Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on property restitution value and interest calculation.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu

p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Ravno glede na dejavnost, s katero se ukvarja tožeča

stranka in zato kvalifikacija njenega interesa kot

tržnega, komercialnega, je treba pritrditi oceni sodišča

prve stopnje, da sporni čistilni stroj v naravi sedaj za

tožečo stranko ne predstavlja stvari, ki bi bila

adekvatna sporni stvari v času njenega neutemeljenega

odvzema s strani tožene stranke. Zato pa pritožbeno

sodišče ne vidi zadržkov za ugoditev denarnemu tožbenemu

zahtevku tožeče stranke, uveljavljanemu v zadnjem

sojenju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem

delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s tem,

ko ji je v breme toženca prisodilo celotno uveljavljano

glavnico v znesku 574.690,00 SIT, zakonske zamudne

obresti pa le od 12.12.2005 dalje in ne od 1.8.2003

dalje, kot je to zahtevala in zgolj v tem obrestnem delu

zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Toženi stranki

je tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče

stranke v znesku 652.096,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do

plačila.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper obsodilni

del prvostopenjske sodbe, uveljavlja smiselno vse

pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o

pravdnem postopku - ZPP in se zavzema za spremembo

napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve

tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno pa za njeno

razveljavitev s ponovljenim sojenjem pred sodiščem prve

stopnje. Pritožnik vztraja na svojem stališču, da bi

bila tožeča stranka kvečjemu upravičena zahtevati

vrnitev spornega čistilnega aparata Kirby v naravi, v

kolikor bi njena terjatev obstojala po temelju, kar pa

sicer pritožba prav tako osporava s trditvijo, da je bil

toženec upravičen ta čistilni stroj obdržati. Pritožba

vsebuje tudi določene ugovore na račun gotovljene

vrednosti spornega čistilnega stroja.

V vloženem pritožbenem odgovoru tožeča stranka oporeka

pritožbenim navedbam in se zavzema za ohranitev

prvostopenjske sodbe v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v

drugem ponovljenem sojenju v zadostni meri raziskalo

dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev,

upoštevaje pri tem napotke pritožbenega sodišča v

prejšnjih razveljavitvenih sklepih, prav tako pa tudi

materialnopravno pravilno odločilo, predvsem pa svojo

odločitev prepričljivo utemeljilo v obrazložitvi

napadene sodbe, ob hkratnem povzetku izraženega pravnega

stališča pritožbenega sodišča v prejšnjih odločitvah.

Zato pritožbeno sodišče v celoti povzema prepričljive

razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje brez

nepotrebnega ponavljanja, v zvezi s pritožbo pa še

dodaja:

Tožeči stranki pripada odškodnina v okviru inštituta

varstva lastninske pravice v smeri stvarnopravnih

določb, kot je to pravilno povzelo tudi sodišče prve

stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve.

Pri tem tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema

dokazno in dejansko oceno sodišča prve stopnje, da 13

let star čistilni sistem Kirby za tožečo stranko ne

predstavlja več vrednosti, ustrezne tisti v času

neutemeljenega zadržanja spornega stroja s strani tožene

stranke, kar je logična in prepričljiva ocena tudi z

vidika življenjsko izkustvenih sklepanj. Tožeča stranka

se bavi s prodajo tovrstnih čistilnih strojev, splošno

znano pa je zanimanje kupca teh in podobnih produktov za

čas izdelave tega, saj pomeni ta čas izdelave obenem

tudi jamstvo za pričakovane lastnosti stroja ustrezne

tehničnim dosežkom za posamezno obdobje. Razumljivo je,

da 13 let star stroj za kupca ne pomeni s tržnega,

komercialnega vidika nove stvari kot predmeta prodaje,

ustrezne vsem aktualnim tehnološkim dosežkom in

pričakovanjem, četudi bi držala trditev tožene stranke,

da je sam stroj sicer še v brezhibnem stanju in da je

mogoče tudi vnaprej še pričakovati dalj časa trajajoče

funkcioniranje tega stroja. Ravno glede na dejavnost, s

katero se ukvarja tožeča stranka in zato kvalifikacija

njenega interesa kot tržnega, komercialnega, je treba

pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da sporni čistilni

stroj v naravi sedaj za tožečo stranko ne predstavlja

stvari, ki bi bila adekvatna sporni stvari v času

njenega neutemeljenega odvzema s strani tožene stranke.

Zato pa pritožbeno sodišče ne vidi zadržkov za ugoditev

denarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke,

uveljavljanemu v zadnjem sojenju.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede dejanske

ocene sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke

po samem temelju obstoji in da tedaj toženec sam ni imel

kot posestnik stvari obenem tudi izkazanega pravnega

temelja za pridobitev lastninske pravice na premični

stvari, kar bi opravičevalo nadaljnjo toženčevo posest

in last stvari ter obenem ovrglo zahtevano lastninsko

varstvo tožeče stranke. Pravilna je razlaga sodišča prve

stopnje, da izvedeni dokazi pritrjujejo trditvi tožeče

stranke, da bi bil toženec upravičen do nagrade v obliki

spornega čistilnega stroja le, v kolikor bi prodal 15

tovrstnih strojev v roku štirih mesecev. Poleg dejanskih

in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih

pritožbeno sodišče v tej smeri v celoti povzema kot

svoje, še poudarja dejstvo, da pogodba o delu z dne

9.3.1991 - A5 listinskih prilog prodajo 15 strojev v

štirih mesecih opredeljuje v bistvu kot pogodbeno

obveznost toženca, zato nikakor ni logično, da pa bi po

drugi strani razlaga pravilnika o stimulaciji z dne

2.4.1991 vodila k nagrajevanju zastopnika že, v kolikor

bi prodal 15 strojev po poteku tega roka, saj bi prišlo

do njegove nagraditve v bistvu čeprav ne bi izpolnil

dogovorjene pogodbene obveznosti. Oba akta je zato treba

razlagati v povezavi, kot je to pravilno storilo tudi

sodišče prve stopnje in nasprotno toženčevo stališče ne

more vzdržati.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane

odločitve ne more imeti vpliva. S poudarjanjem stanja

spornega čistilnega stroja, ki da je pri tožencu v

enakem stanju kot ob vložitvi tožbe, glede na vse

navedeno pritožnik ne more uspeti v svojem zavzemanju,

da bi mogla tožeča stranka doseči le vrnitev stroja v

naravi in ne denarne vrednosti, kot jo uveljavlja.

Neutemeljeno je zato tudi pritožbeno nakazovanje, da bi

si moral stroj ogledati izvedenec in oceniti njegovo

sedanjo vrednost in stanje ter da je tožeča stranka

opustila zadostitev dokaznemu bremenu v tej smeri.

Bistvenega pomena tudi niso pritožbene navedbe o

predvideni življenjski dobi tega spornega čistilnega

sistema Kirby oziroma načina reklamiranja te življenjske

dobe pri tožeči stranki ob prodaji teh strojev.

Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobene procesne

opustitve v ravnanju sodišča prve stopnje, ko je

zavrnilo dokazni predlog toženca na zaslišanje priče,

saj je bil dokazni cilj tožene stranke ob dokaznem

predlogu k zaslišanju te priče, kot je sama pojasnila na

glavni obravnavi dne 12.9.2005 - list. št. 217 spisa

ravno le potrditev doživljenjske garancije za tovrstne

čistilne stroje. Dejansko stanje v tej smeri tudi zaradi

tega ni ostalo nepopolno razjasnjeno, kot to pritožba

očita, glede na že navedeno stališče tako

prvostopenjskega kot drugostopenjskega sodišča, da sama

življenjska doba tega aparata glede na vse okoliščine

primera ni bistvenega pomena.

Tožena stranka je sprejela tudi dopolnitev izvedenskega

mnenja izvedenca s prilagojeno ugotovitvijo vrednosti

spornega stroja na čas zadnjega sojenja - zapisnik o

glavni obravnavi z dne 12.12.2005 - list. št. 242 spisa,

zato so njene pritožbene navedbe v smeri graje načina

določitve višine denarne odmene v bistvu nove in zato v

smislu člena 337 ZPP neupoštevne. Sicer pa bi

kakršnokoli ugotavljanje višine te odmene po času, ko

naj bi sporna stvar v naravi za tožečo stranko postala

neuporabna (po lastnih trditvah tožeče stranke je to

bilo vsaj v letu 1999) moglo pripeljati tudi do

zgodnejšega začetka teka zamudnih obresti, kar bi

tožencu ne bilo v korist. To pa tudi ni bistvenega

pomena, kdaj je tožeča stranka v celoti izgubila interes

na zahtevanem pravnem varstvu v obliki vrnitve spornega

čitilnega stroja v naravi. Kakor hitro ji je sodišče

verjelo, da je do tega prišlo, je upravičena do denarne

odmene v višini valorizirane vrednosti stroja po stanju

iz leta 1992, kot to ustreza pristopu že navedenega

izvedenca in kot je pravilno povzelo tudi sodišče prve

stopnje, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno

upoštevalo valorizacijo te denarne odmene na čas sojenja

in od takrat dalje tudi priznalo tožeči stranki tek

zamudnih obresti.

Tudi ostala pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Pritožbeno sodišče pa tudi samo v okviru uradnega

pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena

350 ZPP ni našlo uradno upoštevnih kršitev procesnega

ali materialnega prava, zato je pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem

delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Stroškovna odločitev, vsebovana v izpodbijani sodbi, ni

bila predmet pritožbene graje. O pritožbenih stroških pa

je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi prvega

odstavka člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 157

ZPP. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške,

ker s pravnim sredstvom ni uspela. Tožeča stranka pa z

vloženim pritožbenim odgovorom ni bistveno pripomogla k

razjasnitvi spornega razmerja, zato v zvezi s tem

procesnim dejanjem povezanih pravdnih stroškov ni mogoče

kot potrebne pravdne stroške naprtiti v breme druge

pravdne stranke.