Appeal dismissed; PPO must reimburse PPO funds only from date workers started new suitable jobs.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je dolžan delodajalcem povrniti izplačana sredstva iz naslova izplačanih nadomestil le od časa, ko so delavci, delovni invalidi II. kategorije dejansko pričeli z delom na drugem, njihovim preostalim delovnim zmožnostim primernem delovnem mestu in ne že od časa, od katerega dalje so po odločbi tožene stranke upravičeni do nadomestila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.135.392,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 884.643,70 SIT od 31.8.2002 do plačila in od 240.338,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2002 do plačila, od 10.410,20 SIT pa od 10.2.2002 do plačila ter povrniti pravdne stroške, vse v roku 8-ih dni, glede pravdnih stroškov samih pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 44.030,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2004 do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sobo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik uveljavlja povračilo nadomestila iz invalidskega zavarovanja iz naslova dela s krajšim delovnim časom po 4. alinei 94. čl. tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Povračilo nadomestila plače uveljavlja zato, ker so trije njegovi delavci bili opredeljeni kot invalidi II. kategorije in jim je bila zato priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom. Preprosto povedano so bili trije delavci polovico delovnega časa upokojeni in je zato zavezanec za plačilo nadomestila iz invalidskega zavarovanja za polovico delovnega časa toženec. Po 129. čl. ZPIZ ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom invalid II. kategorije, ki na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom, dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.

V tožbi je tožnik navedel datume, od katerega dne dalje je posamezni od obravnavanih treh delavcev pričel delati s krajšim delovnim časom in tudi predložil odločbe, s katerimi je bila tem delavcem priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom, teh datumov pa toženec ni prerekal, navajal je zgolj, da v času, ko so delavci pričeli delati s krajšim delovnim časom, le-ti še niso bili razporejeni na ustrezna delovna mesta.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno uporabilo določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92), pa tudi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) ter Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že v svoji odločbi sama navedla, od katerega dne dalje gre delavcu nadomestilo, to pa ni datum vzpostavitve novega delovnega mesta, ki ga je tožeča stranka lahko šele vzpostavila, kar pa je terjalo čas. Dejansko pa je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžan delodajalcem povrniti izplačana sredstva iz naslova izplačanih nadomestil le od časa, ko so delavci, delovni invalidi II. kategorije dejansko pričeli z delom na drugem, njihovim preostalim delovnim zmožnostim, primernem delovnem mestu in ne že od časa, od katerega dalje so po odločbi tožene stranke upravičeni do nadomestila.

Trditve, od kdaj naj bi delavci - invalidi II. kategorije pri tožeči stranki dejansko začeli z delom s skrajšanim delovnim časom na za to odrejenem delovnem mestu, pa je tožeča stranka sicer postavila, vendar pa te trditve ni podprla z dokazi. Res je, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do povračila izplačanih sredstev za nadomestila delavcem zaradi dela s polovičnim delovnim časom šele od trenutka, ko je delavce s pisnim aktom premestila na ustrezna delovna mesta. Kot je razvidno iz sklepov tožeče stranke, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v svoji sodbi, pa so bili formalno delavci tožeče stranke - invalidi II. kategorije S. V., J.

M. in J. S. premeščeni na ustrezna delovna mesta s polovičnim delovnim časom šele 23.5.2002, 3.7.2002 in 17.7.2002, tako da gre šele od teh datumov dalje tožeči stranki pravica, da od tožene zahteva povrnitev sredstev za izplačana nadomestila. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.