarno odgovorne. Solidarne

odgovornosti pa tudi odlok ne predpisuje in je drugačno stališče

tožeče stranke pravno zmotno. Sporna določba 25. člena odloka se

glasi: "V primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega

priključka, le-ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in

plačuje račune za porabljeno vodo v objektu (1. odstavek). Interna

delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni

obveznost upravljalca" (2. odstavek). Pritožnik si citirano določbo

2. odstavka odloka napačno razlaga. Citirana določba namreč pomeni

le, da upravljalec ni dolžan skrbeti za pravično delitev stroškov

vode med uporabnike vode iz istega priključka, kar pa še ne pomeni

solidarne odgovornosti uporabnikov. Če ti dogovora po 1. odstavku 25.

člena odloka niso sklenili, lahko upravljalec od njih terja plačilo

dolgovane obveznosti tako, da jo porazdeli na enake dele in od

vsakega terja le del obveznosti, ki odpade nanj (prim. 2. in 3.

odstavek 412. člena ZOR), ne more pa terjati plačila celotnega

dolgovanega zneska od vseh uporabnikov vode solidarno. V primeru, ko

uporabniki sklenejo dogovor v smislu 1. odstavka 25. člena odloka, pa

je upravljalec takšen dogovor dolžan upoštevati in terjati plačilo

stroškov od posameznega uporabnika glede na ključ delitve, ki so ga

ti v medsebojnem sporazumu dogovorili. In ravno takšen dejanski stan

(na katerega je pritožbeno sodišče vezano in se v sporu majhne

vrednosti tudi ne more izpodbijati - prim. 1. odst. 458. člena ZPP)

je bil na prvi stopnji ugotovljen. Zato je tudi pravilen zaključek

prvostopnega sodišča, da bi moral upravljalec tožiti vsakega

uporabnika le za njegov del obveznosti, in ker takšnega zahtevka ni

postavil, njegovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Pritožbeno

sodišče sicer ugotavlja, da bi pravilna uporaba materialnega prava

narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka (in ne zavrženja tožbe),

vendar pa je takšna odločitev za tožečo stranko, ki se je edina

pritožila, ugodnejša, zato vanjo ni posegalo (359. člen v zvezi s

366. členom ZPP). Dodati velja le še, da bi bila razlaga sporne

določbe odloka, kot jo skuša uveljaviti pritožba, tudi v nasprotju z

načelom enakega dostopa do javnih dobrin, ki ga Zakona o gospodarskih

javnih službah (Ur.l. RS, št. 32/93 s spr.; ZGJS), z uveljavitvijo

katerega je Zakon o komunalni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 8/82 s spr.;

ZKD), na podlagi katerega je bil sporni odlok sprejet, prenehal

veljati, v določbi 5. člena izrecno uzakonja.

Ker je bilo po povedanem materialno pravo na prvi stopnji pravilno

uporabljeno, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene izmed

absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je

dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prim. 2.

odstavek 350. člena ZPP), se izkaže pritožba tožeče stranke v delu, s

katerim izpodbija 1. točko prvostopne odločitve, kot neutemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče sicer

ugotovilo, da je prvostopno sodišče v njegovem izreku zmotno

zapisalo, da se sklep o izvršbi razveljavi v 1. in 3. točki izreka in

tožba zavrže tudi za 14. toženo stranko, katera, kot izhaja iz

spisovnih podatkov (in kar je zapisalo tudi sodišče prve stopnje v

obrazložitvi izpodbijanega sklepa), ugovora zoper sklep o izvršbi

sploh ni vložila in je ta postal zanjo pravnomočen, vendar pa s tem

sodišče prve stopnje kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP

ni zagrešilo, temveč gre zgolj za očitno pisno pomoto v izreku

izpodbijanega sklepa, katero lahko sodišče prve stopnje kadarkoli

(tudi po pravnomočnosti odločbe) odpravi z izdajo popravnega sklepa

(prim. 328. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem

izpodbija stroškovni del prvostopne odločitve. Ker ni dvoma, da so

30. toženi stranki s pristopom na prvi narok za glavno obravnavo

nastali stroški, do povračila katerih je po določbah Odvetniške

tarife (Ur.l. RS št. 67/03 - prim. Tar. št. 20 OT) upravičena, ji je

sodišče prve stopnje tudi te utemeljeno priznalo ter jih naložilo v

plačilo tožeči stranki (prim. člen 155. ZPP v zvezi s členom 158.

členom ZPP). ZPP namreč ne predvideva situacije, po kateri bi stroški

ene pravdne stranke bremenili sodišče, temveč jih mora vedno (bodisi

po načelu uspeha bodisi po načelu krivde) kriti ena izmed pravdnih

strank.

Po povedanem je bilo treba pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno

zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje

(2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih

stranke niso priglasile (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).