Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on evidence burden and expert report reliance under ZPP.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede

stroškov pravdnega postopka p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Sodišče samo od sebe ne more izvajati dokazov, ki jih pravdne stranke

niso predlagale (7. člen ZPP). Sodišče ugotavlja dejansko stanje na

podlagi dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke, razen kadar

ugotovi, da gre za zahtevke s katerimi stranke ne morejo razpolagati

(tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Kadar

sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti

kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu

(215. člen ZPP), kar je glede na to, da izvedencu za dopolnitev

izvedenskega mnenja ni postavil vprašanja glede invalidnosti zaradi

defekta dlančnic, sodišče prve stopnje tudi storilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki,

da mora tožniku plačati 178.275,90 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 04.04.2000 do plačila in pravdne stroške v znesku

75.752,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.04.2004 do

plačila. V presežku (do uveljavljenih 223.966,00 SIT) je tožbeni

zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških se pritožuje

tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in spremembo odločitve o stroških,

podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku

uporabilo le izvedensko mnenje drugega izvedenca, ni utemeljen. Prva

izvedenka je zapisala, da gre tožniku po Splošnih pogojih tožene

stranke NE 94 42% invalidnost in sicer:

- poglavje XIII točka 115. za izgubo kazalca 12 %

- poglavje XIII točka 116 a za izgubo sredinca 9 %

- poglavje XIII točka 116 b izguba prstanca in mezinca za vsakega 6 %

- defekt druge, tretje in četrte dlančnice 3 %

- omejena gibljivost desnega zapestja 5 %

- poglavje XX točka 231.a brazgotina 1 %

Drugi izvedenec je zapisal, da gre tožniku po Splošnih pogojih tožene

stranke NE 94 41 % invalidnost. Za izgubo kazalca, sredinca, prstanca

in mezinca je opredelil enako invalidnost kot prva izvedenka, prav

tako za brazgotino. Pač pa je po XV. točki točka 152 a omejeno

gibljivost zapestja ocenil za 2 % višje, ni pa ocenil, da predstavlja

invalidnost defekt druge, tretje in četrte dlančnice in je tako

njegova ocena invalidnosti za 1 % nižja.

Drugi izvedenec na katerega mnenje opira svojo odločitev sodišče prve

stopnje, je ocenil za 1 % nižjo invalidnost kot prva izvedenka.

Tožeča stranka prav v tem delu izvedenskega mnenja ne sprejema. Na

zahtevo tožene stranke je izvedenec dopolnil svoje mnenje, po

dopolnitvi pa tožeča stranka ni imela več pripomb, čeprav se

izvedenec ni opredelil glede invalidnosti zaradi defekta druge,

tretje in četrte dlančnice, samemu izvedenskemu mnenju pa tožnik

pravzaprav ni več nasprotoval, zato je sodišče prve stopnje ravnalo

povsem pravilno, ko je sodbo oprlo na izvedensko mnenje drugega

izvedenca, ki je tožniku po Splošnih pogojih tožene stranke NE 96

priznal za 3 % višjo invalidnost kot prva izvedenka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ravnati v

skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP, saj sodišče samo

od sebe ne more izvajati dokazov, ki jih pravdne stranke niso

predlagale (7. člen ZPP). Sodišče ugotavlja dejansko stanje na

podlagi dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke, razen kadar

ugotovi, da gre za zahtevke s katerimi stranke ne morejo razpolagati

(tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Kadar

sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti

kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu

(215. člen ZPP), kar je glede na to, da izvedencu za dopolnitev

izvedenskega mnenja ni postavil vprašanja glede invalidnosti zaradi

defekta dlančnic, sodišče prve stopnje tudi storilo.

Sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo stroškov za pristop

na glavno obravnavo 10.06.2003, ker te glavne obravnave ni bilo,

stranka pa mora v zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov opredeljeno

navesti stroške za katere zahteva povračilo (tretji odstavek 163.

člena ZPP). Za sestavo prve pripravljalne vloge je tožnik priglasil

200 točk in toliko mu je sodišče tudi priznalo.

Pritožbena izvajanja, da je izvedensko mnenje potrebno ne glede na

uspeh v pravdi, ne morejo biti uspešna. Stroški izvedenca so stroški

pravdnega postopka (tretji odstavek 153. člena ZPP) in delijo usodo z

ostalimi pravdnimi stroški glede na uspeh v pravdi.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede uspeha v pravdi

v posameznih delih postopka, in postanejo pritožbena izvajanja tudi v

tej smeri brezuspešna.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili

priglašeni.