Appeal dismissed; wife denied alimony due to voluntary job termination and sufficient housing assets.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice ugotovilo, da je

leta 2000 sporazumno prekinila delovno razmerje, to pa pomeni, da je

bilo delovno razmerje prekinjeno po volji tožnice in njenega

delodajalca, pri tem pa razlogi, zakaj je tožnica sklenila sporazum o

prenehanju delovnega razmerja, niti niso pomembni. Tožnica bi lahko

preživnino zahtevala le ob izpolnjevanju obeh pogojev - da nima

sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni

zaposlena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnica od toženca - (bivšega) zakonca

zahtevala plačilo mesečne preživnine 70.000,00 SIT. Tožnici je

naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini

121.094,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene

razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku -

ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je tudi

skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne

razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena

izvajanja dodaja:

Ne drži, da je tožnica brez svoje krivde izgubila zaposlitev. Sodišče

prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice ugotovilo, da je leta

2000 sporazumno prekinila delovno razmerje, to pa pomeni, da je bilo

delovno razmerje prekinjeno po volji tožnice in njenega delodajalca,

pri tem pa razlogi, zakaj je tožnica sklenila sporazum o prenehanju

delovnega razmerja, niti niso pomembni. Tako se pokaže kot pravilen

zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica dela ni izgubila iz

objektivnih razlogov, ampak je sama pustila službo in se glede na

določilo 46. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih -

ZZZDR, ki pravi, da je izbira dela prosta izbira vsakega zakonca,

sedaj ne more sklicevati na to, da je pričakovala, da jo bo

preživljal mož. Pritožbena trditev, da je tožnica ves čas iskala

zaposlitev ni utemeljena. Tožnica je sama izpovedala, da je v letih

od 2000 do 2004 napisala tri vloge, česar nikakor ni mogoče

opredeliti kot intenzivno iskanje zaposlitve, na zavod za

zaposlovanje pa se je tožnica kot iskalka zaposlitve prijavila šele,

ko jo je toženec dokončno zapustil in tako ni mogoče trditi, da brez

svoje krivde ni zaposlena. Že iz povedanega sledi zaključek, da

tožnica ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev iz 81.

člena ZZZDR. Tožnica bi lahko preživnino zahtevala le ob

izpolnjevanju obeh pogojev - da nima sredstev za življenje in da brez

svoje krivde ni zaposlena.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica

skupaj s tožencem solastnica hiše v Mariboru v kateri živita hčerki,

ki brezplačno koristita vsaka 100 m2 in bi tožnica lahko iz tega

naslova ustvarila dohodek. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo na

podlagi izpovedbe tožnice in tako ni izpolnjen pogoj, da tožnica nima

sredstev za življenje.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo

tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154.

in prvega odstavka 165. člena ZPP.