Appeal dismissed; defense counsel rejected for failing to prove procedural violations or justify evidence requests.

Pritožba zagovornika obtoženega U. F. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče ni dolžno ugoditi vsakemu dokaznemu predlogu. Dokazni predlog se mora seveda nanašati na pravnorelevantno okoliščino, ob odločanju o tem, ali mu bo sodišče ugodilo ali ne, pa je potrebno pretehtati vsak dokazni predlog, najprej samega zase, nato pa tudi v luči pričakovanja, v kolikšni meri bo lahko tak dokazni predlog prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obt. U. F. spoznalo za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. čl. KZ. Po isti zakonski določbi mu je sodišče izreklo kazen 1 leta zapora, v tako izrečeno kazen pa mu na podlagi 1. odst. 49. čl. KZ vštelo odvzem prostosti in pripor od dne 24.6.2004 od 13.45 do 15.10 ure in od 12.7.2004 od 18.35 ure do 27.9.2004 do 14.00 ure. Po 4. odst. 196. čl. KZ in 1. odst. 498. čl. ZKP je sodišče obtožencu vzelo zasežena mamila in po 1. odst. 95. čl. ZKP sklenilo, da je dolžan plačati še stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve ustavno zavarovanih pravic obtoženca, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožnikom ni moč soglašati, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve zmotno in nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče meni drugače, in sicer, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče navedlo tudi prepričljive razloge. Iz spisovnih podatkov je z gotovostjo razvidno, da je bil dne 18.6.2004 ob 15.00 uri italijanskemu državljanu M. O. zasežen papirnat zavitek, v katerem je bila rjava, grudičasta snov, ta zavitek pa je O. potegnil iz nogavice na svoji desni nogi. Z analizo snovi je bilo pozneje ugotovljeno, da je papirnat zavitek vseboval 0,4 g heroina, iz uradnega zaznamka na list. št. 15 spisa pa je tudi razvidno, da je bil ovitek, v katerem je bilo zavito mamilo iz papirja z napisom "S." in "F.", kar vse je razvidno tudi iz na to kaznivo dejanje nanašujočega se fotografskega albuma. Zaslišan v okviru mednarodne kazenskopravne pomoči v Republiki Italiji je bil kot priča zaslišan M. O., ki je potrdil, da je slovenskim policistom res izjavil, da je mamilo, ki mu je bilo zaseženo, kupil od U. F., vendar pa je v isti sapi tudi dejal, da je to povedal zaradi tega, ker se je bal, da ga bodo policisti poslali v zapor, v posledici česar jim je na vztrajna vprašanja povedal prvo ime, ki mu je padlo na pamet. Resnica pa naj bi bila po O. mnenju drugačna, in sicer ta, da ne pozna imena osebe, ki mu je ob tisti priložnosti prodala mamilo. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega ravnalo povsem pravilno, ko taki izpovedbi M. O. ni verjelo. Na pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča kažeta dve, z gotovostjo ugotovljeni okoliščini. Prva je ta, da je povsem enak papir, v katerega je bilo zavito mamilo, ki ga je obtoženec prodal O., bil najden tudi v predalu obtoženčeve računalniške mize, kar je razvidno iz potrdila o zasegu predmetov z dne 24.6.2004. Druga, povsem objektivno izkazana okoliščina, ki kaže na pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa je ta, da je primerjava O. zaseženega mamila s tistim, ki je bilo pozneje zaseženo obtožencu v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2, po kemijski sestavi povsem enaka. Vse navedeno tedaj kaže na pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je bil prav obt. U. F. tisti, ki je italijanskemu državljanu M. O. mamilo prodal.

V neposredni povezavi z zgoraj obravnavanim kaznivim dejanjem pa je tudi tisto, vsebovano v točki 2 krivdoreka. Prav zaradi prodaje mamila M. O. so policisti dne 24.6.2004 pri obtožencu opravili hišno preiskavo. Predmeti, ki so bili obtožencu ob njej zaseženi, so bili poslani v ustrezno analizo, ki je pokazala, da se v vseh zaseženih 18-ih zavitkih mamila nahaja skupno 40,17 g heroina. Sklep, da je bil ta heroin namenjen nadaljnji prodaji uživalcem na območju Nove Gorice pa je po presoji pritožbenega senata tudi pravilen. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje hrambo 18-ih zavojčkov heroina povezalo s prodajo mamila italijanskemu državljanu M.

O., saj je bilo že zgoraj razlogovano o tem, da gre za po kemijski sestavi povsem identično mamilo. Tako ne bo držal zagovor obtoženca, da je mamilo hranil izključno za lastno uporabo. Ta zagovor, ki že sam po sebi izzveni dokaj neživljenjsko, saj je obtoženec povedal, da je dnevno konzumiral od 3 do 5 g heroina, pa še dodatno ovrže okoliščina, da je bilo mamilo hranjeno kar v 18-ih zavojčkih. Res je, da zavojčki niso imeli enake teže, tako, kakor to v svoji pritožbi pravilno ugotavlja pritožnik, res pa je tudi, da ni bilo nikakršnega razloga za to, da bi obtoženec, v kolikor bi mamilo res hranil zase, prepakiral v manjše zavitke.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega je tedaj gotovo, da mamilo, ki je bilo obtožencu dne 24.6.2004 v skupni količini 40,17 g heroina, zaseženo, ni bilo namenjeno zgolj obtoženčevi lastni uporabi, temveč nadaljnji prodaji, pri čemer je obtoženec 0,34 g mamila že uspel prodati italijanskemu državljanu M. O. Pritožnik v svoji pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prekršilo obtoženčevo pravico do obrambe s tem, ko je zavrnilo vrsto dokaznih predlogov, ki jih je na glavni obravnavi predlagala obramba. Pritožbeno sodišče s tem soglašati ne more, saj je prvostopenjsko sodišče vse zavrnitve dokaznih predlogov prepričljivo obrazložilo in se gre s temi razlogi tudi v celoti strinjati.

Povsem enako velja tudi za tisti dokazni predlog za neposredno zaslišanje italijanskega državljana M. O. Kakor povedano že zgoraj je bil ta povsem zakonito zaslišan v okviru mednarodnopravne kazenske pomoči in iz spisovnega gradiva je razvidno tudi to, da je bil obtoženčev zagovornik o tem seznanjen, vendar pa zaradi drugih obveznosti na zaslišanje ni mogel pristopiti. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa je potrebno povedati tudi to, da sodišče pač ni dolžno ugoditi vsakemu dokaznemu predlogu. Dokazni predlog se mora seveda nanašati na pravnorelevantno okoliščino, ob odločanju o tem, ali mu bo sodišče ugodilo ali ne, pa je potrebno pretehtati vsak dokazni predlog, najprej samega zase, nato pa tudi v luči pričakovanja, v kolikšni meri bo lahko tak dokazni predlog prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Glede na razpoložljive dokaze, ki jih je sodišče ob sprejetju odločitve v zvezi z dokaznimi predlogi tudi pretehtalo in to v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev iz 2. tč. 371. čl. ZKP ni podana.

V kolikor pa zagovornik graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo, pa mu tudi ne gre pritrditi. Vse okoliščine, ki jih v svoji pritožbi navaja pritožnik, je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in jih po presoji pritožbenega senata tudi pravilno ovrednotilo tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe na podlagi 383. čl. ZKP nepravilnosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je bila pritožba obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtožencu na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT. Po 3. odst. 92. čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obt. U. F.