Court partially allows appeal, increasing non-pecuniary damages for military duty injury due to insufficient pain assessment.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba

sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu s

p r e m e n i tako, da izrek glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki

1,035.000,00 (en milijon petintrideset tisoč 00/100) SIT

z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od

01.01.2002 do 27.06.2003 ter z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 28.06.2003 dalje do plačila ter ji povrniti

pravdne stroške v znesku 403.784,00 (štiristotri tisoč

sedemsto štriinosmedeset 00/100) SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 28.10.2005 dalje do plačila, v

roku 15 dni."

V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene

stranke pa v celoti zavrneta in v nespremenjenem obsegu

p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

pritožbenega postopka v znesku 19.877,91 (devetnajst

tisoč osemsto sedeminsedemdeset 91/100) SIT, v 15 dneh.

[JEDRO]

Je po tretjem odstavku 18. člena Zakona o obrambi in

zaščiti - ZOZ, ki je veljal v času škodnega dogodka, v

zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZOZ

izvrševanje nalog v oboroženih silah potrebno

obravnavati širše in ne le kot škode, ki nastanejo

neposredno pri spopadu s sovražnikom. Tako med naloge v

oboroženih silah spada tudi oskrba s pitno vodo.

Spuščanje po lestvi, ki je bila pritrjena samo zgoraj, v

studenec globine 46 m, do vodne črpalke nameščene na

globini 12 m, predstavlja nevarno dejavnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo

stranko iz naslova nepremoženjske škode obsodilo na

plačilo odškodnine tožniku v znesku 720.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 01.01.2002

do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških je

toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov

tožeče stranke v znesku 171.360,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 28.10.2005 dalje do plačila. V

presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje

tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s

pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe

tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno

pa predlaga spremembo prvostopne sodbe tako, da se

prisojena odškodnina primerno zniža ter nadalje

podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje

tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega

prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da "napadeno sodbo

tako spremeni, da zahtevi tožnika stroškovno ugodi".

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za

zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pregled zadeve pokaže naslednje:

Pritožba tožene stranke nima prav, da do poškodbe

tožnika ni prišlo v času, ko je izvrševal naloge v

oboroženih silah. Nasprotno, prvostopno sodišče povsem

pravilno ugotavlja, da je bil tožnik v času zatrjevanega

škodnega dogodka, to je v času od 04.07.1991 do

18.07.1991 (do poškodbe je prišlo dne 08.07.1991 pri

popravilu vodne črpalke v vodnjaku), vpoklican v enoto

teritorialne obrambe (nadalje TO), ki se je nahajala v

objektu stare osnovne šole. To dejstvo izhaja že iz

potrdila RS, Ministrstvo, št. z dne 22.02.1993, s

katerim se potrjuje, da je tožnik v kritičnem času bil

vpoklican v enoto TO.

Do poškodbe je prišlo dne 08.07.1991, ko je tožnik iz

razloga, da bi njegova enota TO bila oskrbljena z vodo

popravljal vodno črpalko v bližnjem vodnjaku kraja

namestitve, to je stare osnovne šole v. To dejstvo

prvostopno sodišče pravilno ugotavlja na podlagi

izpovedbe samega tožnika ter prič, ki so povedali, da se

je tožnik poškodoval pri popravilu vodne črpalke v

navedenem studencu, pri čemer mu je takoj po poškodbi

poškodbo tudi oskrbel in mu namestil na roko opornico.

Nastanek poškodbe ob popravilu vodne črpalke pa nadalje

izhaja iz zdravstvene dokumentacije tožnika, ko je ta v

mesecu novembru obiskal svojega zdravnika. Navedeno

črpalko pa je tožnik popravljal zato, da bi bila njegova

enota preskrbljena s pitno vodo, pri čemer ne more biti

prav nobenega pomisleka v smeri, da je vojaški enoti

pitna voda nujno potrebna. Že iz tega vidika pa se

pokaže kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da

je tožnik utrpel poškodbo in s poškodbo povezano škodo

pri izvrševanju nalog v oboroženih silah. Pri tem pa ima

prvostopno sodišče prav, da je po tretjem odstavku 18.

člena Zakona o obrambi in zaščiti - ZOZ, ki je veljal v

času škodnega dogodka, v zvezi s 1. točko prvega

odstavka 5. člena ZOZ izvrševanje nalog v oboroženih

silah potrebno obravnavati širše in ne le kot škode, ki

nastanejo neposredno pri spopadu s sovražnikom. Tako med

naloge v oboroženih silah spada tudi oskrba s pitno vodo

in zaradi nujnosti take oskrbe tudi ni odločilno, ali je

tožnik za navedeno popravilo dobil nalog (ukaz)

nadrejenega, ali pa je to delo opravil samoiniciativno.

Po navedenem je tako tožena stranka odškodninsko

odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri popravilu

vodne pumpe v vodnjaku z namenom, da se njegova enota TO

oskrbi s pitno vodo. Tako pa se pokažejo kot brezuspešni

ugovori tožene stranke, da do škodnega dogodka ni prišlo

pri izvajanju nalog v oboroženih silah in da je do

popravila vodne pumpe prišlo na lastno pobudo tožnika,

zaradi česar tožena stranka ne more odgovarjati za

morebitno škodo, ki jo je pri tem utrpel.

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri izvrševanju nalog v

oboroženih silah, pa tožena stranka odgovarja po

splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, torej

krivdno ali objektivno (154. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR). Prvostopno sodišče ima povsem prav, da

spuščanje po lestvi, ki je bila pritrjena samo zgoraj, v

studenec globine 46 m, do vodne črpalke nameščene na

globini 12 m, predstavlja nevarno dejavnost. Pri takem

opravilu je namreč tveganje dosti večje od običajnega in

nevarnost, kateri je bil tožnik izpostavljen, zdaleč

presega nevarnosti, s katerimi so se srečevali njegovi

sovojaki pri običajnih opravilih. Tako pritožba tožene

stranke tudi nima prav, da nameravano popravilo vodne

črpalke ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 173.

člena ZOR.

Da pa je tožniku k škodnemu dogodku pripisati več kot

10 % sokrivdo k nastanku škodnega dogodka, pa so tudi

brezuspešna pritožbena izvajanja tožene stranke, ker je

to sokrivdo prvostopno sodišče pravilno opredelilo le z

nepazljivostjo tožnika, pri čemer pa ta ni mogel

pričakovati, da se bo po spuščanju po lestvi v vodnjak

ta zamajala, zaradi česar je obstajala nevarnost, da bo

tožnik padel v globino vodnjaka. Prvostopno sodišče ima

tako prav, da delna krivda (tretji odstavek 177. člena

ZOR) tožnika v tej zadevi znaša 10 % in nič več, kot

skuša prikazati pritožba tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke pa ima prav, da je prvostopno

sodišče tožniku za pretrpljene fizične bolečine z

zneskom 300.000,00 SIT ter za prestane duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z

zneskom 350.000,00 SIT odmerilo prenizko odškodnino.

Tožnik je namreč v posledici obravnavane poškodbe utrpel

udarec mezinca in sredinca leve roke. V posledici

poškodbe je prišlo do razvoja sudeckove distrofije v

področju levega komolca in okvare sklepnega hrustanca

prvega medčlenkovnega sklepa sredinca leve roke. Po

končanem zdravljenju je ostala prisotna slabša

gibljivost levega zapestja, tožnik sicer roko uporablja,

vendar z določenimi omejitvami. Po pravilni ugotovitvi

vrste in narave telesne poškodbe tožnika je prvostopno

sodišče tudi povsem pravilno, na podlagi izpovedbe

samega tožnika in izvedenskega mnenja izvedenca

medicinske stroke, ugotovilo vse okoliščine, vplivne na

odmero odškodnine za prestane fizične bolečine, strah in

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti. Po taki pravilni ugotovitvi pa je prvostopno

sodišče glede odmere odškodnine za prestane fizične

bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti, nepravilno uporabilo materialno

pravo. Pravilna uporaba materialnega prava za tovrstni

nepremoženjski škodi po presoji pritožbenega sodišča

narekuje zvišanje odškodnine, in sicer na 500.000,00

SIT za prestane fizične bolečine in na 500.000,00 SIT iz

naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Za prestani strah pa je prvostopno sodišče z

zneskom 150.000,00 SIT odmerilo pravično denarno

odškodnino.

Po navedenem pa se pritožbena izvajanja tožene stranke

za znižanje odškodnine pokažejo kot neutemeljena.

Po spremenjeni prvostopni sodbi je tožniku prisojena

odškodnina v skupnem znesku 1,150.000,00 SIT. Tako

prisojena odškodnina je v skladu z 200. in 203. členom

ZOR ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri

odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno

prakso za podobne primere. Upoštevaje 10 % sokrivdo

tožnika (tretji odstavek 177. člena ZOR) je tako tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati za 1,035.000,00

SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi in zakonskimi

zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Po spremenjeni prvostopni sodbi in s tem povezano

spremembo pravdnega uspeha pravdnih strank po posameznih

fazah pravde je tožena stranka dolžna tožeči stranki

povrniti za 403.784,00 SIT stroškov pravdnega postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne

sodbe, to je od 28.10.2005 dalje do plačila.

Pritožbeni uspeh tožeče stranke znaša 39,37 % in ji je

tako tožena stranka dolžna povrniti za 19.877,91 SIT od

50.490,00 SIT utemeljeno priglašenih pritožbenih

stroškov. Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela in z

odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni

razjasnitvi zadeve, zato krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika -

OZ.