Appeal dismissed; court upheld valid handwritten will despite missing document and disputed shares.

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu

(pod II in III izreka sodbe) p o t r d i sodba

sodišča prve stopnje.

Tožene stranke - pritožniki trpijo sami svoje pritožbene

stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je izčrpno ocenilo izvedene dokaze

in obrazložilo svojo odločitev o ugoditvi podrejenemu

tožbenemu zahtevku ter materialno pravo (določbo 77.

člena Zakona o dedovanju - ZD) pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče zato povzema izčrpne razloge sodišča

prve stopnje, soglaša z obširno dokazno oceno, ki je

tehtna in življenjsko sprejemljiva. Tudi po prepričanju

pritožbenega sodišča je tožnik dokazal obstoj

lastnoročne zapustničine oporoke z vsebino, navedeno v

podrejenem tožbenem zahtevku in da je bila uničena ali

skrita po oporočiteljičini smrti ali pred njeno smrtjo,

toda brez njene vednosti, zato ima učinek veljavne

oporoke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I

izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev,

da je pokojna koncem junija ali julija 1989 napravila

veljavno lastnoročno oporoko v navzočnosti dveh

oporočnih prič, to je in, s katero je določila, da se

njena nepremičnina z upoštevanjem deleža, ki ga je

podarila, proda in se kupnina razdeli med sestre, vsaki

do 10 %, nečaku 25 %, za gobavce in za popravilo cerkva

30 % in 5 % osebi, ki ji bo stregla, premičnine pa se

razdelijo tako, da prejme dva fotelja in tepih iz

sprejemne sobe, ostale premičnine pa si razdelijo

dediči, kar pa ostane, naj se proda in da za svete maše

za pokojne sorodnike.

Pod II izreka pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu

zahtevku na ugotovitev, da je pokojna in umrla

18.08.1989, napravila koncem junija ali julija 1989

lastnoročno oporoko, s katero je določila, da se njena

nepremičnina proda in kupnina razdeli med sestre, vsaki

do 10 %, nečaku 25 %, za gobavce in popravilo cerkva 30

% in 5 % osebi, ki ji bo stregla.

Pod III pa je naložilo toženim strankam, da so

nerazdelno dolžne povrniti tožniku pravdne stroške v

znesku 300.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Proti tej sodbi se pritožujejo tožene stranke kot pravni

nasledniki prvotožene stranke in kot pravni naslednici

četrtotožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov in

predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako,

da stroškovno zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek pod

II izreka, podrejeno pa, da sodbo v obsodilnem delu

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba v okviru uveljavljanja vseh pritožbenih

razlogov uveljavlja smiselno bistveno kršitev iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP, ko navaja, da sodba nima nobenih

razlogov o izpovedbah drugotožene stranke in (prvotno)

četrtotožene stranke, pri čemer uveljavljana kršitev ni

podana. Sodba ima namreč o izpovedbah navedenih strank

zadostne razloge (drugi odstavek na 12. strani, tretji

odstavek na 13. strani, drugi odstavek na 7. strani

sodbe), ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako niso

v nasprotju z izrekom sodbe in tudi ne protispisni.

V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa

pritožbeno sodišče ne ugotavlja drugih uradno upoštevnih

procesnih kršitev.

Prav tako nista podana ostala uveljavljana pritožbena

razloga. Sodišče prve stopnje je izčrpno ocenilo

izvedene dokaze in obrazložilo svojo odločitev o

ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku ter materialno

pravo (določbo 77. člena Zakona o dedovanju - ZD)

pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče zato povzema

izčrpne razloge sodišča prve stopnje, soglaša z obširno

dokazno oceno, ki je tehtna in življenjsko sprejemljiva.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik

dokazal obstoj lastnoročne zapustničine oporoke z

vsebino, navedeno v podrejenem tožbenem zahtevku in da

je bila uničena ali skrita po oporočiteljičini smrti ali

pred njeno smrtjo, toda brez njene vednosti, zato ima

učinek veljavne oporoke. Pritožba napada dokazno oceno

sodišča prve stopnje, ko navaja, da je sodišče prve

stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo prič, katerih

pričevanje da je pritožbeno sodišče že v svojih

predhodnih odločbah označilo kot neverodostojno. Sodišče

prve stopnje je v razlogih sodbe podrobno analiziralo

izvedene dokaze v zvezi z obstojem oporoke, obliko

oporoke in njeno vsebine ter izginotjem, pri čemer je

analiziralo tudi izpovedbe omenjenih prič, vendar pa v

povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno

sodišče tudi v nobenem od predhodnih sklepov ni označilo

izpovedbo navedenih prič kot neverodostojni priči,

temveč, da je potrebno z njunim ponovnim zaslišanjem

odpraviti nekatera nasprotja v njunih izpovedbah,

oziroma ju zaslišati glede vsebine oporoke v zvezi s

premičninami in glede okoliščin, v katerih je bila

napravljena oporoka glede na tedaj edini uveljavljani

zahtevek, da je pokojna napravila lastnoročno oporoko v

navzočnosti dveh oporočnih prič (tožnik je tožbo

modificiral s postavitvijo primarnega in podrejenega

zahtevka v vlogi z dne 29.09.2004 - l. št. 237). Ker je

sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, tožbeni

zahtevek pa se ne nanaša na premičnine, mu zato ni moč

očitati, da nobena od navedenih prič ni bila zaslišana o

vsebini oporoke glede premičnin. Sodišču prve stopnje

tudi ni moč očitati, da ni odpravilo nasprotij v

izpovedbah teh dveh prič glede redosleda podpisovanja

oporoke (str. 6 sodbe). Tako je sodišče prve stopnje

zaključilo, ob povzemanju izpovedb prič z obravnav

23.11.1990 in 10.06.1992, da je prva od obeh prič

podpisala oporoko, druga pa. Pritožba tudi neutemeljeno

graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da

sporna oporoka oblikovno ustreza vsem zakonskim zahtevam

za lastnoročno oporoko (zadnji odstavek na 9. strani

sodbe), ko navaja, da je sodišče prve stopnje tudi ta

zaključek oprlo na izpovedbo prič, katere izpovedba je

nasprotujoča na obravnavah 23.11.1990, 10.06.1992 in

05.11.2005, saj je na obravnavi 23.11.1990 izpovedala,

da se ne spominja, ko je podpisovala oporoko, ali je

bila ta že podpisana s strani pokojne, na obravnavi

10.06.1992 pa je izpovedala, da je oporoko podpisala

tudi pokojna, dne 05.01.2005 pa se ni več spomnila, ali

je kdo podpisal oporoko pred njo, oziroma ni poznala

podpisa pokojne in se tudi ni več spomnila vsebine

oporoke. Res je, da se navedena priča na tej obravnavi

ni več spomnila vsebine oporoke, oziroma ali je že kdo

podpisal oporoko pred njo, oziroma da ni poznala pisave

pokojne, kar pa je povsem razumljivo glede ne veliko

časovno odmaknjenost med izpovedbo te priče iz prejšnjih

obravnav in izpovedbo na obravnavi 05.01.2005. Sicer pa

je sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem, da je

pokojnica lastnoročno podpisala oporoko, ni oprlo le na

izpovedbo priče, temveč zlasti na izpovedbo priče (ki je

s tem v zvezi pritožba ne graja), ki je vsakokrat, ko je

bila zaslišana, izpovedovala enako - da je pokojna

podpisala oporoko. Izpovedbo priče je povezalo tudi z

okoliščino, da je pokojnica poskrbela, da sta oporoko

podpisali priči in da je tudi poskusila oporoko dati v

hrambo na sodišče (izpovedba priče I. M. na l. št. 35).

Pritožba tudi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje

o izpovedbi glede obstoja in vsebine oporoke, ker da je

navedena priča izpovedal, da mu je pokojnica povedala

04.08.1989, da bo hišo prodala in kupnino razdelila, pri

čemer je navedena pritožbena navedba protispisna.

Omenjena priča namreč nikjer ne izpoveduje, da bi mu

pokojna govorila o tem, da bo sama prodala hišo in

kupnino razdelila (kar naj bi kazalo na to, da oporoke

ne bo sestavila). Predvsem pa pritožba le delno povzema

izpovedbo navedene priče in tako tudi ne povzema v delu,

ko je izpovedal, da mu je pokojna pokazala, da je

napisala oporoko, vendar je ni prebral (l. št. 35).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o zaključkih sodišča

prve stopnje v zvezi z izpovedbo priče I. M. glede

obstoja oporoke (str. 5 sodbe) oziroma o verodostojnosti

navedene priče kot povsem nevtralne priče, kar velja

tudi za pričo I. R.. Pritožbi tudi ni moč pritrditi, ko

navaja, da obstaja nasprotje med procentualnim deležem,

ki naj bi ga pokojna namenila posameznim dedičem v

oporoki in kot izhaja iz tožbenega zahtevka v primerjavi

s temi deleži, navedenimi v osnutku oporoke, ki jo

omenja priča. Res je, da obstaja manjša razlika v

procentualnem deležu po osnutku oporoke, ki jo je

pokojnici na njeno prošnjo sestavil priča in kot izhaja

iz tožbenega zahtevka, vendar pa je ta razlika v bistvu

minimalna, deleži toženih strank pa so v obeh primerih

enaki - 10 % za vsako izmed štirih (prvotnih toženk),

razlika je glede tožniku namenjenega deleža (po osnutku

oporoke 20 % oziroma sedaj v tožbenem zahtevku 25 %).

Tako ni moč pritrditi pritožbi, da je sodišče prve

stopnje glede procentualnih deležev verjelo pričama in

da je ta delež prilagodilo njunima pričevanjema. Ne gre

prezreti, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi sicer

pričama verjelo glede deležev, ki jih je posameznemu

dediču namenila pokojnica, vendar v povezavi s

pričevanjem, ki je sestavil osnutek oporoke (na prošnjo

pokojnice) in ji tudi svetoval, da lahko deleže,

navedene v osnutku tudi spremeni in tudi v povezavi s

pričevanjem, da ji je pokojnica v pogovorih o oporoki

vedno omenjala isti krog dedičev, spreminjala je le

procentualne deleže (prvi odstavek na 11. strani sodbe).

S pritožbo tudi ni moč soglašati, ko se zavzema za

zavrnitev zahtevka, ker da sodišče ugotavlja, da je

oporoko napisala pred 16.06.1989, v zahtevku pa je

vtoževano "konec junija oziroma julija 1989" in

pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim zaključkom, da

zavrnitev zahtevka zgolj iz tega razloga ne pride v

poštev, saj je relevantno za to pravdo, da je bila

oporoka pokojnice "koncem junija oziroma v začetku

julija 1989 (kot je vtoževano) napravljena (tretji

odstavek na 8. strani sodbe).

Pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni ocenilo

izpovedbe (drugotoženke) in (četrtotoženke), ki da jima

pokojnica nikoli ni govorila o tem, da bo oporoko

napravila, saj je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi

ocenilo tudi v tem delu (drugi odstavek na 7. strani

sodbe), ko je zaključilo, da pokojnica nobeni od

pravdnih strank nikoli ni govorila o oporoki in da

nevednost pravdnih strank o obstoju oporoke priča o

premišljenem ravnanju in previdnosti pokojnice, ko je za

pomoč ob sestavi oporoke prosila le osebe, ki niso bile

njeni sorodniki in jim v oporoki tudi ni ničesar

namenila.

Pritožba tudi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje

glede izginotja oporoke na način iz člena 77 Zakona o

dedovanju - ZD (str. 11 in zadnji odstavek na 15. strani

sodbe), ker da je enostranska in da je sodišče prve

stopnje enostransko ocenilo izpovedbo priče, čemur ni

moč pritrditi. Sodišče prve stopnje ima o izginotju

oporoke obširne in tehtne razloge, saj je vsestransko

ocenilo tako izpovedbo priče, kakor tudi izpovedbo drugo

in četrtotožene stranke oziroma v njihovi medsebojni

povezavi, pravilno pa tudi razlaga določbo člena 77 ZD

glede izginotja oporoke in tem prvostopnim zaključkom se

pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja pridružuje (11.

do 15. stran sodbe).

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zatrjevanj

(prvotno) četrtotožene stranke, da naj bi tožnik v zvezi

s to oporoko nanjo izvajal psihični pritisk (zadnji

odstavek na 15. strani sodbe), zato nasprotnim

pritožbenim navedbam, da te okoliščine sodišče prve

stopnje ni ocenilo, ni moč pritrditi.

Glede na obrazloženo je pritožba toženih strank

neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in

v izpodbijanem obsodilnem delu (pod II in III izreka

sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353

ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s

prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožene stranke niso

uspele s pritožbo, trpijo same svoje pritožbene stroške.