Appeal dismissed; court upheld denationalization order based on 5. ZDen despite incomplete factual findings.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Namen ZDen je popraviti krivice, ki jih je država

storila lastnikom zasebnega premoženja med in po drugi

svetovni vojni in v tem smislu določilo 5. člena ZDen

omogoča odpravo posledic, ki so nastale zaradi tistih

pravnih poslov, na podlagi katerih so stvari ali

premoženje zasebnikov prešli v državno last, sklenjeni

pa so bili zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega

organa ali predstavnikov oblasti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko

1 ugotovilo, da obstaja temelj za vračanje

podržavljenega premoženja na podlagi 5. člena Zakona o

denacionalizaciji - ZDen. Pod točko 2 istega sklepa je

sodišče prve stopnje zavezancem naložilo, da so dolžni

upravičencu, umrlemu, vrniti v last in posest naslednje

nepremičnine: parc. št., pripisane pri vl. št. k.o.,

pri katerih je zavezanka za vrnitev Občina; nepremičnine

parc. št., sedaj pripisane pri vl. št. k.o., ki jih je

zavezana vrniti Republika Slovenija; nadalje

nepremičnine parc. št. pripisana pri vl. št.k.o., ki jih

je prav tako zavezana vrniti Republika Slovenija; ter

nepremičnino parc. št. v lastniškem deležu

1011/10606-tin, pripisano pri vl. št. k.o. , in parc.

št. v deležu 3440/32040-tin, pripisano pri vl. št. k.o.,

zavezanka za vrnitev slednjih nepremičnin pa je Občina.

V točkah 3. in 4. izpodbijanega sklepa je nadalje

sodišče prve stopnje za skrbnika za posebni primer

imenovalo, kateremu je podelilo vrnjeno premoženje iz

točke 2. v začasno upravljanje, Zemljiški knjigi

Okrajnega sodišča pa odredilo vknjižbo lastninske

pravice upravičenca na nepremičninah iz točke 2

izpodbijanega sklepa.

Zoper prvo točko prvostopnega sklepa se pravočasno

pritožuje tretja nasprotna udeleženka iz pritožbenih

razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

napačne uporabe materialnega prava s pritožbenim

predlogom na razveljavitev izpodbijanega dela sklepa

oziroma podrejeno na njegovo spremembo. Pritožnica

navaja, da v predmetni zadevi ni bilo popolno

ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja okoliščin v

smislu 5. člena ZDen, saj teh okoliščin ni mogoče

utemeljiti zgolj na izpovedbah prič v postopku na prvi

stopnji. Tretja predlagateljica namreč tekom postopka na

prvi stopnji ni prejela listin, ki bi se nanašale na sam

odvzem nepremičnin, sodišče prve stopnje pa kljub

napotilu pritožbenega sodišča ni popolno ugotovilo, kaj

je bil izvršilni naslov za izdajo sklepov Okrajnega

sodišča z dne (o podelitvi domika) ter z dne (o

razdelitvi izkupila). V okviru pritožbene graje zmotne

uporabe materialnega prava tretja predlagateljica

navaja, da sicer prisilni značaj izvršilnega postopka,

ki je bil v teku proti dolžniku zapadlih davčnih

obveznosti, še ne izključuje "grožnje, sile ali zvijače

državnega organa" iz 5. člena ZDen, vendar pa slednje

okoliščine v predmetni zadevi niso popolno ugotovljene.

Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da so bile

nekatere od nepremičnin, za katere v obrazložitvi sklepa

navaja, da njihova vrnitev v naravi ni mogoča,

predlagatelju že vrnjene na podlagi pravnomočnih odločb

v postopku denacionalizacije, s čimer pritožnica

izpodbija tudi del točke 2. prvostopnega sklepa.

Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za

potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa,

priznava pa, da je pri odločitvi sodišča prve stopnje v

odstavku d) 2. točke izpodbijanega sklepa morebiti

prišlo do napake, saj je bil del tega premoženje že

vrnjen v postopku denacionalizacije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v

smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter v okviru v

pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje,

da je sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo

dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno

pravo, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti

upoštevnih kršitev procesnih pravil. Zato sodišče druge

stopnje povzema pravilne razloge v izpodbijanem sklepu

sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami

pa še dodaja:

Ni slediti pritožbeni graji prvostopnega zaključka, da

obstoji temelj za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, ki

ga je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi

zaslišanja številnih prič v postopku na prvi stopnji.

Sodišču prve stopnje tekom postopka sicer ni uspelo

pridobiti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je

bil dne izdan sklep o podelitvi domika pod opr. št.

(priloga C7) ter dne sklep o razdelitvi izkupila pod

opr. št. (list. št. 75 priloženega izvršilnega spisa).

Da bo moralo v novem postopku sodišče prve stopnje

prvenstveno pribaviti izvršilni naslov za zgoraj

navedena sklepa pod opr. št. sicer izhaja tudi iz

napotila prvostopnemu sodišču v obrazložitvi

drugostopnega sklepa (s katerim je sodišče druge stopnje

razveljavilo prvostopno odločitev o zavrženju

predlagateljevega predloga za denacionalizacijo

nepremičnin). Sodišče druge stopnje pa v skladu s prvim

odstavkom 63. člena ZDen zaključuje, da je v

obravnavanem primeru, ko listine o podržavljenju (v

konkretnem primeru odmerne odločbe davka, na podlagi

katerih je prišlo do izvršilnega postopka za izterjavo

davčnega dolga) več ne obstajajo, moral organ (sodišče)

prve stopnje po uradni dolžnosti zahtevati od zavezanca

ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice.

Smiselno navedeno zakonsko določilo omogoča

ugotavljanje, da je zahteva za denacionalizacijo

upravičena, tudi na podlagi zaslišanja prič. Tudi v

slednjem primeru gre namreč za dokazilo o verjetnosti

obstoja pravice iz prvega odstavka 63. člena ZDen.

Pravkar opisano zakonsko pooblastilo je v obravnavanem

primeru izkoristilo sodišče prve stopnje, ki je z

namenom ugotovitve, da je do podržavljenja

upravičenčevega nepremičnega premoženja prišlo zaradi

grožnje, sile in zvijače državnega organa ob pomanjkanju

izvršilnega naslova za izvršilni postopek, v katerem so

bile prodane dolžnikove nepremičnine, take okoliščine iz

5. člena ZDen ugotavljalo na podlagi zaslišanja

številnih prič. Na podlagi dokaznega postopka

(zaslišanje prič) je tako sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je bila upravičencu najprej odvzeta

živina, v posledici česar ni mogel več obdelovati

zemlje. Priča je namreč izpovedala, da so očetu

(denacionalizacijskemu upravičencu), ko je vozil gnoj,

izpregli in odpeljali živino, živino pa so odpeljali

tudi iz hleva. Priča se še spominja, da se je oče

pogosto jezil na komuniste, ker so mu pobrali vse, kar

je pridelal. Kasneje je bila upravičencu odvzeta tudi

zemlja nad zemljiškim maksimumom, upravičenec pa je

moral plačevati večji davek kot ostali (več kot

dvakratnik davka, ob približno enaki površini

obdelovalne zemlje - izpovedba priče). Priče so nadalje

skladno izpovedale, da je bila zemlja upravičenca za

denacionalizacijo predvidena za Kmetijsko zadrugo ter da

so upravičencu grozili, da ga bodo "uničili do konca".

Nenazadnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo,

da so nepremičnine v izvršilnem postopku opr. št. prešle

v državno last zaradi protipravnega ravnanja državnega

organa ali predstavnika oblasti, tudi na podlagi

podatkov v priloženem izvršilnem spisu, iz katerih

izhaja, da sta oba postavljena izvedenca in (list št. 40

priloženega spisa) odmero davka glede na hektarski donos

upravičenca, ki ni imel za obdelavo zemljišča potrebne

živine, ocenila kot previsoko.

Namen ZDen je popraviti krivice, ki jih je država

storila lastnikom zasebnega premoženja med in po drugi

svetovni vojni in v tem smislu določilo 5. člena ZDen

omogoča odpravo posledic, ki so nastale zaradi tistih

pravnih poslov, na podlagi katerih so stvari ali

premoženje zasebnikov prešli v državno last, sklenjeni

pa so bili zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega

organa ali predstavnikov oblasti. V skladu s stališčem

ustaljene sodne prakse (Komentar 5. člena ZDen, str 76)

je namreč državna oblast v obdobju po revoluciji

uporabljala tudi različne pretanjene in zakrite oblike

psihičnega nasilja in ustrahovanja za dosego političnih

ciljev, med katerimi je bila tudi odprava zasebne

lastnine. Vendar je treba v vsakem posamičnem primeru

posebej ugotoviti, da je bil prejšnji lastnik žrtev

prikritega psihičnega nasilja in ustrahovanja,

neposredno ali posredno usmerjenega na podržavljenje

njegovih nepremičnin. Do prav takega zaključka je na

podlagi izčrpnega dokaznega postopka prišlo tudi sodišče

prve stopnje, ki je na podlagi izpovedb zaslišanih prič

in listinskih dokazil iz priloženega izvršilnega spisa

izčrpno pojasnilo tako zgodovinske kot druge, tudi čisto

individualne okoliščine, ki so pripeljale do prisilne

izterjave previsokega davčnega dolga

denacionalizacijskega upravičenca iz njegovih

nepremičnin. Sodišče druge stopnje povzema dejanski

zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo upravičenčevo

nepremično premoženje v postopku prisilne iztejave

previsoko odmerjenega davčnega dolga upravičencu odvzeto

zaradi protipravnega ravnanja državnih organov oziroma

predstavnikov oblasti, neposredno usmerjenega na

podržavljenje njegovih nepremičnin. Po navedenem je tudi

materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v prvi

točki izpodbijanega sklepa, da namreč obstaja temelj za

denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, utemeljen.

Glede pritožbene graje, da sodišče prve stopnje v

obrazložitvi predmetnega sklepa zmotno navaja, da

vrnitev parcel številka, k.o. v naravi ni mogoča,

sodišče druge stopnje še dodaja, da navedene

nepremičnine, razen parc. št. k.o., v izreku

izpodbijanega sklepa sploh niso navedene, prav tako pa

vrnitve večine od teh nepremičnin v dopolnjenem predlogu

za denacionalizacijo (z dne, list št.) predlagatelj niti

ni zahteval. Podrobnejši pregled dopolnjenega predloga

za denacionalizacijo, prvostopnega sklepa ter

obravnavane pritožbe tako pokaže, da je predlagatelj v

dopolnjenem predlogu od v tem odstavku navedenih

nepremičnin terjal zgolj vrnitev nepremičnin parc. št.,

vl. št. k.o. v deležu 1011/10606-tin in parc. št., vl.

št. k.o. v deležu 3440/32040-tin v naravi (točka d)

dopolnjenega predloga) ter parc. št. in , vl. št. k.o. v

obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada d.d.

Ljubljana (točka e dopolnjenega predloga). Sodišče prve

stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo zgolj o

vrnitvi v predlogu za denacionalizacijo navedenega

lastniškega deleža nepremičnin, ki jih je v zahtevanem

obsegu naložilo povniti v naravi Občini in ne

pritožnici, zato za pritožbo zoper ta del sklepa

pritožnica nima pravnega interesa. Sicer pa sodišče

druge stopnje še opozarja, da je bil predlagatelju v že

pravnomočnem denacionalizacijskem postopku očitno vrnjen

le del nepremičnine parc. št. k.o. (le 28600/32040-in)

in le del nepremičnine parc. št. k.o. (le

9595/10606-tin), kar vse izhaja iz sklepa o dedovanju

opr. št. z dne (priloga A6), zato bo z vrnitvijo v

deležu 3440/32040-tin parc. št. k.o. ter v deležu

1011/10606-tin parc. št. iste k.o. predlagatelju šele

vrnjena celotna nepremičnina pod to parcelno številko.

O v dopolnjenem predlogu za denacionalizacijo zahtevani

vrnitvi parc. št. in k.o. v obliki odškodnine v

obveznicah, ki naj jih izplača Slovenski odškodninski

sklad, pa sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega

sklepa ni odločilo (čeprav je v obrazložitvi istega

sklepa navedlo, da se zanje izplača odškodnina v obliki

obveznic). Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o

katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu tega

zahtevka, lahko stranka v roku 15 dni po prejemu sodbe

predlaga sodišču, da se sodba dopolni (325. člen ZPP).

Enako velja v skladu s 332. členom ZPP tudi za sklepe.

Ker pa predlagatelj v roku 15 dni od prejema sklepa ni

predlagal sodišču prve stopnje izdaje dopolnilne sodbe,

se šteje, da je v tem delu (o katerem ni bilo odločeno)

predlagatelj predlog umaknil. Predlagatelj se tudi zoper

sklep sodišča prve stopnje ni pritožil, pritožbeno

sodišče pa le na pritožbo nasprotne udeleženke ni moglo

poseči v odločitev, saj bi takšen poseg predstavljal

odločitev v škodo stranke, ki se je pritožila (359. člen

ZPP).

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo

zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri

odločitvi se je oprlo na 2. točko prvega odstavka 365.

člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker jih predlagatelj in nasprotne udeleženka nista

priglasila.